3-D Degas
Edgar Degas: Skulpture. Galerija Klovićevi dvori, Zagreb, do 13. maja 2012
10. 05. 2012
V Zagrebu je le še nekaj dni na ogled razstava manj znanih, a izjemnih kiparskih del enega najbolj cenjenih impresionističnih umetnikov, ki je bil v svojih skulpturah še mnogo bolj progresiven kot v slikah.
Edgar Degas (1834–1917) spada med tista velika imena, katerim so v knjižnicah posvečeni metri knjig, vključen je v nepregledno množico študij in ne uide nobenemu pregledu svetovne umetnosti. Degas se je, očaran nad gledališčem, ki ga je imel za skrito pariško bistvo, v nasprotju z drugimi impresionisti posvečal odrskim svetlobnim učinkom in upodobitvi gibanja. Svojega dela mu ni bilo treba prilagajati takratnemu prevladujočemu meščanskemu okusu, čeprav so se dela relativno dobro prodajala že v času njegovega življenja, saj je izhajal iz premožne pariške družine in ga niso pestile finančne težave. Zbiral je grafike, med katerimi je imel nekaj izrednih primerkov zlasti starejših mojstrov. Z njimi se je srečal že v mladih letih, ko so otroci po materini smrti ostali sami z očetom, ki jih je pogosto vodil v Louvre. V času študija jih je nesojeni pravnik veliko kopiral in večkrat povedal, da mu predstavljajo neizčrpen navdih. Prav tako mu je inspiracijo nudilo pariško vsakdanje in predvsem odrsko življenje. Kmalu so ga označili za slikarja plesalk, ki je s svojim izjemnim opusom kar 600 slik baletk postavil spomenik pariškemu odrskemu življenju druge polovice 19. stoletja.
Fascinacijo nad plesom je vpletel tudi v svoja kiparska dela. Zdi se, kakor da so balerine z njegovih platen naenkrat dobile še tretjo dimenzijo in po prstih priplesale na razstavo, kjer zdaj negibno stojijo nam na ogled, a kaj kmalu se bodo spet premaknile in se zavrtele drugam. Plesalke so mnogokrat izhajale iz delavskega razreda in balet jim je predstavljal možnost rešitve iz revščine in vzpona na družbeni lestvici. Tako pri Degasovih upodobljenkah ne gre toliko za upodobitev ženskega šarma in miline, temveč za ženske nižjega sloja, popolnoma predane svojemu poklicu in zaznamovane s svojim delom – ki pa se vsej gracioznosti navkljub še vedno predvsem borijo za obstanek.
»Degas je kiparil vse življenje in po njegovi smrti so ob popisu ateljeja našteli kar sto petdeset skulptur.«
Ta slikar pariških odrskih desk je v zagrebški galeriji Klovićevi dvori predstavljen s kiparskimi deli, od katerih je bila za časa njegovega življenja razstavljena zgolj znamenita Štirinajstletna plesalka (Petite danseuse de 14 ans) na šesti impresionistični razstavi leta 1881. Odklonilen odnos javnosti, ki ga je tedaj sprožilo to delo, je Degasa odvrnil od predstavljanja kiparskih del, ne pa tudi od njihovega ustvarjanja. Mala plesalka, za katero je pozirala učenka baletne šole, danes velja za prelomno delo v zgodovini kiparstva, takrat pa je predvsem zaradi za tisti čas v kiparstvu nekonvencionalnih materialov, kot so lasje, satenast trak, oblačila, sprožila splošno zgražanje in se je tedanjim kritikom zdela enostavno grda. Progresivnosti ni pokazal zgolj pri uporabi materialov, pač pa tudi s spremembo perspektive.
Kopalna kad (Le tub) bi lahko bila eden izmed najzgodnejših primerov kipa, ki je nastal za pogled od zgoraj navzdol. Voajerski pogled v kopalnico, medtem ko se ženska umiva, ga je zanimal tudi pri slikah, kjer je podoben učinek dosegel s kadriranjem. Pri delu si je, kakor je bilo to takrat pri mnogih umetnikih v navadi, pomagal s fotografijo. Tako ob pogledu na plesalke pomislimo na Roberta Demachyja (1859–1936), piktoralista, ki se jim je, podobno kot Degas v kiparstvu in slikarstvu, posvečal v fotografiji. Konji, tudi precej pogost motiv v Degasovem kiparstvu, pa nas spomnijo na pionirsko delo fotografiranja gibanja Eadwearda Muybridgea (1830–1904).
Degas je kiparil vse življenje in po njegovi smrti so ob popisu ateljeja našteli kar sto petdeset skulptur. Nekatere so bile že v precej slabem stanju, tako da so jih lahko v bron odlili le 74, ki jih lahko vidimo na tej razstavi. Za časa življenja je svoja dela pokazal le izbranim obiskovalcem, med njimi trgovcu z umetninami Ambroisu Vollardu, svojemu biografu, ki ga je nagovarjal, naj jih vendarle nekaj odlije v bronu, vendar naj bi ga Degas zavrnil z besedami, da je to zanj prevelika odgovornost, saj je bron večni material. Raje je še naprej modeliral z neobstojnimi materiali, največkrat z voskom.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
