Beneški bienale
Med tezami in dejstvi
Foto: Peter Rak
16. 07. 2011
Beneškega bienala se drži nesporni sloves najpomembnejše likovne prireditve na svetu. Častitljiva institucija, ki že od davnega leta 1895 ob vsaki svoji postavitvi bolj ali manj razburi umetniški milje in njegove spremljevalce, je dolgo veljala za indikatorja trendov, pokazatelja umetnostnih smeri, ki bodo zaznamovale prihajajoča obdobja, in odskočno desko za avtorje, ki bodo novemu času vtisnili prepoznaven osebni pečat.
»Zdi se, da vrednotenje kot kriterij kritičnega pristopa k produkciji ne zanima nikogar več, dovolj je, če nekdo misli, da bi nekaj utegnilo biti zanimivo, pa že imamo konglomerat, ki naj bi ponazarjal, kaj v umetnosti velja.«
Kljub številnim kontroverznostim, ki smo jim bili priča v bogati zgodovini bienalskega dogajanja, se v mesto sredi lagune ob vsaki otvoritvi nagnete vse, kar v najširšem horizontu likovnega ustvarjanja kaj velja, od muzejskih direktorjev, kustosov, kritikov, galeristov, zbiralcev in razvpitih umetnostnih mecenov do medijskih zvezdnikov, novopečenih milijonarjev iz hitro rastočih ekonomij in njihovih v prestižne modne kreacije oblečenih spremljevalk, da seveda o skoraj nepregledni množici umetnikov in »umetnikov« niti ne govorimo. Do nedavna so bili umetniki in njihova dela dejanski protagonisti bienalnih diskusij, polemik, akcij in reakcij. Ko pa je v globalnem umetnostnem sistemu eno ključnih pozicij moči zavzela kuratorska »kasta«, je soočanje ustvarjalnih zamisli pravzaprav postalo drugotnega pomena. Namesto umetniških idej in njihovih realizacij je stopil v ospredje kurator s svojim »konceptom« in s svojo »reputacijo«, pri čemer ni več bistveno, kako kakovosten je umetniški izdelek kot tak, temveč kdo ga je za razstavo izbral. Prave zvezde na sodobni umetniški sceni so dejansko kuratorji, ki naj bi se, kot je v enem izmed intervjujev dejal Daniel Birnbaum, »kot derviši vrteli okrog umetnin« in, če dodamo, med svojim vrtenjem določali, kateri umetnik se bo uvrstil med njihove izbrance ter si zagotovil (vsaj rezervno) vstopnico za panteon.
Švicarka Bice Curiger, ki so ji zaupali zasnovo letošnje osrednje bienalske razstave, ne sodi ravno med kuratorske »težkokategornike«, kot so njeni predhodniki Robert Storr, Rosa Martinez ali pokojna Harald Szeemann in Pontus Hulten, pa še Hans Ulrich Obrist, Hou Hanrou in peščica drugih. Kot kustosinja züriškega Kunsthausa je znana zlasti kot glavna urednica in soustanoviteljica revije Parkett, pomen beneškega bienala pa je vzela predvsem kot priložnost za dialog različnosti in posebnosti – kulturnih, geografskih, slogovnih, tematskih, generacijskih, nacionalnih in še kakšnih. To načelo je skušala povzeti v naslovu svojega razstavnega projekta, ILUMInacije, ki naj na široko razsvetlijo položaj umetnosti v sodobnem svetu in obenem ohranijo specifičnosti vsake nacionalne produkcije. Rezultat takšnega koncepta seveda ne more biti drugega kot kompromis: vključitev treh Tintorettovih slik, povabilo štirim umetnikom (Franzu Westu, Moniki Sosnowski, Song Dongu in Oscarju Tuazonu), naj zasnujejo lastne parapaviljone, poigravanje s preverjenimi imeni, kot so James Turrell, Cindy Sherman, Maurizio Cattelan, Luigi Ghirri, Gianni Colombo, Jack Goldstein ali nedavno preminuli Sigmar Polke, spogledovanje z mladimi, še ne uveljavljenimi avtorji – vse to nas utrjuje v prepričanju, da je potem, ko kurator dobi carte blanche, dovoljeno karkoli.
Zdi se, da vrednotenje kot kriterij kritičnega pristopa k produkciji ne zanima nikogar več, dovolj je, če nekdo misli, da bi nekaj utegnilo biti zanimivo, pa že imamo konglomerat, ki naj bi ponazarjal, kaj v umetnosti velja. Če k temu dodamo še odločitve nacionalnih selektorjev, ki naj bi tudi pri izbiri razstavljavcev v svojih paviljonih (bodisi tistih v Giardinih in Arsenalu bodisi v najetih prostorih po vsem mestu) upoštevali temeljne kuratorske iztočnice, pa jih največkrat ne, je učinek anything goes zanesljivo dosežen. Nekateri namreč stavijo na razvpite korifeje (recimo Francozi s Christianom Boltanskim, Švicarji s Thomasom Hirschhornom, Britanci z Mikom Nelsonom ali Črnogorci z Marino Abramović), drugi želijo pokazati svojo odprtost s poklonom fetišu mladosti, vsi pa prisegajo na suverenost svojih odločitev (»meni že ne bo nihče govoril, kaj je pri nas najboljše«) in na relevantnost predstavljenih artefaktov. Rdeča nit, ki naj bi vso to skoraj nepregledno množico avtorjev in njihovih del povezovala, se zato večkrat pretrga in zavozla, tisto, kar nazadnje pritegne gledalčev pogled in um, pa so posamezni opusi oziroma konkretne stvaritve.
