Plazovi iz prejšnjega stoletja
Foto: Barbara Čeferin/MGL
Dušan Jovanović: Razodetja. Avtor uprizoritvene priredbe, režiser in dramaturg Janez Pipan. Mestno gledališče ljubljansko. Premiera 24. 3. 2011, 240 min.
15. 04. 2011
»Ti si zame razodetje. Moje prvo razodetje je bilo komunizem, drugo si ti,« pravi Svetozar Karamazov svoji ženi Olgi. Kmalu izvemo, da je tako osvajal tudi prvo ženo Natalijo. Kot Svetozar Karamazov reciklira svoje besede, jih tudi Dušan Jovanović – in svoje Karamazove iz osemdesetih predeluje v Razodetja, s katerimi seže do preloma stoletja.
»Vprašanje je, koliko se je drama Razodetja uspela povzdigniti nad svoj historični kontekst in postati dejansko univerzalna, kar bi bil predpogoj, da je danes razumljena in potrebna?«
Ali so delno posodobljeni Karamazovi danes smiselni? V Jugoslaviji v osemdesetih letih so bili, kajti drama o družinski tragediji, ki sledi resoluciji informbiroja, je izpostavljala pereč problem tedanje družbe, kot taka je bila provokativna in nujna ter je postala kultna. Iz Karamazovih s spremembami v besedilu in dodatkom tretjega dela Jovanović ustvarja Razodetja.
Ni jasno, zakaj je treba lepiti dodatne dele že obstoječemu besedilu, če lahko namesto tega palimpsesta ponudimo samostojno in samozadostno dramsko besedilo, mogoče je to lahko zanimivo le kot post-(moderni)-dramski eksperiment, hkrati pa se zastavlja vprašanje, kako in zakaj se povezujejo ti trije deli predstave. Ali so dogajanja leta 1968 in v devetdesetih posledica usode, ki je zaradi trmoglavosti, idealizma ali načelnosti doletela njihovega očeta po reakciji partije na resolucijo informbiroja »O stanju v KPJ« iz leta 1948?
Svetozar, človek iz nekih drugih časov, in njegovi sinovi Dejan, Branko in Janez, že bližji našemu času, so bili glavni liki Karamazovih, toda v Razodetjih je veliko bolj izpostavljena in zanimivejša prisotnost njihove žene, vdove in matere Olge Bizjak Karamazove. Ona je, poleg občasnega Svetozarjevega zagrobnega oglašanja, edino, kar povezuje predstavo v vsaj nekakšno celoto. Olga, ki je bila stranski lik lastnega življenja, prinese zanimivo sobivanje različnih zgodovinskih časov, spominja se preteklosti, Svetozarja, spremlja uspešno politično kariero svojega brata Viktorja Bizjaka in opazuje akterje sedanjosti. Njen umik iz aktivnega življenja, njena brezčasnost in postopna pozabljivost je sijajna prispodoba same drame. Maja Šugman je odlična kot stara Olga, enako kot Primož Pirnat v vlogi Viktorja Bizjaka, krutega partijskega aparatčika in oportunističnega karierista. Jure Henigman je kot Branko veliko bolj dojemljiv od Dejana Domna Valiča, kar le delno izhaja iz koncepcije dramskih likov. Janez Pipan v predstavo uvede še pevko Marto Kostursko, ki poje ljubezenske šlagerje in s tem le nepotrebno podaljšuje predstavo, ter preveč nazoren prizor, v katerem Svetozar, sicer prepričljiv Sebastijan Cavazza, nosi svoj kamen – simbol trpljenja na Golem otoku.
Sočasnost več obdobij ali nenehno prisotnost preteklosti in prihodnosti še dodatno podčrtujeta hkratna navzočnost bratov Karamazovih kot otrok in odraslih ljudi ter nostalgija, s katero odrasli Karamazovi gledajo na sebe kot otroke, ko je njihovo življenje še bilo bolj razprto za drugačne izbire. Na koncu družino Karamazovih kot plaz iz Loga pod Mangartom odnesejo ideologije 20. stoletja.
Vprašanje je, koliko se je drama Razodetja uspela povzdigniti nad svoj historični kontekst in postati dejansko univerzalna, kar bi bil predpogoj, da je danes razumljena in potrebna?
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
