Visoko povprečje
Tomaž Petrač: klavirski recital. Spored: Mozart, Ukmar, Beethoven, Brahms. Slovenska filharmonija, dvorana Marjana Kozine. 5. 3. 2014
19. 03. 2014
Pianista Tomaža Petrača poznamo predvsem kot glasbenega pedagoga – izrednega profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo, vodjo poletnih seminarjev na Braču in v Fari ob Soči ... pa tudi kot koncertanta, ki je svoja znanja pridobival pri številnih priznanih mentorjih, od Dubravke Tomšič Srebotnjak do Paula Badura-Skode in Rudolfa Buchbinderja. Kozinovo dvorano je ob njegovem recitalu obiskalo lepo število poslušalcev – ne ravno množica, ampak ravno toliko obrazov, da je med njimi bilo mogoče prepoznati nekaj profesionalnih glasbenikov, pa tudi dober del »standardne« ljubljanske publike, ki spremlja večino klasičnega glasbenega dogajanja.
Petrač je tokratni nastop zasnoval precej ambiciozno, kot nekakšen (večinoma kronološko) zastavljen prerez skozi velike ciklične forme pianistične literature germanske klasične in romantične tradicije. Na začetku smo slišali Mozartovo Sonato v F-duru KV 332, ki ji je sledila Beethovnova Sonata v G-duru op. 31, št. 1. Pri obeh skladbah je Petrač razkazal virtuoznost svoje prstne tehnike ter povsem kredibilno in sproščeno upravljanje glasbila, vendarle pa sta izvedbi pustili vtis negotovosti. To predvsem velja za Mozartovo sonato, pri kateri je pianist sicer zelo ekspresivno oblikoval fraze, je pa z močno poudarjenimi ritardandi in coronami na koncu posameznih fraz skorajda karikirano izpostavil formo ter nekoliko razblinil vsebino in potek glasbenega dogajanja. Sonati je kljub temu vdihnil veliko svežine z uporabo širokega dinamičnega spektra in kolorita chiaroscurnega značaja. Tehnična zahtevnost Beethovnove sonate je bila povsem razvidna, vendar prav tako obvladana z lahkoto. Tukaj pa smo pogrešali ravno tisto, česar je pri interpretaciji Mozartove sonate bilo nekoliko preveč – viharništva in osebne svobode pri interpretiranju fraz, ki tvorijo skladateljev izvirni umetniški jezik. (Zato je, če poenostavim, Mozartova sonata zvenela precej beethovnovsko, in obratno.)
»S svojim tokratnim nastopom se je Tomaž Petrač predstavil kot precej sposoben pianist, ki ga odlikuje predvsem visoka tehnična raven igre, ne pa tudi izpovedna moč interpretacije.«
Po premoru smo slišali klavirsko miniaturo Nocturno romantique Vilka Ukmarja, o kateri je Špela Lah v spremnem besedilu zapisala, da »sodi v zasebno imetje pianista Ljuba Rusa, še ni bila natisnjena in je doživela domnevno le nekaj internih produkcij, večje javne izvedbe pa še ne«. Slišali smo torej krstno izvedbo, kar je ne le redkost, temveč tudi obogatitev slovenske klavirske literature. Delo izrazito liričnega značaja je Petrač interpretiral s posebno, skoraj previdno občutljivostjo in povednostjo. Si pa predstavljam, da bi nekoliko bolj bogat, pastozen ton iz te skladbe izvabil še več njenega izraznega potenciala. Koncertni spored so zaključile Brahmsove Variacije na Paganinijevo temo op. 35 – pianist je v celoti izvedel I. in II. zvezek. Monumentalni proporci tega cikla od izvajalca zahtevajo izjemno zbranost, samoumevnost tehnične podkovanosti in jasen pregled nad dramskim razvojem celote. Tomaž Petrač je interpretacijo zasnoval predvsem s poudarkom na tehnično virtuozni plati skladbe, ki jo je načeloma obvladal brez napak ali opaznega napora. Brahmsov zapis sicer ponuja tudi ogromno prostora za izpostavljanje nekaterih globljih vsebin oz. občutij, od skrajno liričnih, tudi igrivih, do dramatičnih. Petrač je sicer uspešno, vendar emocionalno ne ravno ponotranjeno izrazil obilo značajev in občutij, vsebovanih v posameznih variacijah, prav tako pa je pregledno izpeljal pogosto kontrapunktično in večplastno oblikovano teksturo Brahmsovega glasbenega stavka.
S svojim tokratnim nastopom se je Tomaž Petrač predstavil kot precej sposoben pianist, ki ga odlikuje predvsem visoka tehnična raven igre, ne pa tudi izpovedna moč interpretacije. S tem je predstavnik našega vsekakor visokega povprečja, nikakor pa ga na temelju tega recitala ne bi mogli uvrstiti v sam vrh slovenskega pianizma.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
