Zadetek v polno
Zlati časi arheologije v 19. stoletju so tudi evropski umetniški ustvarjalnosti dali nov tematski impulz, tudi Verdiju pri nastajanju Aide, njegove verjetno najbolj slovite opere. Ta je nastala na predlog Ismail-paše, kairskega khediva (namestnika otomanskega sultana v Egiptu), da skladatelj ob slavnostnem zaključku tedaj aktualnega »faraonskega« podviga, odprtju Sueškega prekopa, spiše priložnostno himno (tej nalogi se je izognil) in veliko opero za novo operno hišo v Kairu. Novo opero je Verdi po spretnem nagovarjanju Camilla du Locleja, nekdanjega direktorja pariške Opéra-Comique, da se tudi Wagner in Gounod zanimata za zadevo, ter ob tedaj sanjskem honorarju 20.000 dolarjev sprejel. Pripoved slavnega francoskega egiptologa Augusta Marietta o etiopski princesi v egiptovskem suženjstvu je predlagal kar Ismail-pasha, sicer izobražen diplomat iz francoske šole, in tako so spoznanja in dosežki slavnega arheologa na osnovi rekonstrukcij starih Teb, Memphisa, hrama boga Ptaha … našli pot do opernega odra. Slavni arheolog je ob krstni izvedbi prispeval tudi zasnovo dekorja in kostumov.
Kaže, da je arheološka predzgodovina opere zamikala tudi režiserja Piera Francesca Maestrinija: s prizorom arheologa raziskovalca, ki ga je med uverturo iz »tuzemstva« spustil z vrvjo v domnevno grobnico, da bi od tam »našel« kip – okamnino objemajočih se ljubimcev, je diskretno nastavil (s)miselni »okvir« ter v istem prostoru in podobni figuralnosti umirajočih Aide in Radamesa povezal sedanjost in preteklost, začetek in konec predstave. O (ne)smotrnosti takšnega sicer bežnega (zaradi mene lahko tudi osladno romantičnega) dramaturškega vsadka seveda lahko razpravljamo, meni pa se je zazdel nevsiljiv, refleksivno prav obetaven potencialen diskurz.
Podobnih bolj ali manj (ne)uspelih dramaturških utrinkov, ki jih bo bolj pozoren gledalec zagotovo zaznal, je v predstavi več. Vendar je poanta Aide drugje, v ekspresivnem loku večplastnih čustvenih razklanosti protagonistov, večnega spopada posameznika s sistemom in lastnim jazom. Dramaturško trdnemu libretu je Verdi nadel še čustveno izbrušen, magistralen glasben okvir. Po impresivnem uvodu je bilo pričakovati, da bo tudi režiser Maestrini sledil temeljnim linijam Verdijevega dela. Pri tem pa je uspel le delno, predvsem pri vodenju komornih prizorov in psihološki gradnji posameznih likov, seveda v odvisnosti od odzivnosti solistov, pri zasnovi in izpeljavi velikih prizorov pa mu je preprosto spodletelo in ni dosegel grandezze, ki jih ponujata libreto in partitura. Njegova zamisel spektakla je ohromljena s prostorsko zgrešeno zasnovano mizansceno in zapravljeno globino odra, z bolj preživeto dekoracijo kot smiselno scenografijo Alfreda Troisija. Veličastno napisani prizor zmagoslavja je videti kot butični dogodek, slavnostni mimohod vojščakov in etiopskih poražencev pred faraonom ter reducirani plesni prizori z utesnjenimi plesalci pa kot dovtip na temo spektakla. Seveda ne gre za klic po gledališki grandomaniji, temveč za primerno razsežno in smotrno vizualizacijo vsebin. Tudi kostumografije: bolj podrobna analiza slikovite in na prvi pogled mikavne zasnove Luca Dall'Alpija bi najbrž razgalila kvazizgodovinskost marsikatere rešitve in precej že videnega. Vseeno pa je Maestriniju treba priznati, da mu je uspelo doseči spodobno dinamiko dogajanja na odru, gladek potek prizorov in sprostitev igralskega daru solistov.
