Prepričan, da naravna pot ni vedno najprijaznejša
Po končani gimnaziji še vedno ni vedel, kaj bi rad bil po poklicu, in se je odločil za študij arhitekture, ki se mu je zdela ravno pravšnja zmes uporabnosti in kreativnosti. »Ko zdaj razmišljam o svojem vpisu na fakulteto, se mi zdi razcepljenost povsem jasna. Zavrgel sem fiziko, ki mi je bila v gimnaziji najbliže, ter na seznam napisal študij arhitekture, biotehnologije ter etnologije in kulturne antropologije,« pravi zamišljeno. Po ponesrečenih sprejemnih izpitih na arhitekturi je pristal na biotehnologiji, še vedno pa ga privlači tudi družboslovje. »Pa saj v razcepljenosti med naravoslovjem in družboslovjem ni nič spornega,« pravi. »Zdi se mi, da sta ti dve področji povsem nasilno ločeni. Obe sta del človeške širine, zato bi morali večkrat nastopati skupaj. Enako velja za znanost in umetnost.«
Ker mu je študij biotehnologije puščal dovolj časa, hkrati pa ga ni povsem izpolnjeval, se je odločil za vzporedni študij kompozicije na Akademiji za glasbo, kjer pa je po začetni fascinaciji ugotovil, da smer, v katero ga vodi ta ustanova, ni zanj. »Na akademiji te učijo, kako pisati glasbo. To je približno tako, kot če si predstavljaš šolo za pisatelje, v kateri se morajo vsi naučiti pisati kot realisti, naturalisti, romantiki ... Redki profesorji so posegali v vprašanje dojemanja in smisla glasbe. Pričakoval bi vsaj, da bi me kdo izmed profesorjev vprašal, kaj počnem na akademiji, kaj bi z glasbo rad dosegel, a tega ni bilo. Pa ravno to je bistveno, vprašanje, zakaj delati glasbo in kakšna je naloga glasbe, umetnosti.«
Vasja je svojo glasbeno pot začel kot samouk na električni kitari, nato pa je tri leta obiskoval zasebno glasbeno šolo. V zadnjem času je v središču njegovega zanimanja eksperimentalna glasbena umetnost – zanima ga prenos informacij, ki jih ni mogoče posredovati z logičnim jezikom in se poslušalca dotaknejo tako na nezavedni kot tudi na zavestni ravni. Morda je nekoliko nenavadno, da je svojo naravoslovno pot v tem navdušenju potisnil na stranski tir: njegova razglabljanja, ideje in vizija prihodnosti se namreč pogosteje sučejo okoli umetnosti kot biotehnologije. Pri znanosti ga moti, da ne teče v svojo smer, ampak jo po večini usmerjajo in izrabljajo industrijski mogotci. »Znanstvenik lahko najde način, kako skrajšati peko kruha za polovico in obenem tudi zmanjšati stroške za hlebec. Ampak problem je to, da tega kruha v trgovinah ne bodo prodajali po nižji ceni, ampak morda celo po višji. Kaj je potem smisel znanosti?« Vasja ni zastavonoša ideologij in borec proti genetsko spremenjeni hrani ali globalnemu segrevanju. Ne zato, ker bi to podpiral, ampak ker verjetno naravoslovje razume drugače kot večina družboslovcev, ki sestavljajo okoljevarstvene parole. »Ni vse, kar je spremenjeno, sporno in ni naravna pot vedno najprijaznejša. Recimo delanje sira s sintetskimi encimi nam omogoča, da ni treba za vsakih nekaj hlebcev uporabiti teličkovega želodca, ampak namesto njega uporabimo sintetske encime. V tem ni nič slabega.« Tudi do globalnega segrevanja, najpopularnejše sodobne okoljevarstvene mantre, se noče opredeliti: »Kolikor vem, si znanstveniki niso edini v tem, kdo je kriv za segrevanje ozračja: ali ga povzroča človek ali pa je tak proces za zemeljsko oblo povsem naraven.«
To seveda ne pomeni, da mu na osebni ravni ni mar za okolje – verjetno je eden redkih ljudi, ki se je z Brezovice v Ljubljano (tudi v dežju) pripravljen pol ure peljati s kolesom, a hkrati se zaveda, da planeta s tem ne bo spremenil. Vasja se skuša oddaljiti od potrošništva in kupovati le tiste stvari, ki jih resnično potrebuje, to pa po njegovem mnenju sploh ni težko. Sicer pa potrošništva ne bi okronal z nazivom največjega družbenega problema: »Ali družbeni problem sploh obstaja? Saj družba deluje že več tisoč let, zakaj vedno na vsak način iščemo napake v njenem delovanju? Če bi res moral imenovati en pereč problem, bi rekel pasivnost, ker v ta pojem lahko spravimo vse, s potrošništvom vred.«Na vprašanje, kakšno se mu zdi življenje v Ljubljani, je odgovoril: »Perfektno, noro mi je v Ljubljani.« Poudarja, da je imel možnost študirati dve stvari, ki sta povsem različni, a ga je vsaka dopolnjevala na svojem področju. »Akademija me je naučila, kako biti perfekten skladatelj po merilih devetnajstega stoletja. In ugotovil sem, da to nočem biti. Že to je veliko spoznanje, ki sem ga bil deležen.«