Izgubljeno v nevtralnosti
Foto: Tiberiu Marta
Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta. Dramatizacija Goran Ferčec, režija Janusz Kica. SNG Drama Maribor. Premiera 25. 1. 2013, 200 min.
14. 02. 2013
Sedem let po uprizoritvi Jerneja Lorencija v Mestnem gledališču ljubljanskem so se izjemnega romana Mihaila Bulgakova Mojster in Margareta lotili v mariborski Drami. In če so ljubljansko uprizoritev zaznamovali ekstremi, je mariborska v večini gledaliških elementov njeno nasprotje.
Kako se lotiti prenosa na oder enega najbolj znamenitih romanov 20. stoletja, ki zaradi svoje tematske, idejne in stilne širine gotovo predstavlja že količinski izziv? Kako pred gledalca v obvladljivi obliki razvrstiti vse tri zgodbe in tematske sklope, ki se v romanu prepletajo: zgodbo o prihodu mojstra črne magije profesorja Wolanda/Satana v Moskvo, kjer v nizu fantastičnih, nerazložljivih in za običajni razum neverjetnih dogodkov razgalja stanje v tamkajšnji literarno-gledališki in širši srenji, spremlja pa ga čudaška družbica pomočnikov Azazella, Korojeva, mačka Behemota in pomočnice Helle; potem zgodbo o Mojstru, pisatelju, čigar roman o Ponciju Pilatu je naletel na nerazumevanje, zato ga je sežgal, ob tem pa mu ob strani nesebično stoji njegova ljubezen Margareta, ki ga prepričuje, da ne sme odnehati; in končno zgodbo iz Mojstrovega romana, dogodke v Jeruzalemu okrog Jezusovega (oziroma Ješuovega) križanja, zlasti prikaz okoliščin, ki so Pilata privedle do potrditve Ješuove smrtne obsodbe, ter njegovo poznejše hrepenenje po tem, da bi lahko spremenil svojo odločitev?
Nova dramatizacija?
Prvo vprašanje, ki se zastavlja ob uprizoritvi legendarnega romana v mariborski Drami, je, zakaj se ustvarjalci niso odločili za precej svežo dramatizacijo Mihe Javornika, ki so jo v sezoni 2005–2006 igrali v Mestnem gledališču ljubljanskem (v sicer povsem ponesrečeni postavitvi režiserja Jerneja Lorencija). Javorniku je uspelo iz zapletenega gradiva ustvariti pregleden scenarij, s spretno sestavljenimi dialogi, ki povezujejo glavne dogodke; problem, kako v gledališko predlogo spraviti vse čudeže in fantastične preobrate, menjave prizorišč in časovne preskoke, pa je v didaskalijah predvidel s sugestijami režijskih, mizanscenskih, scenografskih, kostumografskih in celo glasbenih rešitev. Z nekaj učinkovitimi posegi (uvedba marionetnega gledališča, glasbeni poudarki) je na primer izpostavil alegorično in simbolno plat končnega izteka vseh treh zgodb: »odvezo« Pilata, ki mu jo podeli njegov stvarnik; »odrešitev« Mojstra in Margarete; ter končni »dokaz« o soobstoju dobrega in zlega, ki omogoča da bo »vse ... pravilno, na tem je zgrajen svet« (Woland). Hkrati je sicer poskušal Javornik sporočilo tudi aktualizirati: direktorja gledališča naj bi namreč igral aktualni direktor MGL, v foajeju pa naj bi prodajali tematske čarovniške izdelke, s čimer bi Moskvo tridesetih let prejšnjega stoletja spremenili v sodobno Ljubljano … Ta dramatizacija je, se zdi, poskušala uloviti ravnovesje med idejnimi globinami romana in možnostjo čutne fascinacije ob Wolandovih intervencijah v življenje navadnih smrtnikov.
