Nova? Slovenska? Opera?
Jani Golob: Ljubezen kapital. Libretist in režiser Vinko Möderndorfer. Dirigent Marko Hribernik. SNG Opera in balet Ljubljana. Krstna izvedba Festival Ljubljana, 27. 6. 2012, 200 min.
24. 07. 2012
Krstne uprizoritve slovenskih oper so redke. Glede na prikazano ne bi bilo nobene škode, če bi tudi tokrat raje počakali do naslednje. Resno vprašanje ob tako pomanjkljivem izdelku je predvsem, kako je ob toliko vpletenih lahko prišlo ne le do premiere, temveč sploh do uvrstitve na spored.
Leta brezdomstva ljubljanske operne hiše so in najbrž še bodo – poleg pregrešno drage gradbene sage, sesutega repertoarja, zanemarjene in zdaj že zdesetkane, kot kaže le za silo sestavljive solistične zasedbe – zaznamovana tudi s po inerciji podedovanimi repertoarnimi recidivi, ki so ostajali za vsakokratnimi menjavami vodstev. Tokrat smo se srečali s praizvedbo novega domačega opernega dela Ljubezen kapital skladatelja Janija Goloba in libretista Vinka Möderndorferja. Avtorja sta opero nadgradila iz prvotno multimedijsko zasnovanega glasbeno-baletnega projekta Zlatorog, ki je bil leta 2009 izbran na natečaju SNG Opere in baleta Ljubljana z namenom krstne uprizoritve ob slavnostnem odprtju prenovljene operne hiše. Kakor sama prenova se je tudi uresničitev tega projekta zavlekla, je pa v tem času doživel temeljito žanrsko, in kot kaže tudi vsebinsko spremembo. Na priporočilo žirije, da razširita pevski del glasbeno-baletne stvaritve in si omislita drug naslov, sta se avtorja odzvala v tradicionalnem okviru velike opere – s širšo zasedbo solistov, dramaturško izpostavljeno vlogo zbora in skoraj samostojnim baletnim členom. Koliko utemeljen je bil ta pragmatični preskok po receptu (malo tega pa malo onega …) žirije od simbolno-poetičnega izhodišča in potencialno sodobnejšega multimedijskega projekta ter odločitev za opero, formalno in vsebinsko neprimerno zahtevnejše delo, v katerem se subjektivni svet protagonistov prepleta s širšim družbenim kontekstom (v nastalem delu celo z dnevno dominantno temo), ostaja dvomljivo, prav tako kot sama pobuda po predelavi že zaključenega dela, kar se v praksi sicer bolj redko posreči tudi preizkušenim velikim mojstrom.
Kaj smo videli?
Libretist Möderndorfer aktualno problematiko globalnih in lokalnih vrednostnih konfliktov, ki se porajajo iz sprevrženega odnosa kapitala (karkoli to že pomeni) do posameznika in družbe, ki vedno bolj vstopajo v ospredje temeljnih družbenih vprašanj kot skupni imenovalec »biti ali imeti«, postavlja v »našo dolino«, torej v domače okolje. To počne neposredno in brez zadržkov, tako rekoč reportažno, v dramaturških konicah v maniri agitpropovske govorice, žal pa brez občutka za »nosilne« zmogljivosti opernega medija, zvrsti in sloga; toliko, da predozirana dramatika besedila (bližja govorjeni igri kot odrskemu petju) ob dobesednem režijskem pristopu nekatere dele dogajanja potisne v smeri groteske, kar gotovo ni bil namen. Ni dvoma, da je tema libreta (boleče) resna za družbo in posameznika, a je žal izpeljana brez upoštevanja narave žanra. Tudi Verdi se je z Nabuccom dotaknil velike teme, osvoboditve in zedinjenja Italije, vendar je bolj ostroumno, subtilno vpletel sporočilo v delo, ne da bi ga podredil direktni promociji političnega projekta.
