Zvezde so obrnjene v preteklost
Bina Štampe Žmavc: Pol sonca. Mladinska knjiga (Zbirka Nova slovenska knjiga), Ljubljana 2011, 114 str., 19,95 €
13. 07. 2011
Bina Štampe Žmavc je ena najprepoznavnejših sodobnih slovenskih sonetistk, in to v okolju, kjer se konkurenca za pesniško prepoznavnost bolj ali manj zadržuje pri precej medlejših opusih. Poleg soneta se je v svojih pesniških zbirkah, namenjenih odrasli populaciji, srečevala tudi z nekoliko bolj razvezano obliko (Sinjebradec, 2008), a z dvema zbirkama, ki sta sledili, se je vrnila k sonetu.
»Zbirko Pol sonca zaključi sonet o izmikajoči pesmi in tišini. A iz tišine ponavadi, kot izpričuje že zgodovina, navdih najraje obrodi.«
Sonet Bine Štampe Žmavc ni eksperimentalen, niti šepav, repat ali zamirajoč, ampak se po svoji zunanji formi drži klasičnega endekasilabičnega izročila. Med sodobnimi pesnicami podobno zunanjo formo v svojih sonetnih zbirkah ohranja tudi denimo Zvezdana Majhen. Zunanjeformalno Žmavčeva izpričuje veščino, ki jo zahteva endekasilabo, kar pomeni, da njene pesmi brezhibno tečejo, branje se ne zatika, kar pa zadeva rimo, uporablja dve shemi, tako abba kot abab.
Vse te značilnosti veljajo zlasti za novo zbirko Pol sonca; naslov lahko glede na prejšnje pesničine zbirke, predvsem glede na Sinjebradca, razumemo večplastno: odpiranje do polovice, prepuščanje tiste polovice svetlobe ali pa prepuščanje zgolj polovice svetlobe, kar je spet povedno – pol sonca je lahko namreč pol sonca ali pol sonca manj. Vendar nam vsebina zbirke izpričuje nekakšen resigniran optimizem, kar je morda bistvena značilnost novih pesmi Bine Štampe Žmavc. To linijo je začrtala že v predhodni zbirki Vaze: resignativna kontemplacija, ki pa ni nujno tudi depresivna. Pesničin poetični bes, izvirajoč de profundis njenega eksistenčnega stanja, ki je v Sinjebradcu še vrel na površje, se zdaj umirja in domala umiri.
Pa povejmo naravnost: v zbirki Pol sonca so nekateri avtoričini najboljši soneti. Ali morda celo njene najboljše pesmi; če je Sinjebradec njena najmočnejša zbirka po ekspresiji čustev, je Pol sonca njena osrednja zbirka, knjiga, ki izpričuje hkrati veščino in zrelost, čeprav (ali morda prav zato, ker) ostaja nekje na svojem robu ravno prav naivna in brezkompromisna obenem. Povejmo drugače: pesnica pozna življenje in pasti, ki so nastavljene vsepovsod po gozdu, a raje gleda krošnje. Včasih jo veja udari po glavi ali pa past zgrabi nogo, a to je prehodnega značaja; in izkušnja je na koncu precej bolj nagrajujoča.
Osrednja pesem zbirke je prav gotovo sonet Gostilnica, popotnikom postaja. V njem Žmavčeva skozi podobo obcestne gostilnice in krčmarice v njej, ki, »ko ji čas ostaja«, malce posedi, pa se potem spet vrne h gostom, začrtuje podobo življenja na splošno. Sonet zadobi nekakšen jesihovski podzven, vendar brez ironije, pač pa z veliko mero empatije do oseb, ki prihajajo in odhajajo, krčmarice, ki je vedno prisotna in do gostov vedno prijazna, in posebej deklice, ki se za mizo odmika v spomine. Ni nujno, da je v teh spominih mir, vendar je, ko začnemo tuhtati o tem, kamera že zunaj fokusa, nas že odpelje naprej po poti. Nevsiljiva avtobiografskost in hkrati distanca tega soneta izpričujeta pesničino mojstrsko sposobnost opisovati in hkrati kontemplirati. Opis krčmarice, »ki od večno traja«, nas povrne v nekakšno jurčičevsko dobo, posebej ko beremo: »V predpasniku iz klota, ljubezniva / se urno suče rožnata v obraz, / z rokami v bokih in zajetna v pas / od kraherla in vinskega peciva.« V podobi deklice pa je slutiti izkušnjo, ki narekuje tiho odmaknjenost.
Mestoma se zgodi, da v posameznih sonetih epitetoni postanejo odvečno gradnikovski (»mačka tihošapa«), vendar kljub vsemu ne preveč moteči, pa tudi potencialni patetiki se pesnica spretno izogne (»Jesenske dalje in nebo zaprto«, »Boli pomisel me na tvojo starost«). Zdi se, da se iz soneta Gostilnica, popotnikom postaja tiha (avtobiografsko-distančna) memoarna kontemplacija širi naprej in nazaj v zbirko z nekaterimi drugimi mojstrskimi pesmimi (»Čas prazen. Ne obiščejo te muze«, »Da dušo oživila bi pretiho«, »Je deklica in dolga bela cesta«, »Ta blagodejni samostanski mir« idr.).
Pesnica je letos dopolnila šestdeset let in izdala svoje najbolj zrelo delo – dobra popotnica za v prihodnje in še en dokaz, da teorija, da pesniki najboljša dela ustvarijo v mladosti, ne drži vedno. Zbirko Pol sonca zaključi sonet o izmikajoči pesmi in tišini. A iz tišine ponavadi, kot izpričuje že zgodovina, navdih najraje obrodi.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