»Splošni vtis je, da je ob tej radikalni redukciji gradiva in strogem zasledovanju vseh fabulativnih linij dramatizator nekajkrat prodrl do samega okostja romana, pri čemer pa ni ostalo dovolj mesa.«
Zato se je morda ustvarjalcem nove uprizoritve v Mariboru zdela preveč avtorska ali celo omejujoča; predvidoma gre tu iskati razlog, da so naročili novo izpod peresa hrvaškega avtorja Gorana Ferčeca. Ta se romana loteva po eni strani skrajno pazljivo, z veliko mero spoštovanja, a po drugi s premalo uprizoritvene vizije. Edini večji poseg je uvedba še ene plasti dogajanja, ki se tudi v uprizoritvi izkaže za posrečen dodatek – Ferčec namreč vse skupaj uokviri še z dodanimi fragmenti zgodbe samega Bulgakova in njegovega odnosa z oblastjo: tako lahko na odru spremljamo občasne obupane in večinoma neuspešne poskuse Bulgakova, da bi dosegel odziv najvišje oblasti (Stalina). Ferčec je nekoliko spremenil vrstni red dogodkov (tako se dramatizacija ne začne z znamenitim prizorom obglavljenja predsednika društva pisateljev Berlioza, ki sicer predstavlja enkraten »predtakt« v edinstveni svet Mojstra in Margarete) in v glavnem le močno skrčil in smiselno združil posamezne (predvsem fantastične) dogodke, pri čemer je pazil predvsem na to, da se lahko prizori iz vseh štirih plasti po na novo vzpostavljeni logiki prelijejo drug v drugega. Pri tem so nekatere domislice bolj duhovite (npr. odločitev, da se stanovanje, v katerem se odigrava večina irealnih prizorov, v živo pojavi na odru in pripoveduje o dogodkih v sebi), druge pa, zlasti ob odrski realizaciji, precej manj (npr. zgolj opisovanje nekaterih bistvenih dogodkov).
Splošni vtis je, da je ob tej radikalni redukciji gradiva in strogem zasledovanju vseh fabulativnih linij dramatizator nekajkrat prodrl do samega okostja romana, pri čemer pa ni ostalo dovolj mesa; oziroma da je sestavil le gol scenarij, redosled dogodkov, ki čakajo, da bodo ustrezno prevedeni v gledališki jezik.
A ta nevtralnost in nekakšna suha objektivnost za vsako ceno sta tudi glavna podtona nove mariborske uprizoritve. Glavno (in v glavnem zelo učinkovito) izhodišče režiserja Janusza Kice je bil smiselni zasedbeni preplet vlog, ki seveda razkriva pomenljivo vsebinsko interpretacijo: isti igralec namreč igra Mojstra, Bulgakova in Ješuo; isti igra Poncija Pilata in Berlioza; isti igra Bezdomnega in Levija Mateja itn. To pretakanje, preplet, vzporejanje in vidno prehajanje ene zgodbe v drugo, ki ga Kica kot pravilo uporablja za menjavanje med prizori, je sicer dobro zato, ker je lažje sledljiva idejna povezanost gradiva, vendar pa pri izboru elementov gledališkega jezika ni dovolj močnih razlik med tremi oziroma štirimi linijami: stvarnim okvirom umetniške stiske Bulgakova; poetičnostjo ljubezenske zgodbe Mojstra in Margarete; peklensko Pilatovo ujetostjo v zamrznjen zgodovinski trenutek; in frenetičnim vrtincem Wolandovih vragolij. Sam Woland je sicer odlično zastavljen, natančno in z užitkom ga odigra Aleš Valič (k. g.), ravno prav karizmatičen, zagoneten in vseprisoten, kot Satanu pritiče; Kica ga namreč postavi v večino prizorov, tako da lahko od strani zadovoljno opazuje, kako uspešno je zameštral niti in kako učinkovit katalizator za razkrivanje resnice je.
