V čast »zadnji avantgardi«
Foto: MSU
EXAT 51; Nove tendence
27. 07. 2011
Novodobni popravljalci zgodovine pogosto jadikujejo, kako zaprta da je bila bivša skupna država in kako omejena je bila svoboda umetniškega izražanja. Prva povojna leta so bila res malce toga z vsiljevanjem doktrine socialističnega realizma, toda že v naslednji dekadi so umetniki, ki so razmišljali drugače, dobili priložnost, da to tudi pokažejo in se javno spopadejo z ideologijo estetske »pravovernosti«.
»Kljub polemičnim odzivom se je v naslednjih letih položaj zagovornikov novih pogledov utrdil in z mednarodno podporo pripeljal do razstavnega in teoretskega projekta Nove tendence, ki se je prvič udejanjil v Zagrebu leta 1961.«
Leta 1951 je z ustanovitvijo in dejavnostmi skupine EXAT 51 prišlo do radikalnega preloma z dotedanjim pojmovanjem vloge umetnosti in nalog umetnikov v družbi z osredotočenjem na eksperiment in povezanost vseh likovnih zvrsti brez delitev na »čisto« in »uporabno« umetniško produkcijo. Pomen skupine EXAT 51 in njenih protagonistov, slikarjev Ivana Piclja, Vlada Kristla, Božidarja Rašice in Aleksandra Srneca ter arhitektov Bernarda Bernardija, Zdravka Bregovca, Vladimirja Zarahovića (izstopil je že po enem letu), Zvonimirja Radića in Vjenceslava Richterja (tudi kiparja in grafika), je kritiška stroka temeljito obdelala in ga ustrezno ovrednotila tudi v mednarodnih okvirih tako s poglobljenimi monografskimi študijami kot z gesli v zgodovinskih pregledih in enciklopedijah sodobne umetnosti. Skupina je sicer formalno obstajala le do leta 1956 in imela v tem času več pomembnih razstav doma in na tujem (med drugim je sodelovala na pariškem Salon des Réalités Nouvelles), uresničevanje njenih programskih načel, izraženih v ustanovitvenem manifestu, pa je predvsem skozi nastope posameznih članov samo še stopnjevalo relevantnost in mednarodno odmevnost izbrane usmeritve. Kljub polemičnim odzivom in odkritim spopadom z idejnimi nasprotniki, zlasti s tistimi, ki so opogumljeni z odločnostjo in vztrajnostjo članov EXAT krenili v drugo smer abstrakcije (gestualne oziroma informelovske, medtem ko se je EXAT 51 oprl na izročilo konstruktivizma, ruskih avantgard in Bauhausa), se je v naslednjih nekaj letih položaj zagovornikov novih pogledov utrdil in z močno mednarodno podporo pripeljal do razstavnega in teoretskega projekta Nove tendence, ki se je prvič udejanjil v Zagrebu leta 1961 in se izpel dvanajst let pozneje. Ob letošnji petdesetletnici tega poskusa novega začetka je zagrebški Muzej sodobne umetnosti spomladi pripravil spominsko razstavo z naslovom Za aktivno umetnost in podnaslovom Nove tendence petdeset let pozneje. Odlična zamisel in priložnost za natančnejšo zgodovinsko refleksijo tega pojava pa je bila žal uresničena le polovično – sicer sijajna razstava izvirnih likovnih stvaritev in bogatega dokumentarnega gradiva je namreč ostala brez reprezentančnega kataloga, pospremil jo je zgolj skromni zvežčič z nekaj dokumentarnimi fotografijami in kratkimi predstavitvami petih razstavnih postavitev, ki so hrvaško prestolnico med 1961 in 1973 umestile v središče evropskega likovnega dogajanja v polju programirane in kinetične umetnosti, »zadnje avantgarde«, kot jo je v svoji istoimenski knjigi-katalogu (izšla je ob razstavi v milanskem Palazzu Reale 1983) poimenovala Lea Vergine, ugledna raziskovalka tega segmenta nedavne zgodovine likovne produkcije.
