Geometrijska abstrakcija in družbeni angažma
Izbor iz stalne zbirke Muzeja za konkretno umetnost Ingolstadt. Galerija Murska Sobota, do 4. 7. 2012
29. 06. 2012
V Galeriji Murska Sobota gostijo klasiko 20. stoletja, dela abstraktne geometrijske umetnosti uveljavljenih in manj znanih ustvarjalcev od Aleksandra Rodčenka iz leta 1918 do Marca Casentinija iz leta 2007. Izbor devetindvajsetih del iz Muzeja za konkretno umetnost (Museum für Konkrete Kunst) v Ingolstadtu predstavlja eno od najbolj pomenljivih likovnega smeri, ki od nastanka na prehodu iz prvega v drugo desetletje prejšnjega stoletja do danes vznemirja nove in nove generacije ustvarjalcev.
Muzej v Ingolstadtu je ena redkih ustanov, specializiranih za geometrijsko abstrakcijo. Manjše zaključene zbirke so v Zagrebu, Würzburgu, Lodžu in še nekaterih mestih, ena večjih, ki jo je zbral Getulio Alviani, pa je še vedno shranjena v depoju. Osnova muzeja v Ingolstadtu so dela, ki jih je pri svojih prijateljih in znancih umetnikih nabral Eugen Gomringer. Oče konkretne poezije Gomringer se je rodil leta 1925 v Braziliji in živi v Švici in Nemčiji. Sodeloval je pri organizaciji prireditve documenta leta 1968. Med letoma 1954 in 1957 je bil sekretar Maxa Billa na leta 1953 ustanovljeni legendarni Visoki šoli za oblikovanje (Hochschule für Gestaltung) v Ulmu, ki je veljala za naslednico Bauhausa in jo umetniki geometrijske abstrakcije zelo cenijo. V Murski Soboti je Max Bill predstavljen s sliko iz časa, ko sta bila z Gomringerjem sodelavca.
Geometrijska umetnost je ena od dveh temeljnih vej abstraktne umetnosti (druga je negeometrijska abstrakcija). Z upodabljanjem avtonomnih in samoreferenčnih elementov likovne govorice, kot so barva, geometrijski lik in svetloba, je v umetnosti naredila revolucionarni preskok. Odprla je vrata nealuzivnemu in nepripovednemu brezpredmetnemu svetu. V sto letih je prehodila dolgo raznoliko pot, polno obratov. Tako je mnogokrat nova generacija ustvarjalcev izpovedovala prav tisto, kar je prejšnja prepovedovala. Geometrija v Evropi v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja ni smela biti aluzivna, medtem ko so prav táko ustvarjali umetniki v osemdesetih letih v ZDA. Med raznimi izrazi geometrijske abstrakcije, kot so optična, konstruktivistična, neokonstruktivistična, sistemska, programirana in/ali gestaltska umetnost, je konkretna umetnost tista njena smer, ki se navezuje na pisanje Thea van Doesburga in nato delovanje Maxa Billa.
»Razstava je pomemben kulturni dogodek: govori o nečem, pri čemer Slovenija v prejšnjem stoletju ni sodelovala, čeprav se je dogajalo le dobrih sto kilometrov od Ljubljane.«
Za današnje stanje stvari je geometrijska abstrakcija relevantna sogovornica vsaj v dveh stvareh. Prva se nanaša na povezavo umetnosti in znanosti. Geometrijska abstrakcija, ki se mnogim zdi le čačača poplesovanje, je eksaktna disciplina. Raziskovanje notranje govorice likovne umetnosti temelji na izračunih in zakonitostih matematike in fizike, natančneje optike. Danes je pomembno vedeti, da povezava z znanostjo ni novost 20. stoletja, temveč je njena stalnica. Tako je slikarstvo nove dobe gradilo kompozicijo slike ali upodabljalo perspektivo po pravilih matematike in optike. Blaženka First pravi, da so mojstri manieristične grafike dobro poznali zakonitosti optike, tako da so zavedli oko, da so možgani zaznali binarno črno-belo kodo svetlega in temnega kot podobo realnega sveta. S skromnimi tehničnimi sredstvi, le z eno barvo in z vrezovanjem črte ali ploskve v bakreno ploščo, so ploskovitost spreminjali v plastičnost in dvodimenzionalnost v tridimenzionalnost. Iluzijo plastičnosti predmeta so sprva dosegli tako, da so ob konturne črte vrezovali križne šrafure. Čim gostejše so bile, tem temnejša je bila površina na listu papirja in večji je bil kontrast proti površini, na kateri so bile šrafure redkejše.
