Arhitektura brez arhitektov
Nova renesansa – ne še
Izhodišče bienalne razstave Osnove (Fundamentals), sestavljene iz treh razstavnih sklopov, je dveletna raziskava, ki so jo pod vodstvom Koolhaasa in Stephana Trübyja opravili študentje šole za oblikovanje harvardske univerze. Proučili so zgodovinski razvoj petnajstih temeljnih stavbnih elementov, na razstavi Elementi arhitekture (Elements of Architecture) v osrednjem paviljonu v Vrtovih (Giardini) so predstavljene njihove ključne oziroma najzanimivejše ugotovitve, vsi rezultati njihovega dela pa so zbrani v knjigi, ki jo je mogoče prelistati ter kupiti.
Arhitektura sto let kasneje
Ob vhodu v paviljon stoji Maison Dom-Ino, realizirani Le Corbusierov manifestativni model »nove arhitekture« iz leta 1914, posamezne sobe paviljona pa so posvečene elementom, ki ta skelet modernistične hiše nadgradijo, dopolnijo, da se zgodi stavba, prostor, ki ga lahko človek uporablja, v njem biva. Stavba potrebuje streho in stene, da se ustvari zavetje pred zunanjim svetom. Fasada, okna, vrata, balkon pomenijo območje prehoda med zunanjim in notranjim. V notranjščini tla in strop zarisujejo prostor, v katerem dobita svoje mesto dva elementa človekovega funkcioniranja, ognjišče in stranišče. Presenetljivo veliko pa je elementov, ki zadevajo premikanje po stavbi, gibanje skozi prostor: hodnik, tekoče stopnice, dvigalo, stopnišče, tovorna ploščad. Elementi premorejo vsak svojo zgodovino: opazujemo lahko, kako so jih skozi čas in skozi prostore zaznamovale različne oblike, materiali (s prerezi sten iz različnih obdobij, od davnine do danes) in tehnologije (s poustvaritvijo prizora iz sodobne tovarne oken). Koliko se je spremenilo, ali pa v resnici niti ne – dostop do avstrijskega srednjeveškega gradu skozi kompleksno obzidje s kar štirinajstimi vrati je presenetljivo podoben našim prehodom skozi sodobna letališča.
Razstave v nacionalnih paviljonih v Vrtovih in Arsenalu pod skupnim naslovom Vpijanje modernosti (Absorbing Modernity: 1914–2014) ponujajo vpogled v zgodovino modernizacije sveta od začetka prve svetovne vojne do danes: kako se je ta nova arhitektura pojavljala in uveljavljala v posameznih deželah oziroma državah, v kakšnih okoliščinah se je znašla, s katerimi kulturnimi tradicijami se je morala spopasti in kakšen pomen je v tem spopadu dobila. Poudarek pri teh predstavitvah velja predvsem razmerju na eni strani med modernistično arhitekturo, ki je po svoji ambiciji univerzalna, univerzalistična, ter lokalno, regionalno ali nacionalno arhitekturo, zaznamovano z nekimi specifičnimi značilnostmi, ter na drugi vprašanju, do katere mere je te tradicionalne specifike modernizem bodisi izbrisal bodisi prevzel, vključil in s tem ohranil.
Nacionalne predstavitve
Predstavitve tega raznolikega in kompleksnega procesa, ki so jih pripravile posamezne države, so seveda boljše (Hrvaška, Čile) ali slabše (Estonija). Hrvaško Pomerjanje abstrakcije (Fitting Abstraction) je med najbolj domišljenimi razstavami: je teoretsko dodelano in dobro opremljeno z dokumentarnim materialom, fotografijami, načrti, modeli. Po drugi strani čilske Monolitne kontroverze (Monolith Controversies) svoje sporočilo zajamejo v vizualno udaren kontrast med rekonstruirano notranjščino stanovanja ter ostankom betonske stene stanovanjskega bloka. Mozambiška Arhitektura med dvema svetovoma (Architecture between Two Worlds) opozori na osupljiv razcep, za katerega Evropejci običajno ostajamo slepi, ter na časovnico sopostavi ključne spomenike iz zgodovine modernistične arhitekture zahodnega sveta ter sočasne mozambiške koče, hiše, zgradbe.
