Odlični moški solisti in čista inscenacija
Giuseppe Verdi: Ples v maskah. Dirigent Marko Gašperšič, režiser Vinko Möderndorfer. Opera in balet SNG Ljubljana, 13. 3. 2014
02. 04. 2014
Že dolgo časa so znane Verdijeve peripetije s cenzorji, ki so v drugi polovici petdesetih let 19. stoletja zahtevali selitev operne zgodbe iz Švedske in iz kraljevskih krogov v predrevolucijski Boston. Marsikatera sodobna uprizoritev se vrača na Švedsko in tudi uporablja tamkajšnja imena, tokratna ljubljanska pa je ostala pri italijanskih, a uprizoritev ni zato nič manj sveža.
Režiser Vinko Möderndorfer je k branju te hibridne fabule pristopil racionalno, ne oziraje se na faktografska izhodišča, prizadevajoč si iz temeljne metafore dela ustvariti lastno, o življenju v maskah. Tako se njegov Ples v maskah ne dojema kot zgodba o prestižnem dogodku, ki doseže vrhunec s tragičnim incidentom, temveč kot življenje samo. S čisto inscenacijo je interpretacijo namesto na dekorju razvijal na močno reducirani vizualizaciji, minimalistični scenografiji in opremi ter sočasno gradil na substanci – razgibani mizansceni situacij in likov, ostrenju nasprotij in asociacij –, da bi dosegel sodobno, povedno upodobitev dela. Vizualno dominira velikansko stopnišče kot prispodoba vertikale in horizontale družbe, njenega blišča in bede, kot parabola življenjskih vzponov in padcev, v katerem so maske bolj kot rekvizit zabave pripomoček za doseganje cilja. Trdnost tega ustroja ogrozijo le ostre razpoke, domiselne spremembe slik z odpiranjem rezov v telo stopnišča (votlina vedeževalke Ulrike, mestno morišče).
Möderndorfer natančno razčlenjuje prizore in like in že v drugi sliki prvega dejanja začne s postopnim vztrajnim stopnjevanjem napetosti ter z dramatičnim duetom Renata in Amelie v zaključku drugega dejanja doseže prepričljiv ekspresivni vrhunec predstave. Dejanski dramski vrhunec predstave, umor in smrt Riccarda na samem koncu, pa v takšnem dramaturškem razvoju hote ali ne (tudi zaradi nekoliko površno izpeljanega detajla atentata in pomanjkanja ekspresivnosti v prizoru umiranja Riccarda) izzveni kot epilog. Bolj podrobna analiza posameznih prizorov bi lahko izpostavila še par nekoliko šibkih, a ne bistvenih točk, omenil bi le nepotrebno, malo povedno odpiranje odrske igre že med izvedbo kratke uverture, pa v prvi sliki tretjega dejanja ne povsem dodelano vlogo otroka in plesno-baletne vložke kot surogat bala v maskah. Sicer bi, če se vrnem k vizualizaciji v ožjem pomenu besede, izpostavil sinergijo med funkcionalnostjo in čistostjo oblike scenografije Branka Hojnika, vselej zelo dobro podprto z učinkovitimi svetlobnimi prijemi oblikovalca luči Andreja Hajdinjaka ter bolj revijalno kot gledališko estetiko kostumov Alana Hranitelja, ki ni presegla praga konvencionalne všečnosti.
Neravnovesja v glasbeni izvedbi
V nasprotju z inscenacijo glasbeni del uprizoritve predstave zaradi resnih neravnovesij v zasedbi solistov pa tudi precej neizbrušene igre orkestra ni dosegel primerljive celovitosti. Že izvedba vse prej kot kompilacijsko zasnovane uverture, ki z doslednim pristopom lahko zaživi kot izjemna orkestrska miniatura, je presenetila s plehkostjo interpretacije. Nedorečenost izraznega okvira orkestrske spremljave je prevladovala tudi pozneje, z nekaj redkimi estetskimi diskurzi godal. Pri prevladujoče intenzivni dinamiki glasbene izvedbe (lahko da je bila stranski učinek dokaj napete režijske zasnove) ni bilo čutiti zlitosti dramskih in lirskih sestavin dela, kvečjemu precej neuravnovešenosti razmerij, predvsem v škodo značilno tople Verdijeve lirične ekspresivnosti.
