Baletni krst prenovljenega gledališča
Foto: Robert Balen
Adolphe Adam, David Coleman: Giselle. Koreografija, zasnova in režija David Dawson. SNG Opera in balet Ljubljana. 31. 3. 2012, 120 min.
13. 04. 2012
Ljubljanski balet se je pod vodstvom Ireka Mukhamedova za prvo premiero v prenovljeni dvorani odločil za klasiko – a v bistveno modernizirani verziji. Ta izbira se je izkazala za izjemno posrečeno, tako v vsebinskem kot v izvajalsko-tehničnem pogledu.
»Ljubljanski balet se je pod vodstvom Ireka Mukhamedova na oder prenovljene operne hiše vrnil v presenetljivo sijoči podobi!«
Giselle, romantični balet o dekletu, ki se mu je zaradi prevare v ljubezni zmešalo in mu je odpovedalo srce, so prvič izvedli v Parizu leta 1841, povsod po svetu najpogosteje uprizarjana pa je bila koreografija Mariusa Petipaja. Angleški koreograf David Dawson je svojo interpretacijo premierno predstavil leta 2008 v Dresdnu, kjer je bil hišni koreograf. Ohranil je ljubezen med Giselle in Albrechtom, a z bolj realnim preobratom. Giselle se po nesreči nabode na Albrechtov nož in se mu nato v drugem dejanju ne prikazuje kot vila, temveč kot spomin. Dawson je sam plesal v več produkcijah Giselle, zato zgodbo dobro pozna, njegova vizija te ljubezni, zlorabe zaupanja in boleče izgube je nastajala sedem let. Giselle, ki je nekoč predstavljala nežno, sramežljivo in krhko dekle 19. stoletja, je zdaj močna, svobodomiselna mlada ženska. Dawson je naslovno vlogo ustvarjal skupaj z balerino Yumiko Takeshima, tudi kostumografinjo te postavitve. Ustvarila sta lik pametne ženske, ki ve, kaj hoče, in nikakor ni neumna ter šibka. Močna ženska pa je tudi Bathilda. Zbira moške, ki jih ljubi, ti pa so v njeni bližini šibki. Mednje sodi tudi Albrecht, ki je Giselle predolgo prikrival svojo identiteto in dejstvo, da je zaročen. Dawson zamišljeno ugotavlja, da je v tej zgodbi najtežje Albrechtu, saj se je moral soočiti tako z bolečino ob izgubi kot z občutki krivde. V drugem dejanju opazujemo njegovo upanje, da mu bo Giselle odpustila.
»To ni abstraktni svet duhov, gre za psihološko potovanje, v katerem Albrecht poskuša sprejeti resnico in se izviti iz bolečin,« razlaga ta vedno bolj cenjeni koreograf, nekdanji član Kraljevega baleta v Birminghamu ter angleškega in nizozemskega nacionalnega baleta, ki je svojo aktivno plesno kariero končal v ansamblu Williama Forsytha. »Balet želim peljati naprej, v novo dobo, čeprav zase ne mislim, da delam revolucijo. Zavedam se, da je tehnika danes naprednejša, pričakuje se hitrejši tempo, višji skoki, večkratni obrati in virtuoznejši elementi.«
Dawsonova Giselle temelji na klasični baletni tehniki. V prvem dejanju je koreografov klasični jezik zelo čist, vidimo lahko celo več plesa kot v izvirni različici, v drugem dejanju pa je čutiti več sodobnega pridiha. Za uprizoritev je naročil tudi priredbo glasbe Adolpha Adama, ki jo je zaupal Davidu Colemanu; ta je med drugim po skladateljevih arhivskih skicah izločil vse poznejše dodatke k partituri. Kot je poudaril dirigent Marko Gašperšič, je s tem prispeval k bolj gladkemu prelivanju posamičnih delov baleta. Dawson poudarja, da je zanj izbira ekipe sodelavcev izjemno pomembna: »Najprej se počasi potapljam v material in dobivam navdih. Potem grem v studio, kjer izpilim koreografijo: na vaje ne pridem le z izdelanimi koraki, v glavi nosim celotno sliko predstave. Sem umetnik in moje poslanstvo je realizacija sanj, vizije. Balet ni hobi, ni relaksacija in ni terapija. Je privilegij. Veliki umetniki se ne rodijo, veliki umetniki se ustvarijo s pomočjo trdega dela, neskončnega števila vaj in vztrajnosti. Samo na tak način lahko dosežeš želene rezultate. To je moja filozofija, tako jaz živim in delujem.« Zato tudi od plesalcev, ki nastopajo v njegovih koreografijah, zahteva veliko. Člani ljubljanskega baletnega ansambla so morali izjemno veliko vaditi, saj se Dawson dobro zaveda vrhunske mednarodne baletne ravni, kamor je želel pripeljati tudi njih. »Želim si, da bi jim moj balet Giselle veliko pomenil, upam celo, da bo nekaterim ostal v spominu kot vrhunec kariere ali pa vsaj kot izkušnja, ki jih je privedla do vrhunskosti njihove izvedbe.«
Dawson je s svojo različico Giselle pokazal pronicljivost, inovativnost in spoštovanje do veličine klasičnega baleta. Pri tem je upošteval visoka merila, ki jih danes določa vrhunski balet, od tehnične zahtevnosti, hitrosti gibov, virtuoznosti, visokih skokov, pirouettes in podržkov, ki jemljejo dih. Ljubljanski ansambel je zahtevano izpolnil, dosegel pa je tudi sočasnost v gibanju, kadar je to narekovala koreografija, in presenetil z dovršeno igro, ki je omogočala razumevanje vsebine. Vloga Giselle v izvedbi Rite Pollacchi je ustrezala liku ženske sodobnega časa. Navdušila je tako z lahkotnostjo, ki je značilna za vrhunske plesalce, kot tudi z odlično plesno tehniko. Podobno velja za Albrechta, ki ga je upodobil Petar Đorčevski. Alexander Barbu je prepričljivo nastopil v vlogi Hilariona, z značajsko zanimivo vlogo Bathilde je navdušila Sanja Nešković Peršin. Zasijala sta Ana Klašnja in Lucas Jerkander, ki sta udejanjila precej pomembnejši vlogi neveste in ženina kot v tradicionalni različici Giselle. Ansambel je s tehnično dovršeno in eterično izvedbo osupnil tudi v drugem dejanju (skupaj z Mirtho v vlogi Tjaše Kmetec), občudovali pa smo še čudoviti pas de deux Giselle in Albrechta (pas de deuxi z zanimivimi in včasih vratolomnimi izpeljavami so močan Dawsonov adut!). Publika je predstavo spremljala z aplavzi na odprti sceni in na koncu izvajalce nagradila z bučnimi ovacijami. Ljubljanski balet se je pod vodstvom Ireka Mukhamedova na oder prenovljene operne hiše vrnil v presenetljivo sijoči podobi!
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
