Novi vrhunec bleščeče kariere
Foto: Tiberiu Marta
Igor Stravinski, Borut Kržišnik. Hommage à Stravinsky. Koreograf Edward Clug. Balet SNG Maribor, 13. 4. 2012
30. 04. 2012
Nižinski, Bèjart, Pina Bausch – velika imena, ki so soustvarjala sodobni ples, so našla izziv v Posvetitvi pomladi ruskega skladatelja Igorja Stravinskega. S svojo inovativno interpretacijo glasbene mojstrovine se jim je zdaj pridružil še umetniški vodja mariborskega Baleta Edward Clug.
»Clug dobesedno čuti glasbo, predvsem pa zna njen pomen in vsebino povsem izvirno prenesti v gib. «
Že krstna koreografija Vaclava Nižinskega na to glasbo (1913) je zaradi svoje drznosti in neupoštevanja klasičnih zapovedi sprožila preobrat v baletu. V poklon kontroverznemu plesalcu ter koreografu, ki je postavil temelje za moderni ples, se je Edward Clug idejno naslonil na njegovo različico, a ustvaril popolnoma novo delo z močnimi temelji klasičnega baleta (a brez plesa na konicah prstov).
Posvetitev pomladi nam Cluga predstavlja v novih odtenkih človeškosti, romantike, drame, čutenj in čustev, obenem pa jo preveva njegov prepoznavni koreografski jezik. Zanj običajni eksplozivni, natančni gibi so tokrat nekoliko mehkejši, razosebljenim telesom, ki so zaznamovala nekaj njegovih zadnjih projektov, je zdaj vdihnil še dušo. Dosedanje predstave, ki so bile ustvarjene kot niz posameznih sekvenc, ta nadgrajuje z zelo jasno zgodbo, ki ji brez težav sledimo zaradi dobre koreografije, prepričljive igralske interpretacije baletnih plesalcev in učinkovite dramaturgije.
Clugova Posvetitev pomladi se vsebinsko vrača k izvirniku, opira se na legendo iz poganskega časa v starodavni Rusiji. Ta pripoveduje o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi povečalo rodovitnost zemlje. V vlogi device je plesala Evgenija Koškina, ki redno nastopa v Clugovih sodobnih delih. Ne le da je vešča Clugovega specifičnega koreografskega jezika, očitno je, da tudi zelo dobro razume sporočilo, ki ga je hotel koreograf posredovati z njeno vlogo. Zgodba žrtvovane device, ki se prebija skozi paleto čustev, nad katerimi dominira strah pred zapečateno usodo, nas večkrat pretrese, še posebej na koncu, ko jo družba izžene in prisili v smrt. V tem lahko vidimo vzporednico z današnjim časom, z današnjo družbo, ki lahko tako brutalno izloči posameznika. Sporočilnost je mojstrsko stopnjevana skozi dinamiko koreografije in svetlobe.
Clug dobesedno čuti glasbo, predvsem pa zna njen pomen in vsebino povsem izvirno prenesti v gib. Manj se je izkazal oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl pri poudarjanju dežne zavese in gladine vode na odru ter pri osvetlitvi lepote teles in izraznosti baletnih plesalcev, čeprav je Clug prav element vode v koreografiji uporabil zelo spretno – in obenem izjemno inovativno. Plesalke, ki so drsele po tleh, so ustvarjale občutek lebdenja, lepote, nežnosti, ženstvenosti in krhkosti. V koreografijo je spretno vpletel tudi plesne elemente, ki asociirajo na koreografijo Nižinskega (tolčenje s stopali ob tla, strigi rok, dvigi rok v loku proti nebu) in spolne simbole (ženske kitke in rdeče ličnice ter moško brado). Čeravno bi dodatno energijo prineslo igranje orkestra v živo, so se v Mariboru odločili za uporabo posnetka Orkestra Marijinega gledališča z dirigentom Valerijem Gergijevim.
Čeprav Hommage à Stravinsky temelji na Posvetitvi pomladi, je Clug v prvi del večera kot protiutež zdaj že »klasičnemu« Stravinskemu uvrstil koreografijo Pesmi za paritveno obdobje na glasbo sodobnega slovenskega skladatelja Boruta Kržišnika. In če je Posvetitev pomladi dramatična in pretresljiva, je celotni prvi del preveval igrivi humor. Koreograf je duhovito prikazal domnevno superiorno človeško raso, ki pa v svoji osnovi ni nič drugačna od živali: poslovne gospe v visokih petah in gospodje z aktovkami so pod svojimi maskami le prvinska bitja, ki jih vodi nagon. Slogovno se je Clug nekoliko bolj oziral na svoja zgodnejša dela in ponovno ustvaril vznemirljive, tehnično dovršene in inovativne plesne izpeljave.
Mariborski baletniki so plesali tehnično odlično in s prepričljivo igralsko interpretacijo, ki je bila nujna v obeh koreografijah. Scenografija Marka Japlja je bila minimalistična, a učinkovita, kostumi Lea Kulaša pa zadržani. Edward Clug je dokazal, da v njem kar vre od inovativnosti, jasne vizije in vztrajnosti ter da ga strokovnjaki upravičeno uvrščajo vse višje med najbolj iskanimi evropskimi koreografi.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