»V nasprotju z inscenacijo glasbeni del zaradi resnih neravnovesij v zasedbi solistov pa tudi precej neizbrušene igre orkestra ni dosegel primerljive celovitosti.«
Med solisti pa je prišlo do nenavadne situacije: zelo dobre »moške linije« solistov in opazno slabšega ženskega dela zasedbe. V vlogi Riccarda, eni najbolj privlačnih tenorskih vlog Verdijevega repertoarja, je prvič nastopil dolgoletni prvak Branko Robinšak, kar veliko pove o dolgoletni »uravnovešenosti« pa tudi »raznovrstnosti« repertoarja naše osrednje operne hiše. Nastopil je s strastjo, vokalno sveže in suvereno, vendar dinamično vseskozi napeto, kar ni najbolje delovalo v liričnih delih parta, katerim je manjkalo prožnosti fraze in topline glasu. Verdijev Riccardo je junaški lik, vendar ne tako enoznačen, kot je bil tokrat interpretiran. Dramatično intenzivni nastop Jožeta Vidica v zelo zahtevni vlogi Renata je nesporno najvišji izvajalski dosežek tokratne uprizoritve Plesa v maskah: tehnično zbrušen do podrobnosti, tonsko zgoščen in zglajen v vseh registrih. Pri njegovi interpretaciji Renata je bilo čutiti močno ponotranjenost z likom in enako močno sugestivnost tako v arijah kot skupinskih prizorih.
Robinšak in Vidic na žalost v Nataliji Ushakovi, ki je tudi prvič nastopila kot Amelia, nista imela enakovredne partnerice, kar je nosilnemu solističnemu triu odvzelo precej intenzitete. V njeni interpretaciji je značajsko kompleksna, dramsko izpostavljena, lirično sublimna vloga izzvenela v nepopustljivem krču in pogostih dinamično pretiranih, neestetskih eskapadah v zgornjem registru, nerazločnemu podajanju v srednjem in ponikanju glasu v spodnjem registru. Vokalne težave niso ostale brez posledic za njeno odrsko prezenco, katere večji del je zaznamovala nervoznost, ki je v prvi sliki tretjega dejanja – prošnja Renatu, da ji, preden jo ubije, dovoli zadnjo željo, da se pred smrtjo poslovi od njunega sinka – še dokaj smiselna, v drugih prizorih pa zgrešena. Le kot bled približek vlogi Oskarja je deloval nastop Norine Radovan: nekoliko natančnih višin z veliko petja na meji markiranja, obrisi koloratur brez sijaja in barvno pri vseh registrih zastrt glas, ob vseskozi ponavljajoči se igri telesa slabo zaigrane lahkotnosti, je bilo odločno premalo za upodobitev navihanega paža, edinega vedrega lika predstave. Toda bolj kot nekoč obetavna Norina Radovan si očitke za ta spodrsljaj zasluži tisti, ki je oblikoval zasedbo, v skrajnjem primeru vsi tisti, ki bi vsa ta leta morali bedeti nad razvojem solistov in ansamblov: v neki drugi predstavi in njej bolj primerni vlogi bi Radovanova, ne glede na ne prav najboljšo kondicijo glasu, vendar lahko ustvarila solidno vlogo. Interpretacijo Mirjam Kalin v vlogi Ulrice se da razumeti dvojno: v ozko glasbenem kontekstu bi stežka našel oporo za hvalospeve, toda v kontekstu celovitosti in posebnosti vloge dobi njena izvedba povsem druge razsežnosti. Pristna sugestivnost v vlogi slepe vedeževalke je bila še intenzivirana zaradi vokalnih pomanjkljivosti, predvsem nalomljenega registra in zalitosti glasu, kar je bistveno prispevalo k vtisu temačnega ozračja izreka zlovešče prerokbe. V tem smislu je ta prizor sodil med dramske vrhunce predstave.
Pri uspehu »moške linije« tudi ne gre spregledati prispevka izvajalcev, ki so interpretirali manjše vloge: lepo donečega basa odrsko sproščenega Saša Čana v vlogi Samuela in solidnih izvedb Petra Martinčiča (Tom), Ivana Andreasa Arnška (Silvano), Toneta Habjana (Sodnik), Edvarda Straha (Amelijin sluga) ter tudi tokrat solidno pripravljenega zbora pod vodstvom Željke Ulčnik Remic.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
