Avtopoetične raziskave
Foto: Nada Žgank
Uršula Berlot: prostorska postavitev Fluidna topografija. Peterokraki stolp Ljubljanskega gradu. Do 2. 11. 2014
23. 10. 2014
V kontekstu sodobne umetnosti se v refleksijah posameznih avtorskih pristopov (besedila ob razstavah, katalogih, kritike ipd.) za opis umetnikovega početja v zadnjem času najpogosteje uporablja izraz »raziskovanje«. Sodobnega umetnika bi naj skratka gnal neki raziskovalni interes, v primeru bolj »subjektivističnih pristopov« celo raziskovalna strast.
Raziskovalne interese in/ali strasti v največ primerih zaznamuje kontinuirani fokus. Posamezni avtorski opus tako vse redkeje označuje avtorsko govorico v bolj klasičnem smislu (četudi je ta pogosto še vedno implicitno prisotna), v vedno večji meri pa nekakšno avtorsko raziskovalno polje, problematiko, področje, ekspertizo. Z generalizacijo bi tako lahko »umetniške raziskovalce« razdelili na tiste, ki jih vleče bolj v smer družboslovja in humanistike, in tiste, ki so bližje naravoslovju. Tiste, ki bi jih težko stlačili v ti dve smeri, bi še vedno lahko (pogojno) označili za »formaliste«, ki pa se vendarle vsaj minimalno – ker drugače v polju sodobne umetnosti praktično ni mogoče – spogledujejo z njima. Sodobna umetnost se je skratka v največ primerih predvsem refokusirala, precej redkeje pa radikalno redefinirala.
Ključna delovna metoda Uršule Berlot je brez dvoma osredotočena na vzpostavljanje preseka umetnosti in znanosti oziroma prenosa (naravoslovno) znanstvenih postopkov, raziskovalnih metodologij in zanimanj v kontekst umetnosti. Zgodnejše multimedijske instalacije poleg omenjenega zaznamuje še osredotočanje na prevpraševanje nasprotja svetlobe in sence, organskega in anorganskega ter materialnosti in nematerialnosti. Misliti jih je mogoče skozi konceptbiomimesis, s katerim se Berlotova sicer ukvarja tudi kot teoretičarka. Gre za pojem, ki sicer ni vezan izključno na kontekst umetnosti, temveč se nanaša na raznolika polja delovanja (oblikovanje, arhitektura, znanost), ki lahko izhajajo iz »direktne« rabe raznolikih naravnih, bioloških sistemov, v večji meri pa se zgolj inspirirajo v njihovih funkcijah, delovanju in strukturah. V kontekstu biomimetike torej ne gre toliko za preslikavo oz. kopiranje delovanja in strukture bioloških sistemov, temveč za njihovo adaptacijo, preoblikovanje, ustvarjanje iz njih izhajajočih modelov, analogij, ki se manifestirajo tudi na način medsebojnega oplajanja različnih polj delovanja.
Dela na tej razstavi vendarle težko umestimo v okvir umetničine produkcije, ki jo zaznamujejo bolj neposredne reference na človeško telo. Težko jih tudi vpnemo v uveljavljeno sodobnoumetniško legitimacijo praks v bližini znanosti, pri katerih bi naj domnevno šlo za refleksijo utilitarnih, pogosto samonanašalnih znanstvenih postopkov, posledic razvoja biotehnoloških znanosti ipd. Prostorska postavitev v Peterokrakem stolpu Ljubljanskega gradu sopostavlja tri ločena dela, pri čemer najprej zbode dejstvo, da je dekontekstualizirano »znanstveno podobje« (namerno ali nenamerno) v konfliktu s specifičnostjo razstavišča. V sopostavitev video dela Fluidna topografija, po katerem je tudi naslovljena razstava, po prostoru visečih prosojnih površin Ferokristali in skorajda neopazno zvočno-kinetično postavitev Observatorij (vsa dela datirajo v letošnje leto), namreč precej moteče vdira kamnita površina razstaviščnih sten. V vseh primerih gre za mikroskopske posnetke kristalizirane snovi magnetnih fluidov, »prevedene« v različne (medijske) variacije (video, objekt, relief), pri čemer za prevod poskrbi postopek vizualizacije in seveda dekontekstualizacije podobja iz znanstvenega v umetniški okvir.
»Dela na tej razstavi vendarle težko umestimo v okvir umetničine produkcije, ki jo zaznamujejo bolj neposredne reference na človeško telo. Težko jih tudi vpnemo v uveljavljeno sodobnoumetniško legitimacijo praks v bližini znanosti.«
Razstavljeno, v katerem naj bi Berlotova »raziskovala dinamiko in oblike magnetnih fluidov skozi spajanje/prepletanje umetniškega in znanstvenega aspekta«, bi bilo recimo mogoče označiti za sodobnoumetniško avtopoetiko, ali rečeno z Igorjem Zabelom, »poetiko kot postopek in spretnost ustvarjanja umetnine«, ali še: »značilni jezik in podobje, brez nujnega upoštevanja novih tokov in teženj v umetnosti, ali reakcija nanje znotraj lastnega idiolekta«. Četudi besedilo ob razstavi dela postavlja v bližino tematizacije »dileme ustvarjanja simulakrov naravnega« – kar pravzaprav predstavlja bazo moderne znanosti –, postavitev Fluidna topografija deluje prvenstveno kot nekakšen ovinek od umetničinega siceršnjega raziskovalnega interesa.
Kaj pomeni in kako učinkuje nekaj v bližini avtopoetike v kontekstu sodobne umetnosti, (pre)napolnjeni z utilitarnostjo, funkcionalnostjo, politiziranjem? Je mogoče avtopoetično pozicijo, udejanjenje osebnih fascinacij in/oziroma raziskovalnih interesov razumeti kot radikalno gesto? Na to vprašanje seveda ni mogoče dati enoznačnega odgovora, vsekakor pa je mogoče zatrditi, da je tovrstna produkcija kot nalašč za bolj klasično gledalsko/interpretativno oko, ki novo rado vpenja v kontinuiteto opusa, ter brska za mikrorazvoji in odvodi.
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
