Kot celota kultivirano
Modri 5. Orkester Slovenske filharmonije. Dirigent in solist (klavir) Ignjat Solženicin. Spored: Mozart, Ljadov, Stravinski. Gallusova dvorana, 19.in 20. 2. 2015
28. 02. 2015
Osnovne značilnosti minulega 5. koncerta modrega abonmaja orkestra Slovenske filharmonije bi lahko strnili v dve točki; konsistentno zasnovan spored, ki je sestavljen iz dveh jasno ločenih delov, uverture k operi La clemenza di Tito, k. 621, in koncerta za klavir in orkester št. 18, v B-duru, K.456, Wolfganga Amadeusa Mozarta, simfonične pravljice Kikimora, op. 63, Anatolija Konstantinoviča Ljadova, ter Simfonije v treh stavkih Igorja Fjodoroviča Stravinskega, katerih izvedba je bila zaznamovana s suverenim nastopom Ignjata Solženicina, pretežno v ZDA delujočega pianista in dirigenta ruskega rodu, ki se je ljubljanskemu občinstvu predstavil v obeh vlogah.
Njegov pristop k interpretaciji Mozarta sloni na intenzivni razgibanosti, izrazno krepkih, kdaj pa kdaj precej robustnih kontrastih snovi in občasno ostrem zvenu orkestra, ki ga pri doseženi uravnovešenosti izraza in v mehkost pogosto ovitih prehodov bistveno ne oddaljuje od klasicistične estetike in kot celota deluje kultivirano. Filharmoniki so uverturo k operi La clemenza di Tito (spisano v zadnjem letu skladateljevega življenja med ustvarjalno mrzlico nastajanja Requiema, Čarobne piščali in občasnih potovanj) izvedli natančno, z žarom in lepim, svetlim zvenom. V pristnem dialogu z orkestrom, ki so mu okvir določila natančna stičišča solistične in tutti igre, je Solženicin izvedbo klavirskega koncerta kot celoto izpeljal suvereno; kot interpret solističnega parta pa je z občutkom za podrobnosti, jedrnatim touchéjem, čisto artikulacijo, prožno dinamiko, lepo izpeljanimi kromatičnimi povezavami in prehodi med temami v prvem stavku ter ritournelli in variacijami v tretjem, deloval prepričljivo. Z iskrivimi tempi je izvedbi zares vdihnil dodatne virtuoznosti in briljance, a si je s tem tudi precej omejil prostor potencialno refleksivnega poglabljanja v večplastno teksturo vse prej kot samo všečnega dela. To se je še najbolj poznalo pri z melanholijo obarvanem drugem stavku (Andante). Tako pri uverturi kot klavirskem koncertu se je celoten ansambel izkazal z voljno igro, ubrano igro pihal in bleščečim nastopom trobil.
»Kako si razložiti (ne)programski značaj dela, ki preprosto sili v primerjave s tudi »medvojnima« sedmo simfonijo Dmitrija Šostakoviča ali peto Sergeja Prokofjeva? Solženicinu je to vrzel uspelo razvozlati le delno.«
Kikimora, barvita simfonična stvaritev Anatolija Ljadova, mojstra zvočnega slikanja mističnih vzdušij, je izvedena v izvirnem pozno-romantičnem slogu, ekspresivno, v široki dinamični paleti od komaj slišnih sozvočij do silovitih impulzov trobil in tolkal.
Koncertni večer je zaključen s Simfonijo v treh stavkih Stravinskega, interpretativno zelo zahtevno skladbo, ki se je skozi čas, ne le zaradi pomislekov glede ozadja zapletenega nastajanja dela, temveč tudi zaradi fragmentarnosti zgradbe in same percepcije snovi, izkazala za še tako dobre orkestre vse prej kot lahka interpretativna naloga. Kako iz formalno raznorodnega gradiva (skic nedokončanega koncerta za klavir, harfo in orkester ter delov filmske glasbe) namenjenega različnima medijema, kar je opazno in se se tako ali drugače kljub mojstrski opravljenemu delu skladatelja čuti skozi celo delo, ustvariti trdno celoto? Kako si razložiti (ne)programski značaj dela, ki preprosto sili v primerjave s tudi »medvojnima« sedmo simfonijo Dmitrija Šostakoviča ali peto Sergeja Prokofjeva? Solženicinu je to vrzel uspelo razvozlati le delno; z več uspeha v prvem stavku, razkošno postavljeni glasbeni upodobitvi odmevov vojne apokalipse polni močno zvenečih unisonov in disonančnih akordov, silovitih sunkov in razdirajoče jeklene ritmike, katere viharnost uravnovesijo prehodi klavirja in harfe (ob pomembni podpori pihal) iz simfonične h komorni teksturi, prav tako v bolj umirjenem, kontemplativnem drugem stavku. Žal, po viharno začetem tretjem stavku, so energije z osrednjo fugo opazno upadle in se razblinile v skorajda mehaničnem odštevanju taktov. Solženicinu se nekako ni uspelo izviti iz te čudne otrplosti niti pripeljati orkestra do naravnega klimaksa, kvečjemu sam finale simfonije je, kljub bleščečem utrinku pihal, izzvenel topo in neprepričljivo, kakor nepričakovan, prezgoden konec dela.
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
