Tomaž Pandur in gledališče sanj
Estetika nesmrtnega elitizma
19. 09. 2015
Tomaž Pandur se je, ko je v začetku osemdesetih minulega stoletja ustanovil svoje (prvo) gledališče in ga poimenoval Tespisov voz, odločil, da bo postal nomad, da bo s svojim Vozom potoval ne le od enega do drugega gledališča, ampak predvsem skozi čas in prostor, se suvereno sprehajal med mogočnimi stebri, ki jih je ustvaril človeški duh, da podpirajo nebo, da se ne zruši in nas pokoplje pod svojo sinjo težo. Od predstave Kadi se Ilion (1981) pa vse do diplomske predstave Hedda Gabler (1986) je gradil dovolj trden temelj in na njem zasnovan zelo razpoznaven načrt svojega bodočega gledališča, ki ga je poimenoval gledališče sanj.
In zgodila se je Šeherezada, »vzhodno-vzhodna« opera, ki je doživela premiero v Slovenskem mladinskem gledališču 9. februarja 1989. Vendar pot do premiere ni bila tako enostavna; v gledališču so se pojavljali bolj ali manj neutemeljeni pomisleki, ali bo mladi režiser zmogel tako zahtevno produkcijo. Nenazadnje je bilo besedilo poimenovano za »opero«, kar je pomenilo, da mora skladatelj napisati za skoraj dve uri glasbe. In tedaj je Tomaž Pandur že pokazal tisto svojo lastnost, ki so jo mnogi neupravičeno, nemara celo s kancem zlobe, imenovali megalomanstvo, saj izbral makedonskega skladatelja Ljubča Konstantinova, ki je veljal za enega najbolj uspešnih avtorjev (tudi) filmske glasbe (npr. film Pred dežjem).
Besedilo »opere« je nastajalo v tesnem sodelovanju med avtorjem in režiserjem; prizor za prizorom, ki sem ga napisal, sva s Pandurjem temeljito analizirala, preizkušala najrazličnejše različice, zgoščevanja, dodajala nove prizore, jih črtala. Četudi avtor (ne le) dramskega besedila rabi mir, da lahko ustvarja ex nihilo, je bilo zame sodelovanje s Pandurjem zelo inspirativno: predvsem me je nenehno opozarjalo, da, četudi je »opera« pisana v verzih in je tako rekoč kompendij referenc na staro perzijsko in arabsko poezijo, je predpogoj, da bo zaživela na odru, skrajna dramatičnost, njeno stopnjevanje do klimaksa in nato do končnega razpleta.
Ne le zaradi določene mere sentimentalnosti, ki jo avtor lahko čuti do svojih mladih del, saj so od tedaj minila skoraj tri desetletja, je spomin na porajanje Šeherazde spomin na čas, ki ga nikdar več ne bo, na čas, ko se je rušil stari svet in nas je navdajalo upanje, da se pred nami razkriva vélika Utopija, ki bo naredila naše bivanje pod brezbrižnimi zvezdami bolj po meri človeka. Kajti, tako smo sanjali, človekova svoboda bo tudi svoboda umetnosti. Če kdaj, smo tedaj verjeli, da je oder res ves svet: Tomaž Pandur je to razumel dobesedno – za svoj svet si je izbral oder in ga napravil za svet. S svojo vehementno imaginacijo, s svojim pogumom spopasti se z najmogočnejšimi temami, kar jih pozna človeški rod, z velikimi deli svetovne literature, s čimer je (nehote?) opozarjal, da brez teh temeljev civilizacija začne propadati, z nepopustljivostjo do svojih zamisli, ki jih mora uresničiti v celoti, ne pa sklepati kompromisov, ki mu jih narekuje tako organizacijska »shema« gledaliških ustanov kot finančne možnosti, je vztrajno, trmasto, velikokrat tudi na račun žrtvovanja (ne le samega sebe, ampak tudi svojih najbližjih, najzvestejših somišljenikov in sodelavcev) izrisoval načrt, po katerem je gradil svojo utopično zamisel gledališča sanj.
