Gledališki eskapizem v večnost
Foto: Aljoša Rebolj
Evripid: Medeja. Adaptacija Darko Lukić, scenarij Tomaž in Livija Pandur. Režija Tomaž Pandur. HNK Zagreb, koproducent Dubrovniške poletne igre v sodelovanju s Pandur Theaters. Premiera 3. avgusta v Dubrovniku, zapis po ogledu ponovitve 12. 9. 2012, Ljubljana, Križanke, 120 min.
27. 09. 2012
»Prava umetnost je sebična,« je v nekem intervjuju dejal Tomaž Pandur. »Pravi umetnik mora misliti le nase in ne na človeštvo. Ko je čustven, je umetnik, ko hoče pomagati, izboljšati, voditi, pridigati, njegova umetnost izgubi vso moč.« To je ustrezen opis Pandurjeve gledališke prakse – serijske proizvodnje spektaklov, med katere sodi tudi njegova najnovejša stvaritev, Medeja.
Pandur je ponovno dokazal, da je brez dvoma vešč ustvarjanja tovrstnega larpurlartističnega gledališča. Medeja je paša za čute, ki bržkone ni razočarala ljubiteljev ustaljene Pandurjeve estetike. Zaznamuje jo ustaljena raba glasbe (duo Silence) v funkciji, kakršno ima ta v žanrskih filmih, kjer ni konceptualni kontrapunkt drugim izraznim elementom, temveč podčrtava čustveno atmosfero. Tokrat nekoliko manj razkošno dekoracijo odrskega prostora, ki kraj Medejinega izgnanstva pretvori v zanikrno vaško krčmo, odtehtajo razkošne vizualije nad njim: vodne videoprojekcije Dorijana Kolundžije, ki razplastijo sceno na dve vizualni in pomenski razsežnosti in s svojo hiperestetizacijo močno spominjajo na reklame za dišave elitnih modnih znamk. Kraju dogajanja primerno manj razkošne kostume (Danica Dedijer) v vizualnem smislu odtehtajo dovršene koreografske sekvence skupine mladih fantov – statistov in obenem inspicientov, ki s svojo telesno prezenco delujejo predvsem kot vizualna dekoracija; logika, ki spominja na razvedrilne televizijske oddaje. Ob tem je treba pripomniti, da so vse te medijske vzporednice seveda prej naključna posledica iste spektakelske logike, kot pa namerni komentar »družbe spektakla«. Resnični dosežek Pandurjeve Medeje je nedvomno igralska stvaritev ekipe – zlasti pa naslovne junakinje (Alma Prica), ki s svojo vživeto in telesno izrazito igro vzdržuje napetost dogajanja do sklepnega uboja lastnih otrok.
»Medeja ostaja predstava, ki želi biti ustvarjena za večnost in nikakor ne za tukaj in zdaj – kakor da bi tukaj in zdaj bila nevredna gledališke obravnave.«
Pandurjevi postavitvi Medeje bi tako težko očitali pomanjkanje veščine – vsak element predstave služi svojemu namenu in iz gledališča ustvarja čarobni stroj pobega. Moralistična retorika o nesmotrni rabi finančnih sredstev za ustvarjanje praznega spektakla je odveč. Pri predstavi namreč nikakor ne gre za kako pomanjkanje globine, za prazno lepoto, kakor je pogosto brati v medijskih napadih. Globine je v predstavi več kot dovolj, tudi na vsebinski ravni – navsezadnje ta obravnava večne moralne dileme. Če predstavi česa primanjkuje, je to drzna ostrina, ki bi zarezala v ustaljene estetske in družbenopolitične vzorce – tudi Pandurjeve lastne. Medeja ostaja predstava, ki želi biti ustvarjena za večnost in nikakor ne za tukaj in zdaj – kakor da bi tukaj in zdaj bila nevredna gledališke obravnave. Ostaja predstava, ki ponuja ravno dovolj globine za pomirljiv občutek, da ne gre zgolj za trivialno zabavo, a nikakor dovolj ostrine, da bi zbudila pereča vprašanja, ki bi zamajala ustaljeno dojemanje sodobnosti in bi nas preganjala še dolgo po odhodu iz avditorija. Raba sodobnih tehnologij še ne naredi sodobne predstave.
To je seveda skladno z uvodoma omenjenim Pandurjevim razumevanjem funkcije umetnosti. Gre za razumevanje iz časov pred nastopom naturalizma in avantgard (slednje so gledališču oziroma umetnosti pridale radikalno zahtevo po odslikavi in/ali spremembi družbe, torej po aktivni intervenciji v vsakokratni tukaj in zdaj). Pandurjevo razumevanje gledališča je torej sorodno funkciji, ki ga je to imelo pred nastopom množičnih medijev in popularne kulture – razumevanje gledališča kot (bolj ali manj kultivirane) zabave za (bolj ali manj množično) občinstvo višjega (sprva aristokratskega, nato buržoaznega) razreda.
A če gre od kritike pričakovati dovolj intelektualne poštenosti, da seže onkraj površinskih sodb o površinskosti Pandurjevih predstav oziroma v tem primeru Medeje, da mu torej prizna veščino pri ustvarjanju všečnih in večnih predstav za širše občinstvo, gre od ustvarjalcev nemara pričakovati dovolj intelektualne poštenosti za priznanje, da kaj več tudi ne počno – dovolj intelektualne poštenosti za seganje onkraj klišejskih zaklinjanj o večni aktualnosti Medejinega mita in njegovega pomena za sedanji čas ter priznanje, da urgentnih vprašanj sodobnosti s svojo prakso niti oplazijo ne.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
