Pop skupina posebne vrste
Pixies: Doolittle 25. 4AD, 2014
20. 04. 2015
Ko je aprila 1989 izšel album Doolittle, je v hipu spremenil ureditev na globalnem rockovskem zemljevidu in prezrti ostri kitarski zven znova popeljal nazaj na velike odre.
Kolikokrat v življenju ste lahko rekli, da ste bili v pravem trenutku na pravem mestu? Ne prav pogosto, če sploh, bi rekel, še zlasti, če se spustimo po nepredvidljivem toboganu rock'n'rolla ali popularne glasbe nasploh. Vedno zaostajamo za nekaj akordov in imamo srečo, kadar neko prevetritev na sceni še ujamemo na njenih izstopnih vratih. Nekoč – vsaj v nekem trenutku – ni bilo tako. Kar sledi, je zgodba o vilenjakih iz Bostona, njihovem čudnem albumu Doolittle in našem čudovitem odraščanju.
Bolj so jih ignorirali, bolj so bili glasni
Pogled na (pozna) osemdeseta z današnje pozicije je relativno preprost in varen. Vse, kar potrebujemo, je varna razdalja in vzdržljiv zid ironije pred seboj. Takrat namreč še nismo razumeli, da je po razlitju oziroma umiritvi novega vala prišlo do dveh vzporednih nivojev preživljanja prostega časa in doživljanja glasbe: govora je namreč o osemdesetih, v katerih smo živeli mi, in osemdesetih, v katerih so živeli ostali. Dokler R.E.M. niso underground pripeljali na glasbene lestvice, a pod lastnimi pogoji. Vse do tistega trenutka je zunaj dosega radarja mainstreama brbotala vznemirljiva glasba, ki je bila v ideološkem in emocionalnem nasprotju z vsem, kar so ponujale takratne osrednje radijske postaje in glasbena televizija. Njen register je snov črpal na drugi strani veselja, četudi je končni vtis ponujal nekaj optimizma.
Dovolj je vedeti, da je bilo to desetletje, ko je globalnemu cirkusu vladala podpovprečna filmska »zvezda« iz filmov petdesetih in ga hranila z recikliranimi motivi preteklih desetletij. Zato ne preseneča, da se je takratna mladina počutila potisnjena na rob – niso jim dovolili vstopa na veliko zabavo osemdesetih. Bolj ko so jih ignorirali, bolj so postajali glasni. Tako smo s pomladi 1989 tudi mi (za)slišali in doumeli uvodni krik pesmi Debaser (»Got me a movie I want you to know«) s pravkar izdanega albuma Doolittle kot nekaj, kar se je skrivalo globoko v nas in je moralo priti na površje. Del generacije si je s tem povrnil izgubljeni spomin, kajti vsem nam je bilo jasno, da so Black Francis, Kim Deal, Joey Santiago in David Lovering še nedolgo tega stali med nami. Le povzpeli so se na oder in začeli igrati za nas. Kot nekoč Velvet Underground, Sex Pistols ali The Clash. Vamos!
Na valovih pohabljenja
»Pixies so hoteli doseči le, da se poslušalcem ob poslušanju njihovih pesmi naježi koža, zato je zgodnjo odtujenost vse bolj nadomeščala neposredna občutljivost.«
Pixies so vedno znali narediti svojo stvar. Ne razumeti narobe: ne gre za naslednjo veliko stvar, četudi so bili prav oni osrednji povod za njo, pač pa za – svojo stvar. Govora je namreč o duhovitem vzorčenju pop matric z raznoraznimi sub in sorodnimi rockovskimi smermi. Svojo identiteto so zgradili na podivjanem hard-coru, ki so ga skorajda otročje prepletali s prijetnimi melodijami. Po tej logiki so se postavili v opozicijo konvencionalnemu doživljanju hard-core punka, ki je – ob aksiomu hitreje in glasneje – gojil idejo nekontroliranih izbruhov energije. Na ta način ter s pomočjo emancipacije in kombinatorike znakov so oblikovali avtentično poetiko, v katero so »stlačili« štirideset let tradicije rock'n'rolla. Vendar s pomembnim poudarkom: za kar so mnogi potrebovali celo kariero ali – po najboljši veri – nekaj albumov, je Pixies uspelo prečrpati v manj kot treh minutah, ne da bi pri tem pogledali nazaj. Vse do tedaj slišano so izostrili in oplemenitili z derivati drzne avtorske ustvarjalnosti. Modernost in duh časa namreč iz teh pesmi butata na vsakem koraku. Zatorej še vedno drži ugotovitev, ki sem jo zapisal v času njihove vrnitve, da je Pixies skupina, ki je nihče ni mogel ali znal posnemati, vsi pa so bili pod njenim vplivom. Večina skupin tistega časa je dobila bolj ali manj uspešne posnemovalce v naslednjih desetletjih, le Pixies ne. Imeli so nekaj povsem svojega: tisti pristni občutek rockerskega hedonizma, potopljenega v emotivno predavanje, zaradi katerega se mulci zaljubljajo v rock'n'roll. Kot prva ljubezenska (pre)izkušnja, katere ne pozabiš nikoli. Njihova enkratnost ostaja nedotakljiva do dandanes. Vamos!
Kje je moj razum?
