Še vedno prevelik format
09. 02. 2011
Štirideseto izdajo rotterdamskega filmskega festivala so organizatorji naglas oglaševali kot »XL festival«, kar je kar primerna oznaka manifestacije, ki se je zadnjih deset let od formata filmskega festivala vse bolj nagibala k pojmu filmske tržnice, v okviru katere se v 24 dvoranah gnete nepregledna množica kratkih, srednjemetražnih in celovečernih filmov vseh oblik in poetik.
Če Extra-Large oznaka sugerira pojem hipermarketa, kjer je na voljo vse, kar si srce poželi (in še več tistega, kar si ne), potem si je festival nadel (upravičeni) samokritični predznak; če sugerira ekstremni razpon v programskem smislu, potem se je okitil z (enako upravičeno) hvalnico lastnim vsebinskim paradigmam, ki jih neguje vseh štirideset let: podpiranje neznanih, malo znanih, komaj znanih, skratka deprivilegiranih kinematografij, avtorjev in žanrov, ki jih večina velikih festivalov (kaj šele kinematografska distribucija) praviloma spregleda ali zavestno ignorira. Zadnja leta se je v program festivala resda prikradel kak aboten primerek filmske eksploatacije tretjega sveta (npr. Revni milijonar), a kaj je to v primerjavi s tristotimi celovečerci in še enkrat toliko kratkimi filmi, ki jih Rotterdam v veliki meri posveti filmom iz Južne Amerike, Afrike ali Azije. Konec koncev se vsakemu zgodi, da prikaže kakšno traparijo, kajne?
Raznolikost največjega nizozemskega festivala se je znova pokazala v retrospektivnem delu, ki je gostil nekaj zanimivih avtorskih retrospektiv (Agusti Villaronga, F. J. Ossang, Nathaniel Dorsky), predvsem pa dve tematski oziroma žanrski. V prvi meri posvetilo »Rdečemu vesternu« oziroma komunističnemu odgovoru na ameriški paradni žanr, ki mu ob dominantni sovjetsko-vzhodnonemški zastopanosti lahko zamerimo samo odsotnost najžlahtnejšega balkanskega predstavnika (Hajka, 1976, Živojin Pavlović), ter hommage prvemu izvoznemu artiklu hongkonške kinematografije od šestdesetih do devetdesetih let, sabljaško-borilni ekstravaganci, ki jo poznamo pod imenom wuxia-pian in v okviru katere so se na čajanki zbrali vsi velikani, od zvezdnikov (Jet Li, Jackie Chan, Brigitte Lin) do režiserjev, ki so wuxio definirali ali transformirali (King Hu, Chang Cheh, Chu Yuan, Tsui Hark).
Rotterdam od druge polovice devetdesetih let podeljuje tudi nagrade, zdaj že znamenite tigre, ki jih je festivalski svet uvedel kljub eksplicitni želji leta 1989 umrlega ustanovitelja ter dolgoletnega direktorja Huberta Balsa, naj festival ostane netekmovalne narave, ker se umetnosti pač ne vrednoti na ta način. Sprejet je bil kompromisni sklep, zato festival od leta 1997 naprej podeljuje tri enakovredne tigre, ki jih podeli med mlade režiserje (prvi ali drugi film). Med štirinajstimi filmi, ki so tekmovali letos, so šle nagrade v Južno Korejo, na Tajvan in v Španijo. Korejskega nagrajenca Dnevniki iz Musana (The Journals of Musan; režija Park Jung-Bum) nisem videl, zato ga ne morem komentirati, pač pa s toliko večjim veseljem druga nagrajenca, predvsem španski (no, katalonski) Finisterrae režiserja Sergia Caballera, divjo, odbito, skoraj eksperimentalno bravuro, ki je večina kritikov ni le vnaprej odpisala, temveč se ji je odkrito posmehovala, češ da gre za pretenciozni art film, ki hlini kontemplativno in spiritualno razsežnost Tarkovskega. Drži, mnogi sodobni art filmi so vse prej kot izvirni, mnogi skušajo pretirano zvesto posnemati svoje vzornike, toda kdor