Živa žlahtnost
Srebrni abonma: Beneški baročni orkester, Giuliano Carmignola, violina. Ljubljana, Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 26. 3. 2014
10. 04. 2014
Tradicija je beseda, ki mi je krožila v mislih med hedonističnim uživanjem v nastopu italijanskih glasbenikov. Tradicija izdelovanja in virtuoznega igranja violine, kultura muziciranja ... Eno izmed evropskih mest, ki se ponašajo z najbogatejšo glasbeno tradicijo, so zagotovo Benetke oziroma kar celotna Benečija. Tam so že sredi cinquecenta (16. stoletje) poznali prve godalne ansamble, ki so izvajali npr. Gabrielijeve canzone. Prvi beneški izdelovalec violin, Martinus Keiser, je deloval v času Vivaldijevega (1678–1741) rojstva, skladateljev opus, ki je zahteval in tudi populariziral uporabo godal, pa je okrog leta 1700 sprožil pravi razcvet izdelovanja teh glasbil, prav tako pa tudi spodbudil številne violiniste k izpopolnjevanju lastne tehnike do virtuozne ravni.
Nadaljevanje te tradicije je vsekakor prisotno še v današnjem času: ko je Claudio Scimone leta 1959 v Padovi ustanovil orkester Beneški solisti (I Solisti Veneti), »stara glasba« še ni bila na pohodu, muziciralo se je na sodobnih glasbilih – vendar na izjemno visoki ravni, v skladu s takratnim poznavanjem zgodovine in glasbenega sloga. V njihovih izvedbah so postali prepoznavi številni biseri baročne orkestrske literature, predvsem »domačih« skladateljev Vivaldija, Albinonija, Marcella ... V tem orkestru je med drugimi zorela tudi glasbena osebnost violinista Giuliana Carmignole, ki se je ljubljanskim poslušalcem predstavil ob Beneškem baročnem orkestru. Tega je kot nekakšno nadaljevanje tradicije Beneških solistov leta 1997 zbral čembalist, orglavec in dirigent Andrea Marcon. In Benečani so s tako nepozabnim glasbenim doživetjem navdušili parter in polovico balkona Gallusove dvorane, da se ga občinstvo niti po treh dodatkih ni naveličalo.
»Tako Carmignola kot tudi Beneški baročni orkester postavljajo zelo visoke standarde interpretacije tega repertoarja, res pa je tudi, da bi jim puristični zagovorniki historične izvajalske prakse lahko marsikaj očitali.«
In kaj je bilo tako nepozabnega? Homogenost orkestrskega zvoka, spevnost fraziranja, barvito odslikani harmonski učinki in prefinjeno niansiranje slogovnih razlik med Vivaldijevimi concerti ripieni (Koncert v A-duru RV 158, Simfonija v d-molu RV 127) in Händlovim Concerto grosso v G-duru HWV 319. Še večje navdušenje je požel virtuoz Giuliano Carmignola, čigar nastop je odlikovala predvsem bravurozna, a breztežna tehnika – kot »za šalo« je odigral nekatere izmed najzahtevnejših baročnih violinskih koncertov, Vivaldijeva v e-molu RV 273 in v C-duru RV 191 ter Leclairova v F-duru op. 7 št. 4 in v C-duru op. 7 št. 3. V njegovih rokah violina poje, najhitrejše pasaže zvenijo lahkotno in transparentno, iz njegove igre sevajo ognjevit, a vendar nadzorovan in kultiviran temperament, izjemna muzikalnost in predvsem užitek v muziciranju. Tako Carmignola kot tudi Beneški baročni orkester postavljajo zelo visoke standarde interpretacije tega repertoarja, res pa je tudi, da bi jim puristični zagovorniki historične izvajalske prakse lahko marsikaj očitali, predvsem uporabo za današnje čase zastarelega »koncertnega« čembala, ki ni replika kakšnega zgodovinskega glasbila. Kljub temu je Carmen Leoni izvedla part continua z izjemno okretnostjo in domiselnostjo, tudi povsem slogovno korektno, z izjemo dinamičnih učinkov, ki jih omogoča dvomanualni čembalo, kakršnega v baročnih Benetkah skoraj zagotovo ne bi našli.
Vtise ponovno zbiram ob poslušanju dveh izmed albumov, ki so jih posneli taisti orkester, solist in dirigent Andrea Marcon, vendar si upam trditi, da kljub izjemni kvaliteti interpretacij ti posnetki ne zdržijo primerjave z vzdušjem in zvenom njihove žive igre. Kogar ni bilo na tem dogodku, je veliko zamudil.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