S Pixies je nedolžnost izgubila cela generacija mladostnikov. Gre (zlasti) za najstnike, ki so jim poskušali vcepiti razmišljanje, da je pohlep dober, in na ta način razmejiti ubogajočo manjšino in odtujeno večino, ki je bila za preživetje prisiljena poprijeti za metlo. Vsaka podobnost je skrajno namerna. Pixies so že s prvencem Come On Pilgrim, posnetim v samo treh dneh, omrežili lokalno sceno in šefa založbe Iva Wattsa, ki ga je prevzela »cool rock music«, kar je Frank Black pogosto izpostavljal kot osrednji kreativni motiv skupine. Pixies so na sceno stopili kot protiintelektualni bend s polnim žepom kreativnih trikov in navdahnjeni s preprostim otročjim šarmom. Takšen je bil tudi njihov odnos, spontan in brez nepotrebnih analiz, zlasti v tradicionalnem pomenu te besede. Hoteli so doseči le, da se poslušalcem ob poslušanju njihovih pesmi naježi koža, zato je zgodnjo odtujenost vse bolj nadomeščala neposredna občutljivost. S popolno predanostjo rock'n'rollu so počeli povsem svojo stvar in pri tem niso pogledovali proti dominantnim trendom. Sad takšnih razmišljanj je naslednik ali prvi pravi LP Surfer Rosa kot čudovita kombinacija soničnih kitarskih intervencij, ujetih v polomljene ritme, in čvrsto, a prostrano produkcijo misleca Steva Albinija. S tem albumom so Pixies stopili nekaj korakov vstran celo od svojih takratnih somišljenikov in se usmerili v povsem svojo smer. Pesem Gigantic postane himna generacije, Where Is My Mind? pa filmični kredo in vzorčni primer za zbiranje in plemenitenje idej v nastajanju materiala za naslednji album – Doolittle. Vamos!
Prestrašiti bleferje na sceni
Doolittle se z izpeljanimi melodijami, ki so secirane z odmerki hrupa, namreč nadaljuje neposredno iz tkiva Where Is My Mind?. V to nas prepričuje že uvodna Debaser, ki je nastala z mislijo oz. pogledom na nadrealistični film Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja Andaluzijski pes, kot tudi preostalih štirinajst pesmi, stisnjenih v (samo!) nekaj manj kot devetintrideset minut. Če je Surfer Rosa postavila čvrst eksperimentalni temelj, Doolittle predstavlja veščo izpeljavo s po strukturi nepredvidljivimi, a še vedno melodičnimi in lahko zapomljivimi pesmimi. Pixies se predstavijo kot renčeče zveri, katerih namen je prestrašiti vse bleferje na sceni. Vendar ne glede na to, kako mračne so zgodbe o smrtnosti in mesenem pohabljenju je – poleg odtenka norosti – mogoče zaznati tudi lesket v njihovih očeh. V tem trenutku je namreč postalo jasno tudi zunanjim migrantom, da so Pixies pop skupina posebne vrste. Prav oni so se najbolj zavedali tega dejstva in prav Doollitle je reprezentativen dokaz za to. Razlika je bila le v tem, da njihova glasba ni strogo definirana, temveč se v njej stalno vrši plodna napetost med hrupom in urejenimi melodijami. Skratka, filmski soundtrack za tipičen najstniški vsakdan, prepoln obsesij in zlobne nagajivosti brez nepotrebne metaforike. Nekaj uspeha album dolguje tudi radiofonični produkciji Gila Nortona. Strah ob menjavi Albinija je bil namreč povsem odveč. Norton je resda malce spoliral zvok, a pesmim ni ničesar odvzel. Povezal jih je v vnetljiv koktajl, iz katerega so bruhala vsa čustvena protislovja, ki so se skozi desetletja akumulirala na adrenalinskih valovih rock'n'rolla. Vamos!
Kot junaki iz Lynchevega filma
Maj 1989. Kakšna pomlad je to bila! Danes, več kot četrt stoletja pozneje, vsi ti trenutki, ki smo jih preživeli pred radijskimi sprejemniki s prstoma na gumbih »record« in »play« delujejo naivno, skorajda nadrealno. Ali prepisovali besedila pesmi s kaset tako, da smo pritiskali tipko »pause«. Da o imenih ali logotipih vseh bendov, ki smo jih izrisali na platnene vojaške šolske torbe ali njihove bedže pripenjali na kariraste srajce, niti ne govorim. To je bil čas, ko se je dnevno sestavljal in dopolnjeval zvočni zapis naše mladosti in ko glasba ni bila le zvočna kulisa mimobežnica, ki te preseneti na vsakem koraku. To je bil čas, ko smo se počutili kot junaki iz Lynchevega filma, v katerem nas preseneti krik Blacka Francisa. To je bil tudi čas, ko Ljubljana (še) ni zaostajala in je hodila vštric s svetom. Ravno smo se opomogli od temačnežev The Cure, že so nas naslednji dan, na zadnji pravi Dan mladosti, v Križankah čakali Pixies. Če danes pomislim, res ne bo več takšne mladosti, zato v celoti pozdravljam tudi z manjšo zamudo nedavno izdani trojni vinil Doolittle 25, ki me je z mravljinci vred popeljal skozi centrifugo spominov. Po vsem tem času lahko samo potrdim, da gre še vedno za »cool rock music«. Res, kakšni dnevi. Noč prej sem pred Palmo prepeval z Robertom Smithom, naslednji dan sem kramljal s Blackom Francisom. To, drugo, se sicer ni zgodilo, ampak takrat so bile dovoljene sanje. Zares!
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