Prva razstava, ki jo je na pobudo nekaterih umetnikov, kritikov in kustosov v hrvaškem glavnem mestu pred pol stoletja organizirala tedanja Galerija sodobne umetnosti, predhodnica današnjega MSU, je postavila v ospredje razumsko analizo nasproti intuitivni arbitrarnosti, preciznost izvedbe je preglasila avtomatizem geste, klasični nosilci so se umaknili industrijsko izdelanim materialom, vključevanje tehničnih pridobitev v izdelovanje umetniških predmetov je postalo osnova eksperimentiranja s kinetičnimi in optičnimi učinki likovnih stvaritev. Umetniki so sprejeli znanstvenike za svoje zaveznike, sistematičnost in metodološka doslednost sta se zoperstavili hipnim prebliskom in izmuzljivostim trenutnega navdiha, gledalec je bil aktiven dejavnik ustvarjalnega procesa. Utopična zamisel, da umetnost lahko spremeni svet in odnose med ljudmi, resda ni bila nikoli uresničena, toda značilna je bila že za t. i. zgodovinske avantgarde z začetka minulega stoletja in prav zategadelj je v obdobju hladne vojne spet postala aktualna. Klic k razumu naj bi pomagal premostiti ideološke razlike, ki so generirale politične napetosti in srhljivo nakazovale možnost izbruha novega svetovnega spopada, povezovanje ustvarjalnih pobud z različnih raziskovalnih področij pa naj bi bilo protiutež poudarjenemu individualizmu kot sinonimu za egoizem, s katerim je bil zasičen tudi pretežni del tedanje evropske umetniške scene. Ker tudi sloviti beneški bienale leta 1960 ni pokazal praktično nobenega zanimanja za drugačne vzorce umetniškega mišljenja, sta v Nemčiji živeči brazilski slikar Almir Mavignier, nekdanji študent legendarnega Maxa Billa, in likovni kritik Matko Meštrović predlagala direktorju zagrebške Galerije sodobne umetnosti Božu Beku, naj organizira »drugačno« razstavo. Bek je zamisel podprl in jo tudi uresničil: predstavil je 29 umetnikov iz Avstrije, Italije, Nemčije, Francije, Švice in Jugoslavije, ki so jih družili dokaj podobni pristopi k vprašanjem likovnega izražanja v konstruktivističnem in konkretističnem duhu ter težnje po preseganju izraznih zvrsti s spontanim prehajanjem od dvodimenzionalnih podob k tridimezionalnim objektom iz kovine, pleksi stekla in sintetičnih snovi. Z vizijo družbe, v kateri bo napredek rezultat sožitja med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo, zaznamovan umetniški dogodek je imel daljnosežne posledice, poleg umetnikov je pritegnil tudi številne umetnostne teoretike, kritike in družboslovce (med drugimi Umberta Eca, Abrahama Molesa, Karla Gerstnerja ...), ki so ga podprli s predavanji, debatami in javnimi soočenji, s svojim vplivom in zvezami pa so koncept Novih tendenc pomagali širiti v druga evropska središča, od Benetk in Milana do Pariza in Leverkusna. V intervalu med prvo in drugo razstavo so se zvrstile tudi mnoge samostojne predstavitve sodelujočih posameznikov (na primer Françoisa Morelleta, Piera Dorazia, Getulia Alvianija, Vlada Kristla ...) in skupin, postavitev Novih tendenc leta 1963 pa je potekala v znamenju eksperimentov in raziskav razmerij med časom, prostorom in materijo. Še bolj kot prej je bil poudarjen odnos med znanostjo in umetnostjo, ki se je zrcalil zlasti v dosežkih kinetične in programirane naravnanosti, jasno izražena pa je bila tudi težnja po odprtosti (v smislu nezaključenosti) umetniškega dela kot pogoja za njegovo možno nadgradnjo z najnovejšimi tehničnimi in tehnološkimi pridobitvami. Tretja razstava (1965) pa je že opozorila na razhajanja, ki so načela koherentnost gibanja, zato so organizatorji poskušali ohraniti prvotna izhodišča s preimenovanjem bienala iz množinske v edninsko oznako (Nova tendenca 3). Ob tem velja opozoriti, da je istega leta newyorški Muzej moderne umetnosti pripravil odmevno in v mnogih pogledih prelomno razstavo The Responsive Eye, na katero so bili povabljeni tudi številni avtorji iz kroga Novih tendenc, čeprav so bili nekateri zelo kritični do izpostavljanja problematike optične percepcije kot osrednje teme tega razstavnega projekta. Menili so, da se s tem krči prostor eksperimenta, forma prevlada nad vsebino, umetniška stvaritev pa spet postaja fetišiziran objekt, s katerim je lažje manipulirati v tržne namene. Nova tendenca 3 je bila svojevrstno priznanje, da okoliščine postajajo vse manj naklonjene raziskavam in iskanju sinergij, zato so njeni akterji in njihovi teoretski zavezniki sklenili usmeriti svoja prizadevanja v polje kibernetike in k možnostim uporabe strojev pri ustvarjanju artefaktov. V letih 1968 in 1969 je tako potekala prireditev Tendence 4, ki se je začela z mednarodnim kolokvijem na temo Računalniki in vizualne raziskave, sledila je razstava računalniške grafike, poleg tega pa so se zvrstile še predstavitve filmskih in glasbenih stvaritev ter knjig in drugih publikacij. Sočasno je začela izhajati revija Bit International (do 1972 je izšlo devet številk), ki se je vsebinsko osredotočala na teorijo informacij in z njo povezana vprašanja estetike, objavljala pa je tudi prispevke o oblikovanju, množičnih medijih, vizualnih komunikacijah in podobnih temah. Na razstavi, ki je povzela bistvene značilnosti prvih treh postavitev Novih tendenc, je bilo mogoče videti dela avtorjev, ki so največ prispevali k uveljavitvi ciljev tega mednarodnega gibanja, predstavljena je bila tudi uporaba računalnikov kot orodja za formuliranje likovnih izjav, prireditev pa se je razširila še na področje vizualne in konkretne poezije ter uprizoritvenih umetnosti. Poskusi zlitja umetniških in znanstvenih pristopov pri ustvarjanju likovnih del so sicer zbudili manj zanimanja od pričakovanega, preglasile so jih težnje po dematerializaciji umetniškega predmeta. Zato ni presenetljivo, da je zadnja izmed razstav, Tendence 5, postavljena sredi leta 1973, konstruktivistične in računalniške raziskave združila z uveljavljajočim se konceptualizmom, pri katerem je bistvena ideja, manj pomembna pa način in oblika njene realizacije. Ta razcep v pristopu k obravnavi teorije in prakse umetniškega ustvarjanja je zaključil obdobje utopičnih prizadevanj za vzpostavitev univerzalne likovne govorice, ki naj bi zamenjala vse dosedanje slogovne premene, od idealistično zastavljenega projekta je ostala le teza o nujnosti eksperimentiranja in stremljenja k inovacijam v individualnih diskurzih. V terminsko nepredvidljivih ciklih povečanega ali zmanjšanega zanimanja za določene umetniške pojave pa Nove tendence vsekakor ostajajo poglavje, vredno večkratnega branja.
Polgedi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
