Darilo najširšemu občinstvu

Prijeten petkov večer v juniju je kot nalašč za ležerno pohajkovanje meščanov v srcu Ljubljane. Njihovi pogledi so se deset večerov pred solsticijem zvedavo ustavljali na Prešernovem trgu, kjer je stal oder in pred njim že dolgo časa zasedeni stoli. Ura se je bližala deveti, mrak je objel na novo ustvarjeno gledališče pod zvezdami, ki je tiho vrvelo od pričakovanja.
Otvoritvena predstava je bil balet Romeo in Julija: eden najbolj priljubljenih standardnih baletov je tokrat zasijal v sodobni, poudarjeno gledališki podobi. Koreografija je delo Hansa Henninga Paara, umetniškega vodje nastopajočega Plesnega gledališča München, ki je sicer del državnega gledališča Gärtnerplatz. V ansamblu so baletni plesalci iz šestnajstih držav, repertoar pa sestavljajo le sodobna baletna dela.
Čudovito vzdušje se je še stopnjevalo ob prvih taktih glasbe Sergeja Prokofjeva. Oder, umeščen v najlepši del Ljubljane, ki skupaj z reko pripoveduje zgodovino, je spodbujal domišljijo: nenadoma sta se pred nami povezali dve ljubezenski zgodbi, v katerih sta nastopali dve Juliji, ena na odru v pas de deuxu z Romeom in druga gledajoč z okna svojega oboževalca Franceta Prešerna. Dve romantični ljubezni, dvoje hrepenenj in dva žalostna konca.
Capuleti in Montegi so se v divjem plesu spopadli na odru, prežetem s sovražnostjo (pozitivno je presenetil Paarov plesni jezik, ki je realistično prikazal spopade med obema sprtima veronskima družinama). Koreograf je skrbno izbral vse plesalce, ki so neverbalno, s svojimi značaji in izraznostjo pripovedovali zgodbo. Julija je bila krhka in ljubka Azijka (Hsin-I Huang), Romeo (Marc Cloot) pa lep in igriv v družbi prijateljev. Za srečanje naslovnih junakov usodni ples pri Capuletovih je bil ustvarjen še posebej domiselno: koreograf se je namreč poglobil v oris tedanje plemiške družbe, polno zaposlene s spletkami in poltenostjo. S pomočjo mask je duhovito in mestoma groteskno prikazal posamezne človeške like: pohleven pes, zapeljiva orientalska plesalka, junaški vitez, norčav dvorjan z nosom v obliki moškega spolnega organa, pa karikirano umetno oprsje koketne dvorjanke ... Med maskami je bila tudi Smrt (kostum okostnjaka), ki se je po koncu plesa sama sprehodila z odra in pomenljivo namignila na tragično nadaljevanje zgodbe.
Romeo in Julija sta se strastno zaljubljena prepletla v subtilnem in igrivem pas de deuxu. V nadaljevanju smo bili priča realistično (oziroma gledališko) prikazanemu krvavemu spopadu: Romeovega prijatelja Mercutia zabode Julijin bratranec Tybalt (izjemno dobro izbran negativen lik). Tybalta nato ubije Romeo, zaradi česar je izgnan iz mesta. Julija je obupana, kot vemo tudi zato, ker so jo starši zaročili z grofom Parisom. V ozadju se prikaže pater, tokrat v podobi nekakšnega alkimista, ki prevaža stekleničke z zvarki. Sledi dobro znani razplet: Julija popije napoj, ki jo pogrezne v globok spanec. Romeo jo najde v grobnici in se, prepričan, da je mrtva, ubije. Ko se Julija zbudi, zagleda mrtvega Romea in na koncu tokrat zares ubije še sebe.
Hans Henning Paar je (sicer precej skrajšano) partituro Prokofjeva uspel prikazati zelo življenjsko. Ustvaril je izjemno subtilne in nikakor ne osladne pas de deuxe naslovnih junakov. Kljub sodobnemu baletnemu slogu ni pozabil na zahtevnejše plesne izpeljave, ki so predstavile tehnične sposobnosti plesalcev. Ti so pokazali tudi izjemen smisel za igro, ki je služila tako za posredovanje zgodbe kot tudi za potenciranje čustev. Pomemben del so prispevali tudi slikoviti kostumi Anne Siegrot. Oder je bil ves čas poln dogajanja in simbolike, mestoma je koreograf uporabil tudi video. Paar je čustva učinkovito potenciral z glasbo: ko je denimo Julija ugotovila, da je Romeo mrtev, je bil dramatičen spev violin v sozvočju z njenim nemim krikom resnično pretresljiv.
Predstava je bila dober primer kakovostnega plesnega gledališča, kakršnega na naših odrih redko vidimo. Čeprav je bila scenografija skromna (na takšnem odru se je tudi ne more ustvariti), je bila ta večna zgodba s svojo dinamičnostjo, slikovitostjo in odličnim plesom lepo darilo najširšemu občinstvu vseh generacij.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011