ne opazi odkrito ironične (da ne rečem sarkastične) distance Sergia Caballera, je ali slep ali ne zna gledati filmov. Zgovoren indikator režiserjeve igrivosti je denimo očitno dejstvo, da katalonski režiser kljub splošno znanemu kulturnemu in političnemu ponosu Katalonije svoj prvenec posname v (namerno okorno nasinhronizirani) ruščini. Finisterrae je spiritualni »film ceste«, romarska zafrkancija, ki se skoraj v celoti osredotoči na dva izgubljena duhova, z navadno posteljno rjuho pokriti silhueti z dvema črnima pikama za oči, ki v spremstvu konja vandrata po neznani, a spektakularni in neposeljeni krajini ter iščeta pot do Santiaga de Compostele ... in naprej do Konca sveta. Na poti – medtem ko sta rjuhi vse bolj blatni – srečujeta govoreče živali, nemško govorečo Indijanko, na koncu poti pa preprosto izparita in se reinkarnirata v princa in princeso. Film bi še najlažje definirali kot hibrid med Montyjem Pythonom in filmi sodobnega katalonskega mojstra Alberta Serraja (denimo Pesem ptic, 2008), ki se tovrstne meditativne robe loteva z vso resnostjo in odgovornostjo. Caballero je Serraju seveda »ukradel« direktorja fotografije, Eduarda Graua, zelo talentiranega, še ne tridesetletnega kamermana, z njim pa ustvaril ne le vizualno osupljivo, temveč tudi zelo duhovito ezoteriko.
Tretji tiger je šel v roke tajskega režiserja Sivaroja Kongsakula za Večnost (Eternity), v njegovem primeru zelo resen in meditativen film o reinkarnaciji, ki je za Tajce resna stvar: film v treh delih se začne v sedanjosti, kjer nedavno umrli protagonist išče hišo svoje družine. To je pomemben korak za umrle Tajce, saj se želijo prepričati, da bodo po smrti blizu svoje družine. Potem se skoraj nevidno preselimo v njegovo mladost, kjer spremljamo ljubezensko zgodbo med njim in njegovo neodločeno simpatijo, ki ni prepričana, ali bi preostanek življenja preživela z nekom na podeželju. Večnost je čista antiteza Caballerovemu filmu, umirjena, spoštljiva meditacija o življenju in smrti. Že v prvih kadrih je jasno, da je pečat producenta Aditye Assarata nezgrešljiv: dolgi kadri, malo dialoga, osamljena človeška figura v objemu ruralne krajine. Režiser za razliko od Caballera spoštuje svojega mentorja Assarata, ki je s Čudovitim mestom (2008) v Rotterdamu slavil pred tremi leti.
Prav nekdanji Tigri so festivalsko direkcijo ob okrogli obletnici navdihnili za posebno priložnostno sekcijo, sestavljeno iz novih filmov nekdanjih rotterdamskih zmagovalcev. Festival si je podobne posebne dogodke ob obletnicah v preteklosti že zamišljal; leta 1997 je na primer ob petindvajseti festivalski izdaji v celoti ponovil program prvega festivala (vsega skupaj dobrih dvajset filmov). In če pogledamo sestavo sekcije Vrnitev tigra, ugotovimo, da je festival za prvence nagrajeval številne režiserje, ki danes v svetu filma veliko pomenijo, na primer Naomi Kawase, Hong Sang-sooja, Patricka Keillerja, Pabla Trapera in Kelly Reichardt. Vlado Škafar in Janez Burger pred leti s filmoma Otroci (2009), Ruševine (2005) in Na sončni strani Alp (2008) sicer nista tekmovala, a ju lahko štejemo za povratnika; v sekciji Spectrum, kjer predstavljajo nekatere najvidnejše filme in avtorje preteklega leta, sta predstavila svoja zadnja filma Oča (z mednarodnim naslovom Dad) in Circus Fantasticus (ali Silent Sonata). Oba v tem trenutku igrata tudi v naših kinih.
Pogledi, februar 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