»Resno vprašanje ob tako pomanjkljivem izdelku je predvsem, kako je ob toliko vpletenih lahko prišlo ne le do premiere, temveč sploh do uvrstitve na spored.«
Möderndorferjevemu libretu ne manjka živahnosti, nasprotno, kar prekipeva od razgibanosti, ki pa se kaže v kopičenju obrabljenih klišejev in besednih floskul, kar po nepotrebnem ustvarja številne dramaturške vrhove, ki ne prispevajo h konsistenci dogajanja, temveč zastirajo bistvo zamisli in devalvirajo potencialno močno sporočilno vrednost ideje. V napetem ozračju upora opeharjenih delavcev (napove ga že uvodni siloviti vstop zbora, ki nato ciklično do konca ohranja dramski naboj) se skupaj dogaja intimna drama protagonistov, ki jo je avtor postavil v (arhetipski) ljubezenski trikotnik, v katerega se zapletejo revno dekle in uporniški delavec, ki se ljubita, ter posesivni povzpetnik, lastnik tovarne. Presenetljivo, v tem pretežno komornem delu predstave avtor libreta ne ponudi enakovrednega odgovora, čustvene protiuteži ostrini množičnih prizorov, temveč se izgublja v nepoetičnih, plehkih ljubezenskim dialogih in banalni govorici vsakdanjika. S sklepnim prizorom, gorečo hišo izkoriščevalca, ne doseže logičnega razpleta rdeče niti, uresničitve cilja punta – vrnitve uzurpirane tovarne delavcem in ponovno spodobnega življenja, temveč destrukcijo, s katero sporočilnost početja zreducira na opozorilo, da se z ognjem delavskega upora ni igrati. Z realističnim režijskim pristopom je Möderndorfer le še poudaril temeljno zamisel dela, spopad med dobrim in zlim, materialističnim-kapitalom in človeškim-ljubeznijo. Uprizoritev je tako povsem rutinska, brutalnost ali ceneni realizem nekaterih prizorov (uporaba policijskih psov, zasipanje trupla z betonom, posilstvo …) so morda inscenacijska noviteta za ljubljanski operni oder, sicer pa že zdavnaj ne.
Kaj smo slišali?
Ljubezen kapital je po uspehu s Krpanovo kobilo in Medejo že tretja opera Janija Goloba; ne glede na možen drugačen kompozicijski pristop, ki ga je izzivalno nastavil siloviti značaj libreta, je skladatelj ostal v zavetju lastnega sloga »ne-avangardista, ne-modernista in ne-postmodernista, v mejah neke urejene glasbe, ki je logična in ni naključij«, kot smo prebrali v skromni zloženki (resnejši gledališki list naj bi izšel ob redni premieri oktobra). Svojega sloga se je morda kar preveč držal. Opera je zložena po pravilih velike opere, strukturno uravnovešena, z arijami, skupinskim petjem, zbori, baletnimi diskurzi … in res deluje kot urejeno, tonalno in ritmično jasno, zvočno učinkovito in celovito delo, vendar gre bolj za dosežek uveljavljenih skladateljskih veščin kakor za samosvoj kreativni produkt avtorja. Tako kot Möderndorferjev libreto je tudi Golobova glasba neposredna, brez podtonov, bolj glasbeni odtis dramskega votka in ponazoritev situacij in likov, ni pa neka nova celota, samoroden, docela zgneten spoj drame, poetike in glasbe.
Za izvedbo pod vodstvom Marka Hribernika lahko zapišemo, da je bila kot celota solidna. Med solisti so izstopali zanesljiva Martine Zadro (Nina), sproščen nastop Branka Robinšaka (delavec Jernej), pevsko in značajsko dodelana kreacija Jožeta Vidica (kapitalist Gruden), nekoliko indisponirana, vendar solidna Mirjam Kalin v vlogi Mame, pevsko odlični Janez Lotrič z odrsko preveč napeto vlogo samotarskega zeliščarja Gornika ter Robert Vrčon kot Oče. V manjših vlogah so še nastopili Rebeka Radovan in Slavko Savinšek (potujitveno rezorska Pevka in Pevec) ter Juan Vasle kot Duhovnik. Kratek plesni vložek (Zlatorog) baletnega ansambla, edini trenutek poetike celotne predstave, je v koreografiji Rosane Hribar deloval zanimivo, zlasti v trenutkih tišine, razvidnejše povezave s siceršnjim dogajanjem pa ni bilo opaziti. V scenografiji Branka Hojnika in kostumografiji Alana Hranitelja pa tudi ni bilo kreativnih posebnosti.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