Odličen dirigent in solisti
Pomembnejše dosežke mariborske premiere Aide pa vidim v glasbenem delu, zelo dobro naštudirani celotni izvedbi pod taktirko izvrstnega dirigenta Francesca Rosija, ki je (za ta orkester) dosegel redko doseženo tehnično čistost in uglajenost ter z verdijevsko barvitostjo in razgibano dinamiko vseskozi skrbel za zanesljivo glasbeno ogrodje predstave. Z natančno odzivnostjo in z dobro odmerjeno dinamiko je z občutkom sledil solistom tudi pri ritmično ali agogično zabrisanih momentih nekaterih izvedb. Pri interpretaciji se je v celoti izognil všečnemu branju ali provincialnemu doživljanju italijanske opere in njenega velikega mojstra, kar smo na naših odrih že doživeli tudi od italijanskih dirigentov. K zelo ubrani igri orkestra je treba dodati še prepričljiv nastop zbora, ki ga je zelo dobro pripravila Zsuzsa Budavari Novak.
Solistično zasedbo so skoraj v celoti zapolnili gostje. V naslovni vlogi je nastopila Elena Lo Forte, italijanska sopranistka uravnovešenega in prijetno toplega glasu, opazno senzibilna za prefinjene dinamične linije, žal pa tudi za intonacijo potencialno nevarno razmajanim vibratom, pri agogično zahtevnejših momentih kdaj pa kdaj tudi ritmično precej ohlapna. Radamesa je suvereno in brez nihanj interpretiral Renzo Zulian, eden najboljših tenorjev, ki smo jih v zadnjih letih gostili pri nas. Prepričal je s solidno tehniko petja in natančno intonacijo, uravnovešenostjo in polnim volumnom glasu, barvitostjo lirskega (z odtenki dramskega) tenorja, kar je bilo opaziti že v začetku pri interpretaciji slovite arije Celeste Aida, še bolj pa v dramatičnem duetu z Amneris v prvem prizoru četrtega dejanja. Dejanska heroina tokratne uprizoritve pa je brez dvoma mezzosopranistka Guadalupe Barrientos, ki je ustvarila najbolj celovito, pevsko kleno in dramsko do skrajnosti zgoščeno kreacijo egiptovske princese Amneris. Enako prepričljiva je bila v vseh značajskih plasteh kompleksnega lika čustvene, ošabne, maščevalne, brezsrčne in obupane ženske, ki se do zadnjega bori za svojo ljubezen. Tako do vrhunca predstave ni prišlo pri množičnih prizorih ali denimo mrzli dramatičnosti sojenja Radamesu, temveč pri dramsko sijajnem prizoru prepira obupane Amneris z neomajnim Radamesom. Z odlično igro, podprto z ostrino in močjo svojih glasov, sta ga Barrientosova in Zulian pripeljala do dramatičnega vrhunca.
V vlogi Ramfisa je nastopil Luciano Montanaro, basist širokega razpona glasu in volumna, lepe barvitosti in solidne odrske prezence. Z izjemno odrsko prezenco in lepo (čeprav kdaj pa kdaj glasovno šibko) glasbeno kreacijo Aidinega očeta Amonasra je nastopil brazilski baritonist David Marcondes, ob gostih pa je treba izpostaviti še natančno in uglajeno interpretacijo Andreje Zakonjšek Krt v vlogi Svečenice ter korektna nastopa Valentina Pivovarova kot Egiptovskega kralja in Martina Sušnika kot Glasnika. Nehvaležno situacijo baleta, v kateri se je znašel zaradi zgrešene zasnove prostora na odru, je z dokaj zanimivo koreografijo reševal Edward Clug, ki pa ji ohlapen nastop plesalcev ni prav nič koristil.
Koproducent tokratne mariborske uprizoritve je Cankarjev dom, ki bo na velikem odru Gallusove dvorane mariborsko predstavo gostil v januarju. In če pustimo ob strani neupravičeno (pre)pogosto operno repertoarno vrtenje v krogu, ki ne more obiti tudi tokratne odločitve za Aido, je treba opozoriti na smotrnost tovrstnih (ko)produkcijskih projektov z vidika večjih kreativnih potencialov, stroškovne racionalizacije in boljše eksploatacije predstav, ki sicer v praksi po premieri in le nekaj ponovitvah brez trženjske podpore, ki jo seveda lahko zagotovijo le ustanove najširših produkcijskih zmogljivosti, pogosto prehitro ugasnejo ali pa so prepuščene zasilnim organiziranim obiskom. V nasprotnem primeru pa se kot tokrat s koncentracijo ponovitev v obeh velikih (tudi) opernih dvoranah pri nas doseže tudi lepo število obiskovalcev!
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013