»Pandur je z nenavadno vztrajnostjo in ob pomoči svojih najzvestejših sodelavcev gradil lastno vizijo gledališča sanj, svojo različico totalnega gledališča, ki mu ni bila tuja ideja celostne umetnine.«
Vedno skeptični in vidmarjansko strogi ter dosledni Andrej Inkret je ob premieri Šeherezade zapisal, da se Pandurjeva režija »kongenialno prilega komplicirani besedilni predlogi« in da mu je z »veliko domiselnostjo uspelo mobilizirati najrazličnejše teatralične materiale in z rafinirano odmerjenostjo komponira v povsem svojevrstno homogeno 'integrirano' odrsko ekshibicijo …«. Uspeh tako pri kritiki kot pri publiki nas je vse presenetil, četudi je bilo tedaj Mladinsko gledališče v svojem nepozabnem in neponovljivem zenitu, saj so se vrstile »premijske predstave«: Besi, Zločin na Kozjem otoku, Balkon, Alica, Dramski observatorij Zenit, Odisej in sin …
Predvsem pa je Šeherezada Mladinskemu gledališču odprla pot na tuje festivale: od Mehike do Argentine, od Španije do Rusije. Sprejem Šeherezade na nekaterih festivalih, npr. v Bogoti, je bil legendaren: premierno predstavo v Bogoti je zakupil predsednik republike in pripeljal nanjo vso svojo kamarilo. Pandurjeva gledališka poetika, nekateri so jo imenoval baročna, je bila zlasti v Južni Ameriki sprejeta z nepričakovanim navdušenjem, z evforijo.
Uspeh je bilo treba nadgraditi z delom: kot umetniški vodja Mladinskega sem imel možnost, da se s Pandurjem dogovarjam o nadaljnjem sodelovanju. Tedaj sem končal dramsko pesnitev, inspirirano s Tibetansko knjigo mrtvih, in Pandurja je ta znova »vélika«, eksotična, a vseeno s temeljnimi vprašanji človekovega bivanja in nebivanja navdihnjena tema zanimala. A tedaj se mu je ponudila možnost, da bi odšel v Maribor za umetniškega vodjo tamkajšnje Drame. Spominjam se pogovorov, ki sva jih imela o tej možnosti, in priznam, odsvetoval sem mu, saj sem menil, da ga bo institucija, ki jo bo moral voditi, skrbeti za repertoar in njegovo izvedbo, ovirala pri njegovem umetniškem ustvarjanju. Vendar se je Pandur odločil, da vstopi v institucijo in ravna v skladu z geslom iz leta 1968, ki je govoril o dolgem pohodu skozi institucije, ki jih je treba spremenit, in to od znotraj.
Tako se je začelo eno najsijajnejših obdobij ne le mariborskega gledališča, ampak tudi slovenskega in, bodimo samozavestni, tudi evropskega, če ne kar svetovnega gledališča. Pandur je s predstavami Hamlet, Faust, Carmen, La Divina Commedia in Ruska misija ustvaril korpus, ki mu težko najdemo primerjavo. Res je sicer, da je razumel oder mariborske Drame predvsem kot svoj oder, kar se je v onih časih morda zdelo nekoliko sporno, danes pa je takšna privatizacija nekaj povsem »legitimnega«, zato je bil tudi deležen vrste očitkov: tudi v zvezi, danes bi rekli, nenamenskega trošenja proračunskih sredstev, a tisto, kar je ostalo, ostale pa so predstave, je zapisano v zgodovino slovenskega gledališča.
