Ženske brez zgodovine?
Slovenke v dobi moderne. Razstava Mateja Tominšek Perovšek et. al. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, do 31. 3. 2012
16. 01. 2012
Ljubljansko mestno jedro so pretekli mesec ob vsem drugem začeli krasiti tudi plakati za razstavo Slovenke v dobi moderne, postavljeno v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Osvežujoče ni bilo le, da so ljubljanski muzeji (končno) začeli oglaševati svoje razstave in s tem (poleg stroke) nagovarjati tudi mimoidoče, ampak je bila posrečena tudi izbira plakata z mlado, gizdalinsko opravljeno damo z začetka preteklega stoletja, ki med razprtima ustnicama drži cigareto, v roki pa stiska knjige. Videti je kakor ženska, ki je ravnokar z odločnim korakom in nasmeškom na ustnicah stopila med moške in zamajala njihov izključujoči svet varnosti.
»Dobro bi bilo, če bi bila kakovost razstav, prispevkov, razprav in filmov o ženskah takšna, da bi v občo zavest trdno stopile tudi tiste, ki so blestele predvsem z nad vsakdanjost vzvišenimi podvigi.«
Besedilo kakor eksponat
Pogled na mlado damo s plakata je varljiv in namiguje na lahkotnost ženske emancipacije na Slovenskem. Če ne prej, bo obiskovalcem razstave z mrkih fotografij dam na plakatih jasno, kako trnova je bila stoletna pot k emancipaciji in kako nepredstavljivo bi si bilo na ulicah Ljubljane okoli leta 1900 zamisliti damo, ki nebrzdano izdihuje cigaretni dim, otresa pepel ter v rokah drži priljubljeno čtivo. Saj je celo borka za ženske pravice, pesnica in pisateljica Pavlina Pajk zapisala, da je ženska, ki je bedasta in nevedna, nekaj strašnega, a ravno tako strašna je tista, ki vedno govori o največjih pesnikih in umetnikih. Ženska emancipacija na Slovenskem ni uspela z velikim pokom, temveč s stopicanjem. A da bi to stopicanje sploh lahko razumeli, moramo najprej poznati zgodovinski čas in mentalni okvir, v katerem so živele dame na Slovenskem, ali kot je menila ena prvih bork za ženske pravice, Angela Vode, moramo, če želimo razumeti položaj ženske, v prvi vrsti poznati in razumeti pojave družbe, v kateri živi in produkt katere je, poleg tega pa moramo poiskati vzroke teh pojavov, katerih zapovrstnost nam kaže zgodovinski razvoj družbe. In to je največja pomanjkljivost razstave v Muzeju novejše zgodovine Slovenije: na ponesrečenih roza vijoličnih krogih, od katerih se svetloba odbija tako, da je marsikaj nemogoče prebrati, so s premajhnimi črkami natresena življenja žensk, ne da bi bila natančno umeščena v zgodovinski okvir. Res je, da so se štiri obdobja trudili ločiti med seboj in tako zaokrožili ženske v štiri skupine: od pomladi narodov do prve svetovne vojne, v prvo svetovno vojno, medvojno obdobje ter drugo svetovno vojno, a obiskovalcu razlike med posameznimi obdobji niso povsem jasne. Skoraj ničesar ni, kar bi v različnih razstavnih prostorih lovilo duha časa – eksponati ne pričarajo ozračja različnih obdobij, temveč delujejo kakor naključno postavljeni spominki izbranih žensk. Razstava je videti kakor zbiralnik ženskih usod, ki so jih posrkali iz zgodovine in jih postavili v nevtralen ter nezgodovinski prostor – kakor bi le na glavo obrnili napako, ki jo že stoletja počne zgodovinopisje, le da so namesto zgodovine brez žensk prikazali ženske brez zgodovine. K temu prispeva tudi koncept razstave, ki temelji na besedilu in ne na slikah ali eksponatih. Če bi obiskovalec želel prebrati celotno besedilo, ki je natisnjeno na panojih, nalepkah in plakatih, bi potreboval več ur in sijajen vid. Bistvo razstave bi moralo biti zbiranje vtisov in gledanje, ne pa branje. Besedila bi morala služiti pojasnjevanju eksponatov, ne pa sama postati eksponat. Tako kot tudi človek (ženska) sam po sebi ne more biti eksponat, ampak je lahko le del zgodovinskega toka in družbenih sprememb.
