Junaške preizkušnje
Orkester Slovenske filharmonije: Oranžni 5. Dirigent Matthias Pintscher, solist Saar Berger, rog. Spored: Žuraj, Mahler. Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 27. in 28. 2. 2014
Orkester Slovenske filharmonije: Modri 6. Dirigent Aleksandar Marković, solistka Alissa Margulis, violina. Spored: Sibelius, Berg, Strauss. 6. in 7. 2. 2014
14. 03. 2014
Zagotovo ne bi storili napake, če bi vsako izmed desetih simfonij Gustava Mahlerja, ne glede na formalne ali korenske (ne)povezanosti opredelili za posebnico, med vsemi pa še zlasti kontroverzno Simfonijo št. 7. Petstavčno delo, po obliki podobno skladateljevi Peti simfoniji, po interpretativni (pre)zahtevnosti pa primerljivo s Šesto, postavlja pred dirigenta kot interpreta in orkester kot medij vse prej kot rutinsko koncertno nalogo. Uvrstiti ga v spored, pred njim pa še izvajalsko nič kaj nedolžno novo delo Hawk-eye za rog in orkester Vita Žuraja, pomeni vabljiv repertoarni ekskurz, izvajalsko pa kar pogumno dejanje.
Vito Žuraj, v tujini delujoči, tudi večkrat nagrajevani slovenski skladatelj mlajše generacije (roj. 1979), je ustvarjalec močne identitete in dorečene glasbene govorice. Novi koncert je spisan v svobodni formi in tematsko tehtno postavljenem okviru. Z bogato drobno motiviko, spretnim goščenjem in redčenjem teksture ter z inventivno rabo inštrumentarija komponistično seže čez povprečja aktualne generacijske ustvarjalnosti. Atraktiven solistični part je v izvedbi odličnega Saara Bergerja izzvenel popolno: impulzivno, lirično in celo iskrivo. Pod taktirko (prav tako skladatelja) Matthiasa Pintscherja je delo v celoti izzvenelo v enem dihu, brez klišejskega ločevanja na solista in spremljavo.
Skoraj poldrugo uro trajajoča Mahlerjeva Pesem noči očara ne le s premočjo simbolike nad potencialno programskim, temveč tudi s kompleksnostjo svojega notranjega ustroja in v njem delujočih energij. Enkratno bujna tekstura preprosto sili izvajalski korpus v nepretrgano eksaltirano dinamičnost izvedbe, do meja zmogljivosti. Seveda interpretacija takšnega dela postavlja v prvi plan organizacijo igre. Na tej ravni postavitve trdnega ogrodja interpretacije je dirigent Pintscher deloval suvereno, v rafiniranem povezovanju delcev fantazmagoričnega skladateljevega sveta v razberljive sklope in nadaljnjem tkanju teh v celoto pa precej manj. Četudi navzven zelo razgibana, je njegova interpretacija delovala samozadostno, bolj izvajalsko spretno kot poustvarjalno dovršeno.
»Ob sugestivnem in senzibilnem dirigentu Markoviću, ki je z jasno vizijo in natančnim vodenjem trdno vztrajal do konca izvedbe, je treba izpostaviti še odličen, z veliko ekspresij izvedeni veliki solo koncertnega mojstra Mirana Kolbla.«
Opazno več so Filharmoniki dosegli teden dni pozneje z izvedbo Tapiole Jeana Sibeliusa, Koncerta za violino in orkester Albana Berga in z Junakovim življenjem Richarda Straussa, tj. z deli, ki bolj redko zaidejo na naše odre. Simfonična pesem Tapiola, zadnja mojstrovina, »absolut ustvarjalnosti« Sibeliusa, pomeni veliko več od glasbenega slikanja severnih pokrajin ali mitične alegorije; je svojevrstno popotovanje v bistvo obstoja, stvarstva. Enkraten komponistični presežek Sibeliusa, dosežen s preprostimi sredstvi, učni vzorec izvirnosti forme, dramaturgije glasbenega dela, rabe tematskega materiala in popolnosti zvočne slike, katere bistvo izvedbe tiči v »drobnem tisku«, v neštetih podrobnostih mnogih variacij osnovne teme. Filharmoniki pod taktirko Aleksandra Markovića so skladbo izvedli povedno in skrbno do detajlov, samozavestno v razvejenih dolgih dinamičnih linijah, kakor zvočno sago v malem, ki ji je do popolnosti manjkalo le nekoliko več resolutnosti pri osrednjem crescendu in fortissimu, ki mu sledi.
Violinski koncert Albana Berga je delo izjemne poetičnosti in mogočnega dramskega naboja, podnaslov V spomin angelu pa je zrasel na osebni katarzični izkušnji avtorja. Tako kot je nastalo, se, čeprav formalno spisano v dveh stavkih, tudi doživlja v enem dihu. Sloneč na neobičajni formalni zgradbi in (a)tonalni dodekafoniji, se koncert začne z genialno prispodobo čistosti, s prazvokom, počasnimi arpeggii na praznih strunah, ki postopoma v velikem izpovednem crescendu skozi štiri razpoloženjska stanja po brutalnem »poku« doseže razsežnosti tragičnosti ter se z bachovskim diskurzom v finalnem adagiu resignirano zaključi v čustvenem zatonu. Ob interpretaciji violinistke Alisse Margulis in dirigenta Markovića pa smo se soočili z nenavadno situacijo: dobro interpretacijo tako solistke kot orkestra, sočasno pa zaradi neodmerjene zvočnosti obeh tudi z neuravnovešeno in zato nepopolno izvedbo. Resda je pričujoči koncert mogoče brati tudi kot štiristavčno simfonijo z obveznim violinskim solom, vendar je dirigent s takšnim pristopom k delu odšel predaleč v smeri simfonije in na škodo igre solistke, ki je pogosto ni bilo slišati. Pa ne zaradi njene šibkosti, saj gre za violinistko tehnično visoke izvajalske ravni, lepega, polno zvenečega tona in močne senzibilnosti, temveč zaradi premočne igre orkestra.
Simfonična pesnitev Junakovo življenje, ki se bere kot skladateljeva osebna in avtorska izpoved, je delo, ki spričo visokega sloga zlahka osvoji poslušalca, prav tako pa pritegne izvajalce, kar je bilo več kot opazno pri Orkestru Slovenske filharmonije, ki se je izvedbe dela lotil z redko izkazano strastjo. Tudi Junakovo življenje je kot prvi dve skladbi odlikovalo izčiščeno branje snovi, zelo razgibana dinamika in pristnost angažmaja vseh izvajalcev, kar je prineslo nemalo presežnih trenutkov. Ob sugestivnem in senzibilnem dirigentu Markoviću, ki je z jasno vizijo in natančnim vodenjem trdno vztrajal do konca izvedbe, je treba izpostaviti še odličen, z veliko ekspresij izvedeni veliki solo koncertnega mojstra Mirana Kolbla, prav tako pa tudi orkester v celoti (z rahlim zadržkom pri trobilih zaradi nenatančnih vstopov).
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
