Kritični ples
Foto: arhiv zavoda Flota
ODER: Pustite otroke k meni. Koreograf, režiser in avtor zvočne matrice Matjaž Farič. Zavod Flota, Murska Sobota, Plesni teater Ljubljana, Cankarjev dom. Linhartova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana. Premiera 28. 1. 2011, 50 min.
10. 09. 2010
»Pustite otroke k meni« sporoča napis na pročelju murskosoboške cerkve, ki je nekega dne privabil pozornost mimoidočega koreografa in zdaj tudi režiserja. Matjaž Farič, ki se je še posebno v svojih koreografskih začetkih konec osemdesetih let minulega stoletja rad kritično poglabljal v družbenopolitične razmere (spomnimo se denimo predstave 6. april iz leta 1988), se je tudi pri svojem najnovejšem projektu prepustil miselnemu toku, ki ga je od napisa na cerkvi vodil do perečih tem, kot sta sodobna manipulacija in indoktrinacija družbenih pojavov. Tokrat je Farič kot najbolj ranljivo skupino, s katero najlažje manipulirajo mediji, politične in verske organizacije, izbral otroke.
»Uprizoritev je še posebej z gledišča izbrane tematike dobrodošla v slovenskem plesnem prostoru, saj se prepogosto pozablja, da je namen sodobnega plesa tudi opozarjanje in kritično poglabljanje v socialne, družbene ali politične razmere. «
V predstavo nas uvede video, v katerem igralec Rok Matek z bebavimi izrazi ponazori manipulacijo medijev z otroki. Vizualna podoba je deloma pospremljena z »glasom razuma«, ki ga na odru ubeseduje Nada Vodušek. »Harryja Potterja bi bilo treba ubiti,« zaključi pripovedovalka in odide. Dogajanje se stopnjuje z raziskovanjem različnih form liberalizma ob citatih Mao Zedonga v angleščini in s simboli, kot je revolucionarni pohod čez oder z rdečo zastavo opremljenega Gregorja Luštka. Plesalke Rosana Hribar, Kaja Janjić, Magdalena Reiter in Jana Menger poskušajo s skrivanjem obrazov ponazoriti individualizem, hipokrizijo in vodljivost posameznika. Njihov krčeviti ples izraža nemoč, ki se mora upogniti pod težo mehanizmov moči. Naslednji prizor se dotika navideznega verskega fanatizma in problema zlorabe vere za pritlehne osebne interese. Gregor Luštek kot Jezus in plesalke kot njegove goreče privrženke učinkovito upodabljajo ustrahovanost vernikov, okuženih z dogmami in iracionalnimi frustracijami, ki hlastajo po pomoči Vsemogočnega, hkrati pa opazujemo njihovo dvoličnost (na eni strani mehanično molitev, na drugi kričečo željo po kršenju vseh zapovedi). Predstava se nato odvija skozi forme socrealizma, torej prejšnjega režima, ki nam večini še vedno zbuja domačnost in nostalgijo. Pionirke s strahospoštovanjem ubogljivo, dosledno in predvidljivo izpolnjujejo ukaze vojaške avtoritete. »Zadnji prizor se vsebinsko nanaša na predstavo Baletni observatorij Zenit skupine Rdeči pilot iz leta 1988, zato ga posvečam slovenskemu umetniku Draganu Živadinovu,« je Matjaž Farič pojasnil pretresljiv prizor, v katerem streli pred našimi očmi pokosijo slepo zavedena človeška bitja.
Predstava odpira vrsto vprašanj in razmišljanj, ki se porajajo še dolgo potem, ko gledalec zapusti dvorano. Matjaž Farič, ki je poleg koreografije in režije prispeval tudi zvočno matrico, se tokrat zaupljivo odpira gledališkemu izrazu. Posebno pozoren je na nemo pripoved nastopajočih, ki poleg dobrega plesa prepričajo tudi igralsko. Navdušil je vmesni prizor, v katerem nastopi Kaja Janjić in izjemno duhovito ter izvedbeno odlično prikaže mlade v obdobju spolnega zorenja, obtežene z obsodbami Katoliške cerkve. Dramaturgija predstave nekoliko razvodeni zaradi predolgih posameznih enot, ki so sicer idejno dobro zasnovane. Njihovo sporočilnost učinkovito podkrepijo kostumi Tine Kolenik.
Uprizoritev je še posebej z gledišča izbrane tematike dobrodošla v slovenskem plesnem prostoru, saj se prepogosto pozablja, da je namen sodobnega plesa tudi opozarjanje in kritično poglabljanje v socialne, družbene ali politične razmere.
(Objavljenje v Pogledih, št. 4, 10. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