Umetniška dela, naprava svobode in skrite potrebe vsake ženske
Dobro so v razstavo vključena dela Ivane Kobilce, Elde Piščanec, Mare Kralj in drugih umetnic, ki so bila septembra leta 1900 na ogled na prvi ženski razstavi pod okriljem slovenskega umetniškega društva. Dela z razstave spremljajo komentarji časnikarjev in veljakov, ki poudarjajo, da ženska umetnost ni podrejena moški. Posrečeno je tudi razstavljeno kolo v sobi, ki prikazuje medvojno obdobje. Škoda je le, da mu zmanjka pripovedne moči in zgolj osamljeno stoji sredi prostora. Pa kar kliče po tem, da bi dodali, kako so ga sufražetke imenovale »naprava svobode« in da je Suzan B. Anthony, borka za pravice žensk, dejala, da je kolo žensko osvobodilo bolj kot kar koli drugega na svetu. Nič ne de, če se le posredno dotika Slovenk: saj so zgodovinski boji in tokovi praviloma globalni in so nacionalne razmejitve pri tako močnih temah povsem odveč.
Razstava, ki pokriva obdobje med letoma 1848 in 1945, bi morala odpreti pogled vsaj na Dunaj, v Gradec in Trst, mesta, ki so bila kar sedemdeset let od prikazanih stotih del skupne domovine, ne pa se le bežno spogledovati z njimi. Na ogled bi morali biti postavljeni različni ženski časopisi, vedute in fotografije avstro-ogrskih mest v obravnavanem času, ženski portreti in fotografije, spreminjanje ženske mode in vse tiste reči, ki jim Ivan Cankar, ko z založnikom Lavoslavom Schwenterjem baranta o honorarju za pesnico Vido Jeraj, pravi, skrite potrebe, ki jih ima vsaka ženska.
Izbira citatov, ki bogatijo različne prostore, je posrečena in bogata. Dobro je tudi, da sta predstavljena dva pogleda: na eni strani tisti, ki se borijo za ženske pravice, in na drugi strani okostenelci, ki bi, kakor denimo škof Anton Mahnič, dolgojezičnim ženskam prirezali jezike in jih držali v moškemu podrejenem položaju, saj je podrejenost kazen za greh, kateri je po ženi prišel na svet. Za povrh je Bog odličil moškega z razumom, žensko pa s srcem. Citati pristno prikažejo ideološke boje in orišejo duha časa – to jim uspeva celo bolje kot marsikateremu eksponatu ali ženskemu portretu.
Kuriozna zanimivost usod namesto podvigov
Da je osrednja muzejska institucija na Slovenskem končno postavila razstavo o ženskah, je, kakopak, pohvalno. A čas bi bil, da se zgodovino žensk neha (nasilno) ločevati od obče zgodovine. Ženske ne potrebujejo svoje zgodovine in svojih razstav, povsem dovolj je, da so enakovredno zastopane v zgodovinskih pregledih, v katerih še danes dominirajo moški. Zgodovinarka dr. Marta Verginella je na decembrskem simpoziju o Novih prispevkih k pravni in politični zgodovini žensk poudarila, da je mlajša generacija slovenskih zgodovinarjev približala vključevanje žensk v svoja raziskovalna področja. Pa vendar: v Slovenski kroniki XX. stoletja je na skoraj petsto straneh le približno deset dogodkov, ki so povezani z ženskami. Zgodovinar dr. Peter Vodopivec je v uvodu članka o vstopanju žensk v javno življenje poudaril, da so v Zgodovini Slovencev iz leta 1979 omenjene le tri ženske: Ema Krška (sv. Hema), Marija Terezija in Vida Tomšič, pridružujejo pa se jim še tri teme z žensko vsebino (matriarhat, predzakonska spolna svoboda žensk in politična organizacija žensk po drugi svetovni vojni). Ddr. Igor Grdina pa je v svoji razpravi o pesnici Fany Hausmann zapisal, da si ženske poti v zgodovino niso utrle zaradi nad vsakdanjost vzvišenih podvigov, ampak zaradi kuriozne zanimivosti in znamenitosti svojih usod, o čemer pričajo tudi Prešernova Julija, Barbara Celjska ali Veronika Deseniška, ki so si izborile prostor v slovenski narodni zavesti. Dobro bi bilo, če bi bila kakovost razstav, prispevkov, razprav in filmov o ženskah takšna, da bi v občo zavest trdno stopile tudi tiste, ki so blestele predvsem z nad vsakdanjost vzvišenimi podvigi.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
