Globalizacija umetnostnega trga
Foto: Chen Yifei
30. 08. 2011
Vedno novi cenovni rekordi že povzročajo paniko v vodilnih svetovnih muzejih, ki si ne z javnimi ne s sponzorskimi sredstvi ne morejo privoščiti tako visokih izdatkov za dopolnjevanja svojih zbirk, kot si jih lahko nekateri zasebniki tako rekoč mimogrede.
Če bi bil Art Basel, nedvomno najpomembnejši mednarodni sejem moderne in sodobne umetnosti, pokazatelj trenutnega položaja globalne ekonomije, o kakršnikoli recesiji ne bi mogli govoriti. Čeprav že dobra tri leta tako rekoč vsak dan beremo in poslušamo zaskrbljujoče vesti o svetovni gospodarski in finančni krizi, namreč trgovanje z umetninami cveti, kot že dolgo ne.
Zlasti to velja za zgornji cenovni razred, torej za prodajo tistih likovnih del, katerih cene se obračunavajo v milijonskih in desetmilijonskih dolarskih ali evrskih zneskih. Zlasti zadnje tri baselske sejemske postavitve se lahko pohvalijo z izjemnim obiskom in vrhunskimi poslovnimi rezultati, letos pa se je prvič v dvainštiridesetletni zgodovini, odkar je mesto ob Renu za tistih nekaj junijskih dni svetovna prestolnica umetnostnega trga, zgodilo, da so zbiralci dobesedno vdrli na sejmišče, ker so se želeli prebiti do »svojih« galeristov pred morebitnimi konkurenti in si zagotoviti želene stvaritve svojih umetniških izbrancev. Krog bogatašev, ki med seboj tekmujejo, kdo se bo ponašal z bolj prestižnimi, dražjimi umetninami, se nezadržno širi in tudi dejansko globalizira. Če so namreč med kupci dragih likovnih del do nedavna prevladovali premožni Američani (še pred kratkim jih je bilo okrog 80 odstotkov) in uspešni poslovneži iz zahodnoevropskih držav, so se jim v zadnjih letih pridružili nič manj razsipni Rusi, Brazilci, Mehičani, Grki, Turki, šejki z Bližnjega vzhoda, Indijci, Kitajci, Korejci in celo Indonezijci, ki ne kupujejo le na sejmih v Baslu in Miamiju (kamor se Art Basel že od leta 2002 preseli v začetku decembra), ampak tudi na elitnih dražbah v New Yorku, Londonu, Parizu, Hongkongu in še marsikje. Vedno novi cenovni rekordi že povzročajo paniko v vodilnih svetovnih muzejih, ki si ne z javnimi ne s sponzorskimi sredstvi ne morejo privoščiti tako visokih izdatkov za dopolnjevanje svojih zbirk, kot si jih lahko nekateri zasebniki tako rekoč mimogrede. Zato se samo od sebe zastavlja vprašanje, ali je prihodnost namenjena zasebnim muzejem, saj jih je kar nekaj že postavljenih, številni pa so v gradnji ali načrtovani v naslednjih letih.
