Vzgoja srca
25.671, avtorski projekt. Režija Oliver Frljić. Prešernovo gledališče Kranj. 21. 3. 2013, 80 min. (ogled predpremiere 20. 3.)
02. 04. 2013
Prešernovo gledališče Kranj z Oliverjem Frljićem doslej bolj deklarirano ambiciozno kot kdorkoli odpira problematiko izbrisanih.
Gre za 25.671 stalnih prebivalcev Slovenije, ki so bili avtomatično izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, če v roku šestih mesecev niso oddali vloge za pridobitev državljanstva v skladu z novim Zakonom o državljanstvu.
Frljić predstavo 25.671 skupaj z ekipo igralcev, s katero je med vajami soustvaril besedilo, v značilnem udarnem in provokativnem slogu zasnuje na kombinaciji treh principov, treh tipov prizorov, ki jih med sabo učinkovito kontrastira. Prvi so mučni, nasilni prizori vojaškega urjenja, kjer gledamo ponižujoče siljenje petih posameznikov (ki na sebi nosijo številke 2, 5, 6, 7, 1), da pod prisilo puške ponavljajo »Rad imam Slovenijo!«; to se izmenjuje s fragmentirano pripovedjo o usodi štirih članov konkretne družine izbrisanih z nepojmljivo tragičnim zasukom: potem ko jih stanovalci bloka, kjer so živeli v hišniškem stanovanju, poskušajo izseliti, da bi se s prodajo skupne lastnine dokopali do denarja za popravilo strehe, njihov dvanajstletni sin naredi samomor.
Drugi nivo so monološki izpadi, polni vznemirljivih argumentacij, ki z različnih zornih kotov osvetljujejo vzorce mišljenja, ki stojijo za problematiko izbrisanih: tu ustvarjalci pokažejo, kako hitro se na videz nedolžno razmišljanje povprečnega državljana, ki izvira iz ponosa, da smo končno dobili svojo državo, na neki nevidni in težko določljivi točki nenadoma prevesi v ugotovitev, da je za ohranitev te prelestne domovine treba izločiti tiste, ki vanjo ne sodijo. Kako hitro se najde tisti »ognojek«, tisti »tujek«, zaradi katerega je treba globoko zarezati in odstraniti tudi sicer zdravo tkivo (in je pet tisoč otrok pač kolateralna škoda) in ki je vse prelahek izgovor za to, da se za vse lastne frustracije in nezadovoljstvo okrivi zunanjega sovražnika.
Tretji prizori pa so tisti, kjer igralci izstopijo iz fiktivnih vlog in pred nami stojijo samo še kot državljani, ki se poskušajo tako angažirati in tudi publiko pozvati k akciji; a prav ta nivo je tisti, kjer je predstava v svoji izpeljavi najmanj radikalna.
»V nekaterih trenutkih (ko na primer prizore vojaškega urjenja podloži z domobransko pesmijo) se celo zazdi, da Frljić pade v isto past kot pogosto sami Slovenci, ko se ob iskanju krivde začnejo priročno deliti na desne in leve, naše in vaše.«
Prvi nivo namreč zelo hitro doseže svoj namen: pretresljiva pripoved o nesrečni družini, ki je izgubila sina, v gledalcu vzbudi sočutje in nemočen občutek sramu spričo šikaniranja, ki ga je nič kriva in dotlej tudi kar integrirana družina doživljala pod krinko tako lahkotnih in pragmatičnih izgovorov. Drugi nivo, kjer se soočamo z nevidno grožnjo, kako hitro se lahko na prvi pogled nedolžna nacionalno zavedna čustva prevesijo v agresijo do drugih, v gledalcu tudi vzbudi nelagodje in, predvidoma, hitro samoizpraševanje, ali se v svojem razmišljanju zna dosledno izogibati tovrstnim pastem. Tretji nivo pa je tisti, ki v gledalcu vzbudi nagon, da je treba ukrepati, takoj, tukaj in zdaj – in na tej točki je Frljićev projekt za čuda najšibkejši. Poleg tega da ne postreže z dovolj konkretnimi podatki o izbrisanih (kajti čeprav imamo občutek, da o tem nekako vemo dovolj in da se o tem tudi veliko piše, so to, kot lahko razberemo iz predstave, le površni podatki, pomešani s predsodki in pavšalnimi, tudi izkrivljenimi dejstvi), Frljić premalo eksplicitno razgrne, kakšna je njihova situacija danes, po dveh razsodbah ustavnega sodišča (leta 1999 in 2003), po referendumu 2004 in po zelo konkretni lanski razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.
Predvsem pa ne izpostavi dovolj dejstva, da so za to sramoto krive prav vse dosedanje vlade. V nekaterih trenutkih (ko na primer prizore vojaškega urjenja podloži z domobransko pesmijo) se celo zazdi, da Frljić pade v isto past kot pogosto sami Slovenci, ko se ob iskanju krivde začnejo priročno deliti na desne in leve, naše in vaše. Ne glede na to, ali verjamemo, da se zakonodajalci v času Peterletove vlade niso prav zavedali, kakšne bodo posledice doslednega izvajanja Zakona o državljanstvu RS; ne glede na to, ali smo se udeležili referenduma o izbrisanih leta 2004; ne glede na to, kako smo na njem glasovali; ne glede na to, ali smo takrat vedeli, da je napačno zastavljen; ne glede na to, ali to vemo zdaj – smo po predstavi, paradoksalno, še vedno dosti premalo oboroženi s konkretnimi podatki, da bi se lahko podali v akcijo, za katero bi se nam lahko zdelo, da ima kak smisel. Je smiselno, da si gledalci iz solidarnosti pustijo razrezati osebni dokument, s čimer si pridelajo samo pot na upravno enoto? Je smiselno, da se med prizorom, kjer igralci v napol improviziranem privatnem pogovoru razčiščujejo, kako je kateri glasoval na referendumu 2004 in potem drug drugega provokativno sprašujejo, kaj je kdo pripravljen storiti za popravo krivic – to isto vprašajo tudi gledalci? Smo pripravljeni dati pol plače? Borut Veselko prizna, da ni. Večina gledalcev najbrž tudi ne; ko so šli igralci med kakšno stotnijo gledalcev v parterju s pušico nabirat prispevke za plačilo odškodnine, ki jo bo država prej ali slej morala plačati, se je nabralo 130,58 evrov – kar bo gledališče po vsaki predstavi poslalo vladi. To najbrž je smiselno.
Še bolj smiselno pa bi bilo (in seveda v skladu z žanrom tega svojevrstnega gledališkega dogodka), če gledalci, ki med predstavo zavejo nujnosti, da postanejo aktivni državljani, ne bi odšli iz dvorane le polni sramu, nelagodja in sočutja. Če bi sledili ženskemu delu ekipe (Vesna Jevnikar, Darja Reichman in Vesna Slapar), bi sledili pozivu k solidarnosti; če bi sledili moškemu (Aljoša Ternovšek, Borut Veselko, Matjaž Višnar, Miha Rodman), bi se lahko, kot ugotavljajo ženske, znašli na poti nasilja, ki rodi nasilje. Če se nam prvo ne zdi dovolj in se z drugim ne strinjamo, pa smo že v težavah, saj se začnemo vrteti v začaranem krogu spraševanja, kako lahko posamezni državljan pripomore k rešitvi te sramote.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