V sodobni umetnosti je veliko tavtologij, ponavljanj in eklekticizma. Ko tega ali onega ustvarjalca dvignejo na piedestal velike muzejske razstave, panegiriki v medijih in uspeh na globalnem umetnostnem trgu, bodo njegovim miselnim dispozitivom in ustvarjalnim postopkom nemudoma sledili tisoči, ki stremijo k istim ciljem. Efekt déjà vu je zategadelj prevladujoča značilnost aktualne likovne bere, ki jo je na dokaj banalen način za Padiglione Italia v Arsenalih tematiziral prosluli italijanski kritiški gromovnik Vittorio Sgarbi s trditvijo, da je »vsa umetnost sodobna«. Curigerjeva je izpraznjenost modela, ki naj bi poosebljal umetniško »sodobnost«, očitno hotela prikriti s historicistično kontekstualizacijo skozi razmerje med efemernimi bienalnimi postavitvami in trajnostjo tistega, kar Benetke definira v njihovi spektakularni enkratnosti. Njene ILUMInacije, ki lahko hkrati aludirajo tako na razsvetljenstvo kot na svetlobo sploh, tako na Arthurja Rimbauda kot na Walterja Benjamina in surrealiste, so dvomljiv poskus pomiritve zdajšnjosti z zgodovino, češ, vse je med seboj soodvisno, le pokazati je treba, kje in na kakšen način je ta soodvisnost (raz)berljiva. Tintorettovo slikarstvo je v tem smislu inkorporirano v osrednjo bienalsko razstavo ne le kot poosebljenje načela svetlobe par excellence, temveč tudi kot ponazoritev določenega modela njene reprezentacije.
Ta model namreč ponazarja dematerializacijo umetniškega objekta, torej stremljenje, ki se v sodobni umetnosti udejanja skozi konceptualne prakse zadnjih štiri desetletij. A če se je modernizem osredotočal na samorefleksijo, postmodernizem pa dokaj nerodno lomastil skozi plasti zgodovine in jih bolj kot ne prikrojeval svojim pritlehnim interesom, med katerimi je še najbolj izstopala želja po ugajanju, so trenutno v središču kuratorskega zanimanja socialni vidiki umetniškega angažiranja, ki le redko generirajo vizualno atraktivne stvaritve. Nasprotno, prej bi lahko govorili o nalašč skromnih vizualnih zasnovah, ki ne ciljajo na estetski učinek, ampak na gledalčevo pripravljenost, da razbira pomene iz spremnih besedil, pojasnil in razlag, ki v sami strukturi razstavljenega predmeta niso evidentne.
Letošnji beneški bienale sicer ni prvi z množico tovrstnih eksponatov, amatersko sociologiziranje, problematika ogroženosti okolja in vrsta drugih vprašanj, ki tematizirajo pereča protislovja sedanjega časa in prostora, se pojavljajo že dolgo in preplavljajo tudi številne druge mednarodne likovne manifestacije; kako bo kurator instrumentaliziral to, kar mu umetniki ponujajo, pa je vsakič izključno njegova odločitev. Bice Curiger ne skriva svojih preferenc, privlačijo jo kolektivni in ne subjektivni zastavki, v naboru avtorjev za svojo razstavo je iskala predvsem takšne nagovore, ki se naravnavajo od posameznega k občemu, od konkretnega k posplošenemu. Odtod njena teza o »deljeni subjektivnosti« kot skupnemu imenovalcu »nacije«, ki jo tvorijo umetniki ne glede na svoj etnični izvor in govorico, v kateri se izražajo. To stališče odsevajo tudi besedila v zajetnem katalogu (600 strani!), kjer posamezni pisci premlevajo povsem različna vprašanja, od historiata nacionalnih paviljonov do Rimbaudove pesniške zbirke Illuminations, od diskusije o Tintorettovem »outsiderstvu« do filozofije pop kulture in, ne nazadnje, do odgovorov umetnikov na pet vprašanj, ki so jih prejeli potem, ko je bila potrjena njihova uvrstitev v osrednji kuratorski segment bienala (Kje se počutite doma?; Bo bodočnost govorila angleško ali kak drug jezik?; Je umetniška skupnost ‘nacija’?; Koliko nacij čutite v sebi?; Če bi bila umetniška skupnost nacija, kaj bi pisalo v njeni ustavi?). Kakšne globlje povezanosti med tekočo umetniško produkcijo in sodobno družbeno resničnostjo torej tudi v tem kuratorskem peskovniku, kjer se popolnoma arbitrarno gradijo bolj ali manj privlačni peščeni gradovi, ni zaznati. Sklicevanje na kompleksnost umetniških izjav, katerih pomene nam pomaga razvozlati šele dolgotrajno motrenje, se zdi v razmerju do letos videnega v Benetkah precej izmuzljiva opredelitev.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