Pandur je z nenavadno vztrajnostjo in ob pomoči svojih najzvestejših sodelavcev, predvsem dramaturginje Livije Pandur, gradil lastno vizijo gledališča sanj, svojo različico totalnega gledališča, ki mu ni bila tuja ideja celostne umetnine, in v njegovih predstavah smo lahko vse jasneje prepoznavali uresničevaje te, z mnogih strani kritizirane »poetike«. Andrej Inkret je tako npr. ob predstavi Babylon (1996) zapisal, da se bo Pandurjeva umetnina zares dopolnila šele potem, »ko publike ne bo več treba in s tem tudi ne gledališča, ampak bo dejansko in do konca ostala samo še režiserjeva 'igra sama'«. Ta ostra kritikova opazka pa razkriva, recimo mu, paradoks Pandurjeve ideje o gledališču sanj: kajti res je, da bi dosledno in do konca uresničene sanje o gledališču sanj pomenile, da se sanje »udejanjajo« v vsakem od nas, ne kolektivno, ampak individualno. Kolektivne sanje so sanje, ki nam jih nekdo, odkar so miti mrtvi oziroma so jih nadomestili miti naše vsakdanjosti, vsili, kot npr. tista o naših tisočletnih sanjah o samostojni državi ipd. Pogosto so kritiki Pandurju očitali tudi (preveliko) estetizacijo, celo to, da so njegove predstave bolj ali manj zbirka »lepih prizorov« brez trdnejšega notranjega, dramaturškega veziva.
Ob tem danes že lahko zapišem, da je bila tudi (ne bom rekel predvsem) ta estetska razsežnost, tako prepoznavna v Pandurjevem gledališču, uresničena že v Šeherezadi. A kaj je pravzaprav narobe s tem esteticizmom, se lahko sprašujem, a pravega odgovora ne najdem. In kaj z »bizarnostjo«, ki da so jo Pandurjeve predstave prepolne? In s telesnostjo? Je že res, da je bil včasih Miletu Korunu dovolj en sam stol na odru, a prav tako je res, da je npr. z Orestejo (1968) hotel rekonstruirati ne le helenskega duha, ampak tudi prostor, kar je pomenilo zahtevno scenografijo in kostumografijo. Ob tem je morda treba dodati le dve dejstvi: Tomaž Pandur je tudi slikar, kar pomeni, da ima visoko razvit občutek za vizualno, in drugo, kar zna vzbuditi morebitne pomisleke in nasprotovanja, da veliko režiserjev tega občutka preprosto nima (dovolj) razvitega.
Povrniti se moram k predstavi Babylon, ki je nastal na osnovi moje dramske pesnitve Vrtovi in golobica. To je bila zadnja Pandurjeva predstava v mariborskem gledališču, po njej se je poslovil in odšel v tujino, naprej v New York, kjer je želel posneti film po znamenitem romanu Hazarski slovar Milorada Pavića. Sam je dejal, da je bil iz Maribora izgnan; ni, da bi na tem mestu razsojal o tem. Vem le, da se je prav z Babylonom, ki je bil povabljen tudi na prestižni gledališki festival Teater der Welt v Dresden, začel najin odnos krhati. Ne zato, ker sem imel do Pandurjeve uprizoritve svoje dramske pesnitve pomisleke, tudi ne zaradi tega, ker smo zaradi finančnih težav, ki so izvirale tudi iz neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti koproducentov, sodelavci ostali brez honorarjev, ampak predvsem, ker sem menil, da bi Tomaž Pandur moral vztrajati v Mariboru, četudi je sam ugotovil, da je to nemogoče. Seveda si tedaj ne jaz ne marsikdo drug ni mogel predstavljati, da Pandurjeva pot v svet pomeni novo fazo v njegovem gledališču sanj; fazo, odvijajočo in razvijajočo se v veliko bolj širokogrudnih in naklonjenih razmerah režiserju, sanjavcu, ki je hotel na odru uresničiti svoje sanje in jih deliti z gledalci.
In zakaj sanje, bi se nemara kdo vprašal. Ne zaradi neizmernosti podob, ki vznikajo iz njih, ampak zaradi tega, ker so v odsotnosti racionalnega nadzora vse človekove čustvene kategorije izenačene: ljubezen je enaka sovraštvu, groza radosti, veselje strahu, muka užitku, blaženost prekletstvu … s tem pa se vzpostavi nov, pravzaprav prastari model mitskega obnebja, časa, ko se je rodilo gledališče.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