Res je sicer, da so oscilacije na umetnostnem trgu razmeroma predvidljive, ker je tako med galeristi kot med zbiralci veliko špekulantov, ki v umetnosti vidijo predvsem priložnost za donosno investicijo, zato je v bližnji preteklosti že prihajalo do hitrih zlomov in razvrednotenj (ena največjih kriz v tem tržnem segmentu je nastopila v devetdesetih letih preteklega stoletja in kar dobro desetletje je bilo potrebno, da je bila premagana) zaradi precenjenosti določenega dela likovne produkcije, ki se je izkazal za izrazito efemernega, estetsko vprašljivega in tržno tveganega, z navidezno hitrimi bajnimi donosi, ki pa jih je prenasičenost s slabo ponudbo kaj kmalu izničila. Špekulativni val, ki so ga sprožili transavantgarda in njeni derivati (Neue Wilden, figuration libre itd.), ima za posledico prepolovitev nekdanjih cen protagonistov tega postmodernističnega fenomena, prav nič bolje pa se ne godi zvezdnikom z začetka novega tisočletja, kot sta, na primer, Damien Hirst (kar 73-odstotni padec glede na konjunkturno leto 2008) in Jeff Koons. Nasprotno pa velja za indeks rasti cen stvaritev vodilnih predstavnikov visokega modernizma v razponu od abstraktnega ekspresionizma in postslikarske abstrakcije do poparta in op arta: za njihova dela, ki so se ob svojem nastanku pred približno petdesetimi leti prodajala nekje med 2.000 in 5.000 dolarji, je danes treba odšteti najmanj pet milijonov, povpraševanje pa daleč presega ponudbo. Ko se kakšna res pomembna slika iz tega konteksta pojavi na dražbi ali v blue chip zasebni galeriji, je končna cena pogosto večkratnik te vsote. A če gre kak galerist vendarle predaleč (kot, recimo, na letošnjem Baslu, ko je galerija Bruno Bischofberger iz Züricha za Warholovih One Hundred and Fifty Black/White/Grey Marilyns iz 1980 zahtevala kar 80 milijonov dolarjev, londonski Marlborough pa za Francisa Bacona 50 milijonov), se mu preračunljivost ne izide. Vseeno pa je sestavljanje lestvic najbolje prodajanih avtorjev tvegano, ker se vrstni red lahko čez noč spremeni, prav nobenega jamstva pa tudi ni, da se bo dosežena izjemno visoka cena konkretne stvaritve istega umetnika samodejno prenesla še na druga njegova dela iz približno istega obdobja in približno enake kakovosti. Zato resni zbiralci pozorno sledijo dogajanju na trgu in navzlic dejstvu, da se težko uprejo skušnjavam, s katerimi jih sooča njihova zbiralska strast, skrbno proučijo dosegljive podatke, preden se odločijo za nakup. Ni treba posebej poudariti, da jim pri tem pomagajo kompetentni svetovalci in strokovni izvedenci, kakor tudi izbrani galeristi, na katere se lahko zanesejo.
Pretežna večina zbiralcev se še vedno najraje odloča za slikarska dela, čeprav je tudi povpraševanje po kiparskih mojstrovinah vse prej kot zanemarljivo. Zadnja leta močno narašča zanimanje za fotografijo, medtem ko je interesentov za video in stvaritve konceptualnih umetnikov bistveno manj, kar pa ne pomeni, da so njihove cene znatno nižje (pariška galerija Yvon Lambert je na baselskem sejmu med drugim prodala vseh pet kopij videa Douglasa Gordona Spiral iz 2010 po 75.000 dolarjev vsako).
Različni viri redno ali občasno (v posebnih izdajah strokovnih in poljudnih revij, navadno ob večjih sejmih, kakršni so poleg Art Basla še madridski ARCO, pariški FIAC, kölnski Art Cologne, Arte Fiera v Bologni itd.) objavljajo lestvice kotacij posameznih umetnikov, pri čemer si pomagajo tako z avkcijskimi rezultati kot z realizirano prodajo v galerijah. Po obsegu baze podatkov nedvomno prednjači spletni portal ArtPrice.com s skoraj 30 milijoni navedb za več kot 400.000 umetnikov od leta 1700 do današnjih dni. V izčrpnih letnih poročilih povzema premike in težnje na svetovnem trgu umetnin po posameznih zvrsteh, opozarja na nova imena, ki jih je vredno spremljati, in analizira dejavnike, zaradi katerih se cene spreminjajo bodisi navzgor bodisi navzdol. Vsekakor pa je treba za kolikor toliko objektivno oceno stanja in cenovnih gibanj vzporedno brati več posredovalcev podatkov in poznati njihove preference zlasti pri priporočilih, kdo naj bi bili bodoči kandidati za tržne prvoligaše. Pri veteranih, ki so si že pridobili status sodobnih klasikov ne glede na to, ali so že pokojni ali še aktivni (po prevladujoči umetnostnozgodovinski klasifikaciji veljajo za sodobne avtorji, katerih dela so nastala nekako od 1950 dalje – in ne, kot bi nas nekateri radi prepričali, samo tisti del likovne produkcije, ki se navezuje na konceptualistične prakse ter uporabo avdiovizualnih sredstev in informacijskih tehnologij –, medtem ko sodijo umetniki iz prve polovice prejšnjega stoletja med moderne), je negotovosti precej manj, čeprav tudi pri njih kdaj pa kdaj premeša tržne štrene kakšna velika razstava v katerem izmed pomembnih svetovnih muzejev, izid catalogue raisonné ali novica, da so se nepričakovano pojavila naprodaj njihova izjemno kakovostna dela, doslej skrbno varovana v kateri izmed slavnih zasebnih zbirk. Kot pars pro toto naj navedemo primer Marine Abramović: po njeni lanskoletni predstavitvi v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA), ki jo je združenje ameriških likovnih kritikov razglasilo za najboljšo razstavo v ZDA, so se cene njenih del zaradi naraščajočega povpraševanja nemudoma podvojile, nekatere celo potrojile. Kipar Richard Serra (roj. 1939), čigar minimalistične jeklene konstrukcije nadstandardnih formatov se prodajajo v razponu od 300.000 do 1,5 milijona dolarjev, pa je po razstavi v pariškem Grand Palaisu leta 2008 zvišal svojo kotacijo samo za deset odstotkov, medtem ko je Louise Bourgeois po umetničini smrti 31. maja lani indeks poskočil za šestkrat.