Okoli leta 1560 pa je nastala revolucija. Križno šrafiranje so zamenjale vzporedne črte, ki so se tanjšale in širile. Z vzporednimi nabreklimi linijami so lahko senčili predmete ali telesa bolj prefinjeno ter s tem ustvarili popolnejšo plastičnost in natančnejši posnetek realnega sveta. Oko je narisano videlo kot realno. Te različno nabrekle vzporedne linije je štiristo let pozneje uporabil Victor Vasarely v povsem drugem abstraktnem likovnem kontekstu in z njimi ustvarjal dela optične umetnosti. V Murski Soboti je predstavljen prav z enim od njih.
Druga stvar zadeva družbeni angažma. Za abstrakcijo je do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je dosegla vrh popularnosti (nato so primat prevzeli pop art, konceptualne prakse in hiperrealizem), veljajo, da je oblika čiste umetnosti, da se torej giblje znotraj lastnega prostora in je zato politično in ideološko nevtralna.
Postkolonialne študije in dekonstrukcija modernizma so to čistost razblinile. Še tako brezpredmetna abstrakcija je imela politično vlogo povsod tam, kjer se je uveljavila. V Zahodni Evropi je pomenljiv primer prireditev documenta v Kasslu. Abstrakcija je tu prevladovala pri prvih treh razstavah. Organizatorji prve leta 1955, navdušeni nad uspehom beneškega bienala leta 1954, na katerem so se obnovile zaradi vojne pretrgane mednarodne povezave, so v razdeljeni Nemčiji iskali umetnost, ki bi ustrezala trenutku. Navezala naj bi se na moderno umetnost, ki jo je leta 1933 nacistični režim razglasil za »izrojeno« in jo prepovedal, molčala naj bi o zablodah med letoma 1933 in 1945 in naj ne bi sodelovala ne s sovjetsko propagando v NDR ne z levičarsko propagando v ZRN.
Zdelo se je, da je za to nalogo najprimernejša brezpredmetna abstraktna umetnost, saj ne upodablja zgodb, ki jih je mogoče napačno politično interpretirati. Documenta je tudi pri razstavljanju predvojnih umetnikov moderne upoštevala, koliko in kako so se politično izpostavljali pred vojno, med njo in po njej. Tako niso vabili surrealistov ali skupine Cobra, znane po simpatijah do Sovjetske zveze (Picasso je na tej prireditvi razstavljal, čeprav je leta 1944 postal član KPF in se vidno angažiral pri njenih manifestacijah vse do škandaloznega potreta Stalina, ki ga je narisal ob njegovi smrti leta 1953 in ga je časopis Les lettres françaises objavilo na naslovni strani).
S tovrstno umetnostjo in takšnimi umetniki so prireditve documenta podpirale politiko Konrada Adenauerja in ZDA in usmerjenost v družbo porabe. Abstraktna umetnost je postala simbol za njeno ideologijo (še posebno, ko so jo uzurpirali oblikovanje, moda in druga industrija porabe). Slog je postal politika, kot je bil v obdobju nacizma, le da sta bila zdaj slog in politika modernistična in mednarodna.
