Je mišljeno, da bi mirno spali?
John Patrick Shanley: Dvom. Prevod Jakob J. Kenda. Režija Alen Jelen. Prešernovo gledališče Kranj. Premiera 27. 10. 2012 (ogled ponovitve 29. 10. 2012), 90 min.
15. 11. 2012
Vse se je začelo, ko je sestra Alojzija, ravnateljica katoliške šole v Bronxu, videla, kako se je eden od učencev odmaknil, ko ga je oče Flynn prijel za zapestje. To je dovolj, da se v njej vzbudi dvom in od takrat išče dokaz, ki bi njene sume potrdil: angažira še sestro Jakobino, ki naj bi ji poročala, če bi kaj opazila. In res se za hip zazdi, da Flynnova predana skrb za Daniela Millerja, prvega in edinega temnopoltega učenca na šoli, morda temelji na sprevrženih nagonih. Je bil Danielov obisk pri Flynnu v župnišču, na katerem temelji možna obtožba, res povsem nedolžen? Oziroma še več: je to dokaz, da je hotel Flynn dečka v resnici le zaščititi pred neprijetnimi posledicami njegovega prekrška? Ali ga je oče Flynn takrat v resnici zapeljal? To je dvom, ki leži v jedru zapleta vrhunsko zasnovane in strukturirane enodejanke, za katero je avtor J. P. Shanley leta 2005 prejel dve najprestižnejši nagradi (Pulitzerjevo in tonyja), pozneje pa v lastni režiji posnel tudi film z vrhunsko zasedbo.
»Predstava, ki tako premočrtno in jasno razpira vprašanja osebne morale in odgovornosti za svoja dejanja, je še kako dobrodošla – tako zaradi univerzalnosti »sporočila« kot zaradi specifičnosti trenutnega stanja slovenske družbe.«
Mojstrstvo Shanleyjevega pristopa je v karakterizaciji treh glavnih protagonistov: na eni strani je simpatični, sproščeni, razumevajoči oče Flynn, ki zagovarja manj toga načela v šoli in trdi, da je treba k učencem pristopati s toplim srcem in ljubeznijo; na sredi je sestra Jakobina, mlajša, manj izkušena, v svoji veri v človeško dobroto tudi nekoliko naivna, saj se ji podre ves duševni mir v trenutku, ko sestra Alojzija s svojim sumom vanjo zasadi črva dvoma; na drugi strani pa je neizprosno stroga, neživljenjsko rigidna sestra Alojzija, ki se v svoji sveti vojni proti očetu Flynnu na koncu zateče celo v laž, s katero ga hoče pripraviti k priznanju, da je učenca res zlorabil. Vsaj na začetku torej gledalci nekako bolj stavijo na verodostojnost, resnicoljubnost in poštenost očeta Flynna; le z odporom spremljajo neizprosno in, tako se večkrat zazdi, le na osebni antipatiji utemeljeno prizadevanje ravnateljice, da bi dokazala njegovo krivdo. Skozi niz vrhunsko izostrenih dialogov Shanley tako pelje gledalca po mučni poti odkrivanja resnice, pri čemer skrbno pazi, da sta naklonjenost in zaupanje gledalca do protagonistov nenehno na preizkušnji: čim ena od replik, eden od dokazov dokončno prepriča o krivdi/nedolžnosti očeta Flynna, se v naslednjem hipu to z enim zamahom podre. Da bi možnost presoje in dokončne odločitve dodatno zapletel, pripelje avtor na oder še fantovo mamo, ki s svojim nenavadno (in skoraj nerazumljivo) pragmatičnim pristopom negotovost še poveča. Enoznačnega odgovora ni: sestra Alojzija sicer na videz slavi zmago (oče Flynn odide, a na boljši položaj), vendar na koncu vsa skrušena prizna, da tudi njo muči dvom.
Režiser Alen Jelen je sledil naravi besedila in ga je postavil izrazito komorno, z minimalno likovno opremo in mizansceno, tako da je pozornost v celoti usmerjena v vsako izrečeno besedo in vsak najmanjši izrazni detajl štirih protagonistov, ki na odru ustvarijo intenzivno in krvavo bitko za resnico. Vesna Jevnikar, na videz neomajna v svojem prepričanju, trdoto sestre Alojzije na trenutke sicer nekoliko omili, pa vendar v gledalcu nenehno vzbuja temeljni dvom, ali jo dejansko žene skrb za dečka ali le prezir do ohlapnih načel, ki jih zagovarja oče Flynn. Vesna Slapar kot sestra Jakobina pretresljivo prikaže izgubljenost posameznika, ki ne more več zaupati v sočloveka. Borut Veselko kot oče Flynn gledalca takoj prepriča s svojim pozitivnim pristopom in dobrodušnostjo, s čimer spretno prekrije tudi morebitne nedoslednosti v svoji različici dogodkov. Za presenetljivo osvetlitev celotne zgodbe pa iz zornega kota v usodo vdane dečkove matere učinkovito poskrbi Maša Kagao Knez, k. g.
Uprizoritev drame Dvom v Kranju ohranja dragoceno in intrigantno dvoumnost besedila; dejansko se »drugo dejanje« odvije pozneje v glavi gledalcev, ko sami poskušajo priti do jasnega odgovora. Naj se seveda še tako strinjajo s pozivom k razkrinkavanju pedofilije, ki opravičuje vsa sredstva, in s pozornostjo, ki jo je treba nameniti najmanjšemu sumu v to smer (v primeru Flynnove krivde), se vseeno zavedo tudi katastrofalnih posledic, ki jih lahko zapustita neosnovani sum in obtožba (v primeru Flynnove nedolžnosti je kolateralna škoda vsaj še deček, ki je izgubil svojega edinega zavetnika in prijatelja).
Predstava, ki tako premočrtno in jasno razpira vprašanja osebne morale in odgovornosti za svoja dejanja, je še kako dobrodošla – tako zaradi univerzalnosti »sporočila« kot zaradi specifičnosti trenutnega stanja slovenske družbe. Ali, kot pravi sestra Alojzija: »Mogoče pa ni mišljeno, da bi mirno spali.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