Z globalizacijo prihajajo na umetnostni trg nova imena, predvsem iz okolij, v katerih nastajajo nove zbiralske elite. Tako je za najdražjega kitajskega umetnika v letu 2010 obveljal pokojni Chen Yifei (1949–2005) s petimi za več kot milijon evrov prodanimi deli (z najvišjo doseženo ceno 5,6 milijona evrov za sliko Godalni kvartet iz 1986 na dražbi v Hong Kongu 29. maja lani), sledijo mu mlajši Zhang Xiaogang (1958), Yan Pei-Ming (1960) in Zeng Fanzhi (1964) s povprečjem okrog 500.000 in posameznimi vzponi med 3,5 in 4,5 milijona. Med indijskimi slikarji je na prvem mestu Subodh Gupta (1964) s srednjo ceno med 250 in 550.000 evri za sliko, izmed kiparjev pa že vrsto let sicer v Angliji živeči Anish Kapoor (1954), ki za svoje skulpture iztrži od 800 do 900 tisočakov. Sicer pa se Azija kot tržni potencial šele prebuja, uveljavljene dražbene hiše Sotheby's, Christie's in Phillip's, de Pury & Co. se bodo morale prav kmalu soočiti s konkurenco kitajskih in drugih avkcionarjev iz regije, podoben boj za osvajanje teritorija pa čaka tudi organizatorje sejmov.
Rekordne cene unikatnih stvaritev imajo svoj pendant v multipliciranih formulacijah, med katere spada tudi fotografija. Ni več presenetljivo, če posnetek v majhni nakladi (3 do 5 povečav), a pogosto zelo velikega formata, preseže milijon, kot se je to zgodilo februarja lani pri londonskem Sothebyju z Madonno I, ki jo je leta 2001 posnel Andreas Gursky. Več sto tisoč evrov in dolarjev dosegajo tudi dela Cindy Sherman, Thomasa Ruffa, Thomasa Strutha, Candide Höfer in drugih, od klasikov, kot sta Richard Avedon in Herb Ritts, do sodobnikov (Richard Prince, Vic Muniz, David LaChapelle ...). Zadnji hit na dražbah pa je modna fotografija, spet v razponu od preminulih velemojstrov, kot so Helmut Newton, Jeanloup Sieff in Irving Penn, do še dejavnih Petra Lindbergha, Inez Van Lamsweerde in mlajših.
In kje je v tem kontekstu Slovenija? Ob podatku, da ima ljubljanska Moderna galerija, osrednja institucija v državi, ki naj bi skrbela za likovno umetnost obdobja, o katerem je govora v pričujočem zapisu, za dopolnjevanje svoje zbirke letno na razpolago le ušivih 40.000 evrov, se lahko samo kislo nasmehnemo – za ta denar si ne more privoščiti niti ene same litografije Georga Baselitza, ki so za 58.000 evrov na zadnjem baselskem sejmu šle v promet kot sveže žemlje ...
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