Geometrijska abstrakcija je bila tudi v državah od Baltika do Balkana (z izjemo Bolgarije, kjer je ni bilo) reakcija na družbenopolitični kontekst, predvsem na neoklasične in realistične tendence v socialistični kulturi, ki so jih oblasti predpisovale po vzoru Sovjetske zveze. Tam, kjer je nastala kot nadaljevanje predvojne avantgarde, se je v kontekstu socialistične države odrekla predvojni revolucionarni retoriki, idejam o novem redu in kolektivizmu. Sčasoma jo je posvojila država; vzorčni primer za to je prav Jugoslavija.
V Sloveniji geometrijska abstrakcija ni zaživela, četudi imamo nekaj izjemnih ustvarjalcev (med njimi jih je več iz Murske Sobote in okolice) in so ljubljanski grafični bienali predstavljali njene predstavnike iz sveta. Ne glede na to je razstava pomemben kulturni dogodek. Govori o nečem, pri čemer Slovenija v prejšnjem stoletju ni sodelovala, čeprav se je dogajalo le dobrih sto kilometrov od Ljubljane. Danes zanjo ne najdejo lepe besede niti vplivne kustosinje mlajše generacije, predvsem nekdanje tečajnice SCCA, ki se ravnajo po razstavni politiki Moderne galerije. Geometrijska abstrakcija je zanj obsoletno ustvarjanje, brez političnega naboja. Skratka, dekor.
Ob zgodovinskih razstavah in vedno novih umetnikih se lahko vprašamo, ali je geometrijska abstrakcija res zaprašena. Kaj je z njeno racionalnostjo, njenim odklonom od vladajočih struktur, z eksperimentom in napredkom? Ali še ima utopično razsežnost in politično moč? Ali je res le prazna govorica, ki sta jo privzela komercialni oblikovalski svet in spektakelska arhitektura?
Odgovor na to so nekatere žive male in velike stvari geometrijske abstrakcije. Na eni strani je aktualen droben osebni upor, ki ga negujejo nekateri sodobni ustvarjalci in ustvarjalke. Mnogi umetniki geometrijske abstrakcije niso, na primer, upoštevali jezikovnih pravil in konvencij, saj so sodili, da stalnost obstoječega besednega reda prejudicira neminljivost družbenega reda. Imena ljudi ali prve besede v stavkih so pisali z malimi začetnicami, dela so na razstavah razporejali po abecednem redu priimkov umetnikov, prizadevali so si, da je mednarodni svet umetnosti uporabljal jezike narodov, ki so bili tako kakor njihova umetnost iz tega sveta izključeni. Nekateri so nehali govoriti angleško, na primer Getulio Alviani, po razstavi The Responsive Eye v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku leta 1965, ki je skomercializirala geometrijsko umetnost, uvedla izraz op-art in diskriminirajoče izključila ustvarjalce iz socialističnih držav. MOMA ni povabila nobenega od hrvaških umetnikov Novih tendenc, čeprav je bil Zagreb od leta 1961 najpomembnejši svetovni center tovrstnega ustvarjanja.
Na drugi strani pa so še kako žive velike stvari, med katerimi so murali Victorja Vasarelyja, Carlosa Cruz-Dieza in drugih na javnih površinah, industrijskih zgradbah in stanovanjski arhitekturi. Velike stenske slikarije spreminjajo prostore v vibrirajoče, igrive kraje. Carlos Cruz-Diez je leta 1973 z rdečimi, zelenimi, oranžnimi in modrimi trakovi poslikal stotine kvadratnih metrov sten v velikanskih halah hidrocentrale v Santo Domingu in leta 1977 v Guri v Venezueli. Poslikave niso dekoracija kreativnih industrij, temveč so sporočilo o pomenu kakovostnega prostora, ki ga lahko uživa tudi demos. Učinek je fenomenalen. Igra barv in linij bega oko, vse miga in pleše. Kot rave party, cirkus, halucinacija delovnega in delavskega prostora.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
