Radikalno različna rezultata
Za oba teksta je značilna močna raba prostaške govorice in nasilnega vedenja, ki z radikalizacijo družbenih stereotipov in vanje vpetih razmerij moči prikazuje njihovo srhljivo nasilnost. Pes, Pizda in Peder, mačistični policaj, nebogljena zguba in tevevoditelj,homoseksualec, ki se dobijo v pajzlju, založeni z alkoholom, heroinom in domiselnimi vulgarnimi šalami in štorijami, bi lahko bili trije izmed fantkov – družbeni stereotipi, v katere bodo zrasli s svojimi nasilnimi igrami. Čeprav trije pivski tovariši nenehno udrihajo čez zlaganost televizije, ki poneumlja, se sami zdijo prav tovrstni čustveno in intelektualno izpraznjeni liki kake tevezgodbe.
K temu prispevata tudi hiperrealistični, že kar naturalistični jezik besedila in slog uprizoritve: scenografija nas ponese v zasmrajeno temačno ozračje pajzlja, ki podpira presenetljivo verjetno igro Sebastijana Cavazze, Gašperja Tiča (ki smo ju bolj vajeni v komičnih vlogah) in Gregorja Grudna. Antirealistični metaforični protipol mačističnim stereotipom vpelje Petra Veber Rojnik z interpretacijo natakarice, ki z nagovorom občinstva v solze namoči tragične življenjske zgodbe svojih gostov. Njena etična pozicija pa morda zaradi pretirane patetike ne zbuja gledalčevih simpatij, temveč se tudi sama zdi medijski produkt in družbeno-spolni stereotip: nedolžna žrtev iz kake TV »resnične zgodbe«. To, kar se je namenilo biti praznovanje očetovstva, se prelevi v depresivno omamljanje, provociranje in sadizem, ki se konča »smrtno resno«.
Ravno nasprotno je obarvano medsebojno fiktivno nasilje petih fantkov v štirih igrah, a prav zato deluje veliko bolj verjetno in srhljivo. Antinaturalistična epizacija, odtujitev naracije na več ravneh, se postavlja nasproti realističnemu filmskemu slogu; a prav s tem dogajanje vse bolj vpne v konkretno (družbeno) realnost občinstva samega.
Pet odraslih igralk v elegantnih poslovno-feminilnih kostumih v Prologu predstavi like petih fantkov z imeni mučenikov, ki jih bodo igrale – njihovo povsem običajno otroško življenje med šolo, družino in hobiji. Pet fantkov se, v gibalno in glasovno izjemno ritmično razgibani interpretaciji igralk, kot po navadi zbere v opuščeni hiši in igra otroške igrice, ob tem dejavno sodelujejo pri razdeljevanju vlog, konstrukciji scene (s kredo), režijskih napotkih … Igre prehajajo iz vse bolj fantazijskih prek intimno družinskih do vse širših družbenih kontekstov, a vse so vzete iz konkretne družbene realnosti in podajajo implicitni komentar sodobne družbe: JLA (ne socialistična vojska v skupni državi, temveč globaliziran nabor pop superjunakov Justice League of America), družinske epizode večkratnega nasilja (matere nad otroki, očeta nad materjo, spolnega nasilja očeta nad hčerjo), pedre in neonacije, harekrišnovce in lokalpatriote.
V vseh igrah se fantki potegujejo za pozicije moči, vse se v svoji nasilnosti stopnjujejo in iz vseh preseva družbeno-družinska realnost fantkov, vir navdiha za njihove igre. Po genocidu harekrišnovcev (katerih mesto v performativni izvedbi prevzame občinstvo) zaključni tableau vivant v slogu stripovskih sličic superherojev prekine zvonec: »Jaz moram domov, itak so vsi že mrtvi.« A bolj šokantno od užitka otrok v vulgarni nasilnosti iger deluje »normalnost« Prologa in Epiloga. V zadnjem nas igralke (sledeč filmski konvenciji) seznanijo z življenjsko usodo fantkov – in z grozo lahko ugotovimo, da ne gre za serijske morilce in patološke iztirjence, temveč za »normalne« ljudi, kakršni smo mi.
Inovativna forma večkratne distance tega gledališča v gledališču s svojimi večkratnimi potujitvami torej naposled nasilno dogajanje ravno najbolj neposredno približa občinstvu samemu. Z rabo specifično gledališke (avtoreferencialne) gledališke forme se avtorica postavlja po robu naivnemu, špasnemu prikazovanju družbenih, spolnih in socialnih stereotipov na odru v sorodno zvenečih pop gledaliških uspešnicah, obenem pa tudi patetičnemu filmskemu hiperrealizmu »življenjskih zgodb,« ki moralizirajo o povsod navzočem nasilju v družbi – temu pa morda žal zapade tudi Ekartova uprizoritev. Namesto k simptomom stereotipnih družbenih razmerij moči, proti katerim smo gledalci že cepljeni, nas avtorica prek ovinka pripelje k njihovim vzrokom (in obenem posledicam) – otroški igri kot začaranemu krogu učinkov in vzrokov nasilnih družbenih vzorcev. Tudi ta je kljub svoji iskrivi zabavnosti smrtno resna zadeva.
Pogledi, maj 2010