Premalo nevarna razmerja
Foto: Tiberiu Marta
Choderlos de Laclos, Christopher Hampton: Nevarna razmerja. Prevedla Luka Novak in Radojka Vrančič. Režija Aleksandar Popovski. SNG Drama Maribor. Premiera 10. 3. 2012, 135 min.
18. 03. 2012
Roman v pismih Nevarna razmerja (1782) je tik pred francosko revolucijo na nivoju intime s fascinantno drznostjo razgaljal hipokrizijo, nemoralnost in skrajni egoizem razreda, ki so mu bili šteti dnevi. Dramatizacija Christopherja Hamptona, ki je glavno izhodišče predstave v mariborski Drami (in podlaga za znani film Stephena Frearsa iz leta 1988), zgodbo o spopadu dveh brezsramnih manipulatorjev, razvpitega uničevalca žensk vikonta de Valmonta in hladnokrvne požiralke moških markize de Merteuil, in njune žrtve, častne in pobožne gospe de Tourvel, spremeni v pregleden, dražljivo pikanten historični prikaz dekadence neke dobe, brez morebitne ambicije iskanja vzporednic s (takratno) sodobnostjo.
»V pomanjkanju kontekstualizacije (ki je ta dramatizacija sicer ne vsebuje) uprizoritev ne more preseči nivoja estetsko izpiljenega prikaza propada neke dobe – a ob tem se lahko gledalci le privoščljivo zgražajo, na trenutke celo zabavajo, ne pa zamislijo.«
A te se, kot menijo ustvarjalci predstave, ponujajo same od sebe – zlasti kar se tiče razkroja vseh vrednot, pojavov skrajnega cinizma na vseh področjih javnega in zasebnega življenja ter nejasnega občutja, da bi verjetno moralo priti do radikalnega preobrata, da bi se osnovni postulati sobivanja na intimnem in družbenem nivoju postavili na novo. Pa vendar je prav to – vzporejanje občutka popolnega razvrednotenja s kaosom sodobne družbe – tisto, kar uprizoritvi na koncu umanjka.
Režijski koncept Aleksandra Popovskega je možno razbrati iz treh uprizoritvenih nivojev: prvi je vzpostavitev distance in deklarativno rušenje odrske iluzije. V ta namen je ploskovito Hamptonovo predlogo zabelil s pismi iz romana, ki jih igralci berejo, medtem ko lahko na odru hkrati spremljamo dogajanje, ki jih pisma opisujejo. S tem po eni strani do skrajnosti potencira vlogo markize (in vikonta) kot režiserjev celotnega dogajanja, saj včasih celo sedita na rampi in z enake perspektive kot gledalci opazujeta rezultate svojih intrig, vsi ostali pa so s tem tudi formalno le lutke, žrtve njunih perverznih spletk; po drugi pa zabriše mejo med gledalci in igralci. Sem sodijo tudi duhovita stilizacija, menjavanje optik in poantiranje nekaterih detajlov, ki pripomorejo k učinkoviti in sodobni karakterizaciji – »pijanski« detajl viteza Dancenyja (Matevž Biber), poudarjena sprenevedavost vikontove tete (Milada Kalezić), vnebovpijoča pragmatičnost gospe de Volanges (Ksenija Mišić) glede usode hčerke Cécile (Barbara Ribnikar k. g.).
Seveda pa je predstava velika priložnost za glavno igralsko dvojico: Nataša Matjašec Rošker je v markizi natančno, suvereno in z užitkom preigravala razpon med nasladno hladnim manipulatorstvom in zatajevanimi čustvi ranjene ženske, ki si jih v takem svetu ne sme privoščiti, s čimer je ustvarila pretresljivo tragično figuro; Branko Jordan, sprva ves nonšalanten in nezadržno hinavski v pozi nepremagljivega, pozneje osuplo nebogljen, skoraj zgrožen ob nepričakovanem doživetju ljubezni.
Drugi nivo je želja, da bi prodrl do dna vzgibom, ki vodijo osrednje protagoniste, pri čemer se je odločil, da bo v trojki markiza-vikont-gospa de Tourvel v ospredje postavil markizo in njen motiv maščevanja svojega spola nad moškimi in njihovim razumevanjem ljubezni. Čeprav je to zanimiv vidik, se s tem zelo (in na koncu skoraj do nerazumljivosti – ni npr. jasno, zakaj Danceny ubije vikonta) zmanjša vloga in pomen kolateralnih žrtev – tako gospe de Tourvel (Eva Kraš), ki je izrazito pasivna in ne doživi vidnejše preobrazbe, kot neizživete zgodbe med naivno Cécile in Dancenyjem.
Tretji nivo je poudarjena estetizacija nekaterih elementov, tudi na ravni mizanscene, ki pa je bila večinoma – namesto da bi ironizirala lastno praznino – odveč in je dosegla skoraj nasprotni učinek. Sem sodi predvsem omejujoča scenografija z velikimi vrtljivimi ogledali (Numen, Ivana Radenović), na prvi pogled sicer bleščeče povedna v svoji simbolnosti, ki pa se zelo hitro iztroši; poleg tega je bila uporabljena za predolge, delno skoreografirane prehode med prizori, ki so po nepotrebnem zavirali tempo.
V pomanjkanju kontekstualizacije (ki je ta dramatizacija sicer res ne vsebuje) uprizoritev ne more preseči nivoja estetsko izpiljenega prikaza propada neke dobe – a ob tem se lahko gledalci le privoščljivo zgražajo, na trenutke celo zabavajo, ne pa zamislijo.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
