Mojstrski poklon velikemu mojstru
Predihano 3. Ansambel Neofonía, dirigent Steven Loy, Aleš Klančar (trobenta), Nina Prešiček (klavir). Spored Ligeti. Ljubljana, Slovenska filharmonija, Kozinova dvorana. 15. 4. 2014
24. 04. 2014
Tretji koncert letošnjega cikla Predihano je kot tematski večer z izjemno skladno sestavljenim programom del Györgya Ligetija (1923–2006) privabil v Slovensko filharmonijo kar lepo število poslušalcev. Dejstvo, da so med njimi prevladovali mladi, še posebej navdaja z optimizmom – zdi se, da sodobna glasbena govorica vendarle nagovarja in navdušuje marsikoga tudi pri nas, kjer smo sicer vajeni precej neinventivnih koncertnih sporedov, na katerih kraljuje železni repertoar.
Ob vstopu v dvorano nas je pričakal orkester stotih metronomov, ki so po skladateljevih napotkih »izvedli« Simfonično pesnitev za sto metronomov. Delo temelji na istočasnem bitju velikega števila metronomov, ki bijejo različno hitro in s tem ustvarjajo sprva zvočno ploskev, ko pa posamezni metronomi utihnejo, iz zvočne ploskve stopijo v ospredje naključni ritmični obrazci. Zvok se redči, zvočna predstava se jasni, zbranost poslušalcev pa se ostri in iz kontemplativnega doživljanja preide v zavestno sledenje naključno nastalim zvočnim vzorcem. (Genialnost skladateljeve ideje si drznem opisati z naslednjo primerjavo: če bi kapljice dežja, ki neenakomerno kapljajo z žleba, lahko označili kot »naturo«, če bi cerkvene zvonove, ki sočasno zvonijo z različnimi hitrostmi in ustvarjajo vedno nove naključne vzorce, označili kot »kulturo«, potem bi uporabo metronoma – človekovega izuma – za načrtno posnemanje naravnih naključij moral opredeliti kot »umetnost«.) Človekova (Ligetijeva) potreba po izražanju je prepoznala estetiko naravnega naključja, estetizirala njeno naravno matematično urejenost ter uporabila tehnologijo za izražanje te estetike navidezne neurejenosti naravnega.
»Pianistka Nina Prešiček se je izkazala kot izjemno prepričljiva interpretka, ki je ne le tehnično brezhibno opravila svojo nalogo, temveč pri tem iz klavirja izvabila izjemno bogat kolorit.«
Čeprav zvočna podoba Simfonične pesnitve za sto metronomov izhaja iz naključja, nas je delo pripravilo do stanja izredne občutljivosti na ritmično in barvno dogajanje v vseh naslednjih skladbah. Zato je Komorni koncert za trinajst instrumentalistov deloval kot skupek posameznih zvočnih teles, ki svoje vzorce ustvarjajo samostojno, njihovo zlitje pa zveni podobno naključju, čeprav je v ozadju skladateljeva genialna režija in smisel za dramatiziranje zvočnega dogajanja, ki je popolnoma prosto kakršne koli programskosti. Podobno homogenost teksture in bogastvo kolorita najdemo v Ligetijevih Volumina za orgle ali Continuum za čembalo, tokrat pa smo jih občudovali tudi v Koncertu za klavir in orkester, v delu, ki je četrt stoletja po svojem nastanku doživelo tudi prvo izvedbo v Ljubljani. Tehnično izjemno zahtevna skladba od vseh orkestrašev zahteva individualnost, od pianista pa tehnično dovršenost in izjemno zbranost. Pomemben je tudi smisel za samostojno oblikovanje klavirskega parta, ki z orkestrskim delí zelo malo skupnega glasbenega materiala. Pianistka Nina Prešiček se je izkazala kot izjemno prepričljiva interpretka, ki je ne le tehnično brezhibno opravila svojo nalogo, temveč pri tem iz klavirja izvabila izjemno bogat kolorit. Ta je ponekod spominjal na eteričnost in nežno iskrivost zvoka, kakršno občudujemo recimo pri najboljših interpretacijah Messiaenove klavirske glasbe.
Mrtvaški misterij, priredbo treh arij iz opere Le Grand Macabre, je ob orkestru predstavil trobentač Aleš Klančar. Njegov nastop je poleg instrumentalne virtuoznosti odlikovala predvsem scensko privlačna in prepričljiva kreacija, živa glasbena in verbalna komunikacija s publiko ter izrazit temperament.
Posebno pohvalo in pravzaprav zahvalo pa je treba izreči dirigentu Stevenu Loyu. S presenetljivo ekonomično gestikulacijo je trdno in zanesljivo vodil izvedbe, iz orkestra pa je z izjemno natančnostjo izvabil najbolj prefinjene barvne in dinamične odtenke ter s tem izpostavil virtuoznost in muzikalnost vsakega posameznega glasbenika na odru.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