Trdno ogrodje brez provokativne iskrice
A zdi se, da se je Kica trudil predvsem, da bi bil preplet vseh štirih plasti čim bolj pregleden in razumljiv – in je torej vzpostavil le trden skelet, ni pa dovolj zapolnil vrzeli v dramatizaciji, za kar je kriva tudi nekoliko nerodna in ne do konca izrabljena scenografska rešitev (Numen, Ivana Radenović). Bolj ploskovito se tako zdijo postavljeni vsi fantastični prizori (npr. odrezanje Berliozove glave, pa tudi glavni Wolandov nastop v varieteju in ples pri Wolandu) in v preprosto zgolj zunanjo grotesko speljana razgaljanja sodobne družbe (npr. prizor v restavraciji društva ruskih pisateljev ali med direktorjem in računovodjo varieteja). Nekaj čarobnosti in učinkovite stilizacije (kot jo sicer poznamo iz Kicevih predstav) je zaslediti v prizoru Margaretinega letenja in čarovniškega maščevanja, nekaj ostre analitičnosti v duhovitem prizoru skupinske terapije ali detajlčku, ko se Woland jezi nad romantično glasbo, ki zazveni ob združitvi obeh ljubimcev. Kica poskrbi tudi za uigranost in razigranost celotne igralske ekipe (čeprav mestoma opazno dikcijsko razrahljane), v kateri izstopajo zlasti Peter Boštjančič kot na večno očitanje obsojeni Pilat; Branko Jordan, najbolj domišljen v vlogi razorožujoče iskrenega Ješue; Nataša Matjašec Rošker kot od ljubezni do konca prežarjena Margareta; Nejc Ropret, zlasti duhovito razigran kot maček Behemot; Vladimir Vlaškalić (enako intenziven kot Korojev, Dr. Stravinski, Stalin); Matija Stipanič kot Bezdomni, Levi Matej. Med ostalo množico likov, ki jih upodabljajo Matevž Biber, Eva Kraš, Kristjan Ostanek, Maša Žilavec, Mirjana Šajinović, Irena Mihelič, Zvone Funda in Viktor Meglič, pa je treba omeniti Miloša Battelina v vlogi Lihodejeva, Matejo Pucko kot Praskovjo in Davorja Hergo kot Stanovanje št. 50.
Pa vendar predstava le počasi povleče v svoj svet, tudi s pomočjo glasbene podlage Artura Annecchina (s prepoznavnimi lajtmotivi glavnih likov) se nekako sestavi proti koncu prvega dela, a potem proti koncu, s preveč razdrobljenim zaključevanjem zgodbe Mojstra in Margarete, spet popusti.
Kica je sicer dosegel, da z odra jasno in na trenutke z ostrino zazvenijo tiste replike, ki v gledalcu vzbujajo vprašanja o stanju celotne družbe (ob plehkosti in pohlepnosti množic), o odnosu med umetnikom in oblastjo (ob zgodbi Bulgakova in Mojstra), o prevzemu odgovornosti za svoja dejanja (Pilat), vprašanje dobrega in zlega (ob Wolandovih izvajanjih). A kljub temu se zdi, da predstavi nekaj manjka. Da očitno ni dovolj, če uživamo le v iskrivosti besedila Bulgakova – da bi bilo vseeno bolj produktivno, če bi se režiser (oziroma že dramatizator) odločil, katera zgodba in s tem ideja ga bolj vznemirja; da bi se odločil, skozi katero/kakšno optiko gledamo ta duhoviti kaos, ki ga je svojim zanamcem v provokacijo s tako briljantnim zamahom ustvaril Bulgakov.
Tako se zgodi, da predstava ostaja v spominu zaradi nekaterih izvrstnih detajlov in natančne izpeljave, ki pa se ne sprimejo v tako fascinantno celoto, kot jo nudi literarna predloga. Po ponesrečenem ugledališčenju vznemirljive Javornikove dramatizacije in po tem branju, ki pred gledalca z zanesljivo roko, a brez provokativne iskrice, zgolj razgrne gradivo Bulgakova, nas uprizoritev Mojstra in Margarete, ki bi začarala z enako močjo kot prve strani romana (z vrtoglavim spodmikom tal pod nogami ob očitnem dokazu, da hudič obstaja) – očitno še čaka.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
