Dokumentarni film Med spoloma (TV Slovenija)
Ženske na robu znanstvenega zloma
Pred pisanjem o tako slabem izdelku (na vseh področjih – od scenarija in režije do igre) se človek seveda vpraša, ali je o njem sploh vredno zgubljati besede ter mu namenjati čas in časopisni prostor. Ob vseh floskulah, gostilniških komentarjih, kvaziznanstvenih trditvah in šarlatanskih puhlicah nastopajočih se namreč zdi, da je nemogoče streljati tako nizko. A ker dokumentarec odpira pomembna družbena vprašanja ter ponuja precej iztočnic za razmislek, se mora pisec prisiliti pisati o tistem, kar v resnici ni vredno pisanja. Zgodovina nas je naučila, kaj se zgodi, če mediji in intelektualci s pahljačo intelektualnega napuha pred očmi ignorirajo, kar se jim najbolj upira.
Rdeča nit dokumentarca je par, ki se je v dolgoletni zvezi znašel pred razhodom. Bistvo njunega problema je, da je ona ambiciozna in veliko dela, on pa na tržnici kupuje zelenjavo in ima nerazrešen odnos z (razvezano) materjo. Par se zato odloči za obisk zdravilcev, prerokov, analitikov, gurujev, šarlatanov in svetovalcev ter si masira prsi, meditira na postelji in se terapevtsko objema, dokler problemi nenadoma ne izginejo in se ona prikaže z nosečniškim trebuhom. Zveza je rešena, dobila sta svoji »naravni« vlogi.
Rdeča nit zgodbe, četudi povsem neprepričljiva, klišejska in enoplastna, pa ni najslabša plat dokumentarca. Najslabša stvar so tisti, ki podajajo svoja kvazistrokovna mnenja. Nerešljiva uganka je, zakaj se je režiserki in scenaristki denimo zdelo pomembno mnenje dr. Francija Planinška, ki je med drugim dejal, da je »osnovna napaka sodobne ženske, da poskuša biti samostojna in samozadostna, s čimer kastrira moške«. In kako biti boljša ženska? Po Planinškovo je dovolj že to, da moškemu reče: »Tega pa ne zmorem sama narediti, prosim za tvojo pomoč, ker znaš le ti ta žebelj zabiti v steno.« Se Franci Planinšek spozna na ženske, ker jim naravne prsi menja za umetne, nagubano kožo za gladko in se pojavlja v rumenih revijah? Je Franci Planinšek v srečnem partnerskem odnosu z žensko in ga moramo vzeti za zgled? Z nič manj klišejskimi gostilniškimi izjavami od Planinškovih nas niso razsvetljevali še samooklicani psihoanalitik Roman Vodeb (ženske so nesrečne, ker moški niso več možati, za povrh jim zavidajo penis), psiholog dr. Andrej Perko (ženska mora ustvariti domače vzdušje in ne more biti enaka moškemu), dr. Vesna Vuk Godina (moški postanejo geji, ker jih vzgajajo kakor dekletca) in dr. Boštjan M. Zupančič (s pesticidno teorijo). Nastopili so tudi mnogi drugi, za svetovnonazorski dodatek pa je poskrbel igralec Gregor Čušin, ki je pojasnil, da je za človeka teže biti konservativen, ker konservativnost zahteva delo in odpovedi, liberalnost pa zagovarja samo užitek. To nas je spomnilo na nazore provincialnih klerikalcev 19. stoletja, ki niso razumeli, da biti liberalen samo pomeni iskati nove načine, kako postati dober človek, ne pa se zadovoljiti z že uhojenimi konservativnimi bližnjicami.
Tudi sicer je dokumentarec nemalokrat spominjal na najtemnejše kote 19. stoletja in na čas, ko so različne psevdoznanstvene teorije kar cvetele. Tako kot danes so že tedaj celo splošno priznane resnice nekaj veljale šele, če so bile znanstveno potrjene in so jim prikimavali ugledni možje. Izobraženci, znanstveniki in moralne avtoritete so denimo zatrjevali, da ženska zaradi svoje čustvenosti ne more sprejemati težkih odločitev ter biti aktivna v politiki, še več, primerna ni niti za šolanje, saj bi se z visoko izobraženimi ženskami družba iztirila, ker ne bi bilo več pravih mater. Za masko znanosti so se skrivale teorije o rasni higieni, o nujnosti temnopoltih sužnjev v Ameriki, znano pa je tudi, kako radi so v nacistični Nemčiji poslušali znanstveno retoriko socialnih darvinistov, ki so zagovarjali idejo superiorne arijske rase. Malokaj je tako nevarno, kot je zlorabljena znanost, in nič civilizacije ne ogroža bolj od ljudi z doktorskimi nazivi, ki v imenu znanosti trosijo nepotrjene spolne, rasne ali pesticidne teorije. Da o nevarnosti medijev, in to celo nacionalne televizije, ki tovrstnim teorijam namenjajo prostor, sploh ne govorimo.
»Položaj ženske, ki še danes ovira mnoge ženske, nje nikoli ni oviral, morda zato, ker ji nikoli ni prišlo na misel, da bi jo moral,« je v Severnih arhivih (1977) o sebi zapisala Marguerite Yourcenar, prva ženska, ki so jo sprejeli v Francosko akademijo. Tudi meni nikoli ni prišlo na misel, da bi se ukvarjala s svojo ženskostjo, raje sem zavila z očmi ob glasnih feminističnih parolah, ženskih kvotah ter seksističnem obtoževanju. Na živce so mi šli mediji, ki so razpihovali zgodbe o šovinističnih tvitih in seksističnih opazkah. In danes mi ne gredo nič manj. Kajti – kje so bili mediji in borci za pravice žensk (razen redkih izjem!), ko je nacionalna televizija pred enim tednom v prime timu zavrtela dokumentarec, temelječ na psevdoznanstvenih trditvah? Kje so bili kolumnisti nabrušenih peres, varuhi človekovih pravic, borci za enakopravnost in teoretiki »gender studies«? Ali res nikogar ni zabolelo, ko je bilo dvakrat v istem dokumentarcu mogoče slišati, da ženske nikoli v zgodovini niso bile bolj nesrečne kot danes? Ali nihče ni pomislil, da malone nimamo virov, ki bi pričali o ženski sreči ali nesreči iz preteklosti, imamo pa trdne dokaze o njihovem zlorabljanju, poniževanju in zatiranju? Komentiranje čevljev ali dolžine krila ženske je neprimerno in primitivno, širjenje psevdoznanstvenih teorij in podeljevanje častnih doktoratov šovinistom pa je nevarno. In dokler bodo mediji moralizirali in borci vpili samo ob neokusnostih, jih težko jemljem resno.
Pred enim tednom se mi je prvič v življenju zgodilo, da sem razmišljala o svoji družbeni vlogi v povezavi s spolom. Morda je to razlog za skrb.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013