Večina nacionalnih razstav je zanimivih in poučnih, pospremljenih z uporabnimi besedili. Manj kot prejšnja leta je tistih razstav, ki se prepustijo privlačnosti novih medijev in virtualnosti in s tem učinkujejo preveč abstraktno (estonski Medprostor / Interspace), ali pa tistih, ki poskušajo pritegniti s prenapolnjenostjo, prenasičenostjo informacij in s tem obiskovalčevo pozornost prej odbijejo kot pa privlačijo (japonska V resničnem svetu / In the real world).
Medtem izraelski Urburb kot posebno značilnost izraelskih naselij izpostavlja zabrisanost meje med urbanim in suburbanim, ki naj bi odražala notranjo željo izraelskega prebivalstva po bivanju v predmestnem in podeželskem okolju. Tako se na prvi pogled ustrezno vključuje v tematiziranje modernizacije, toda težava je v tem, da izraelska naselja preprosto ne »vznikajo« (pop-up, kakor je zapisano v spremnem tekstu) sama od sebe, temveč so zavestno, premišljeno in odločno postavljena, ne pač nekam na podeželje, temveč na strateško izbrane lokacije. Šaronov načrt ni predvidel poselitve Palestine zato, ker bi bil »nenaklonjen življenju v velikih mestih«, temveč zato, ker je bil nenaklonjen palestinskemu ljudstvu. Šaronov načrt ni urbanističen, temveč vojaški: izraelska naselja so predvsem orožje (najpomembnejša politična in vojaška izraelska taktika) za zavzemanje palestinske dežele in šele nato stvar arhitekture.
Problem z vsakokratnim, ne samo letošnjim, izraelskim paviljonom je torej pretvarjanje, da gre za zgolj arhitekturo: pretvarjanje izraelske države, ki se predstavlja, in tudi organizatorjev in obiskovalcev bienala, ki to predstavitev sprejemajo. Beneški arhitekturni bienale, najpomembnejše svetovno arhitekturno razstavišče, je (s tem ko dopušča in omogoča zgolj formalistično in estetsko dojemanje izraelske zidave) eden od ključnih krajev legitimiranja okupacije Palestine.
Nova zgodba za Evropo
Z razstavo Svetitalija (Monditalia) v Arsenalu se zgodba o modernizaciji nadaljuje ter zaključi. Skupek priložnostnih študij arhitekturo navezuje na širši kontekst, jo povezuje s politiko, gospodarstvom, religijo itn. Predstavljeni so posamezni arhitekturni in urbanistični spomeniki, projekti, problemi, tematike, vprašanja: vila filmskega režiserja Michelangela Antonionija (1912–2007), rezidence mafijskih mogotcev, posledice nedavnega potresa v L'Aquili, problem konserviranja in restavriranja oziroma zanemarjanja modernistične arhitekture, tematika uveljavljanja modernizma z izobraževanjem in publiciranjem, vprašanje o središču sveta (»vse poti vodijo v Rim«, toda kje točno v Rimu je ta ciljna točka?). Tako se ustvari portret italijanske realnosti v tem trenutku, ki naj bo s svojo kompleksnostjo zgled za prevpraševanje realnosti, arhitekturne in družbenopolitične, v globalnem oziru.
Na koncu na steni visi prazna tabla, ki jo je šele treba popisati: potrebujemo namreč novo zgodbo za Evropo (New Narrative for Europe), zatrjuje kulturni komite, katerega član je Koolhaas, ter poziva k razpravi o evropski kulturi, ki bi presegla in nadomestila zdaj prevladujoče populistične in nacionalistične zgodbe, k razpravi o »novi renesansi«, o prihodnosti Evrope.
Letošnji beneški arhitekturni bienale torej predpostavlja, da modernizem v arhitekturi in nasploh ni nekaj, kar smo že presegli, temveč nasprotno, nekaj, k čemur se moramo vrniti: da bi s pogledom nazaj zmogli napraviti korak naprej.
***************
Beneški arhitekturni bienale
Fundamentals (Osnove)
Direktor Rem Koolhaas
7. 6.–23. 11. 2014
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014