Filozofirati pomeni reševati filozofske naloge današnjega časa
Haller se je rodil leta 1929 v St. Gallnu na severnem delu Štajerske. V Gradcu je študiral filozofijo, sociologijo, zgodovino in zgodovino umetnosti. Leta 1953 je doktoriral z delom o religiozni filozofiji eksistencialnega misleca rusko-judovskega porekla Leva Šestova. Najprej je dobil mesto strokovnega pomočnika in asistenta na tamkajšnjem Inštitutu za filozofijo. V študijskem letu 1958–1959 se je izpopolnjeval v Oxfordu pri Gilbertu Rylu, pripadniku »filozofije običajne govorice« (njegovo najbolj znano delo je The Concept of Mind), kar je močno zaznamovalo njegovo nadaljnjo filozofsko pot in ga dokončno usmerilo k analitični tradiciji. Kot je zapisal sam v kratkem orisu svoje filozofske poti, »je nenadoma vse, s čimer sem se ukvarjal, pod vplivom analitične literature zadobilo povsem novo perspektivo. Od tedaj sem si zadal za nalogo, da tradicijo motrim z novega vidika in sledim tradiciji avstrijske filozofije, upoštevajoč stališča Russella, G. E. Moora in njunih naslednikov.«
Leta 1961 se je habilitiral v Gradcu; nato je krajši čas poučeval na univerzah v Münchnu in Hannovru, dokler ni leta 1967 v Gradcu dobil novoustanovljeno stolico za filozofske temeljne raziskave, kjer je deloval vse do svoje upokojitve leta 1997.
Haller je pustil pečat na številnih področjih. Graški filozofski inštitut, ki si je pridobil mednarodni sloves z Alexiusom Meinongom (1853–1920) in njegovo šolo (spomnimo naj, da je pri njem študiral tudi France Veber, ki sodi že v najmlajšo generacijo njegovih učencev), je bil po koncu druge svetovne vojne kadrovsko oslabljen, saj sta bila nastavljena le dva profesorja, ki sta zasedala katedri za sistematično filozofijo in zgodovino filozofije. V zgodnjih petdesetih in v šestdesetih letih je s prihodom novih učiteljev naraslo zanimanje za analitično filozofijo, neopozitivizem in Wittgensteina. Hallerjeva zasluga je, da je graški inštitut postal mednarodni center za analitično filozofijo. Na njegovo pobudo so se na njem kot predavatelji zvrstili številni ugledni filozofi – Roderick M. Chisholm, Stephan Körner, Keith Lehrer, Mike Harnish in drugi. Vzgojil je več generacij analitičnih filozofov; pri njem so se habilitirali – danes večinoma že upokojeni – graški profesorji Werner Sauer, Heiner Rutte, Wolfgang Gombocz in drugi. V jubilejnem zborniku, posvečenem Hallerju (izšel je leta 1997 pri nizozemski založbi Kluwer), sta urednika med drugim zapisala: »… in ko je Haller privedel svet v Gradec in ponesel Gradec v svet, smo bili ganjeni. Kajti pokazal nam je avstrijsko filozofijo, ki sega prek meja, prečka oceane in ustvarja filozofijo, temelječo na analizi, znanosti in empirizmu.«
Urednik in organizator
Od Hallerjevih številnih dejavnosti naj tu omenimo le nekatere: bil je organizator številnih odmevnih mednarodnih simpozijev in kongresov, izdajatelj (med drugim soizdajatelj Meinongovih zbranih del, ki so bila v 7. zvezkih objavljena v letih 1968–1978, ter soizdajatelj zbranih spisov Otta Neuratha). Poleg tega je bil med pionirji Avstrijskega društva Ludwiga Wittgensteina, ki v mestu Kirchberg am Wechsel vsako leto prireja mednarodni Wittgensteinov simpozij, ter ustanovitelj in dolgoletni vodja Raziskovalnega in dokumentacijskega centra za avstrijsko filozofijo (pred nekaj leti se je preimenoval v Inštitut Alexiusa Meinonga). Nekaj časa je bil tudi eden od vodij programskega odbora Meduniverzitetnega centra v Dubrovniku in izdajatelj zbornika Science and Ethics, ki je nastal na podlagi prispevkov predavateljev. Bil je tudi ustanovitelj in dolgoletni glavni urednik strokovne revije Grazer philosophische Studien: Internationale Zeitschrift für analytische Philosophie ter ustanovitelj knjižne zbirke Studien zur österreichischen Philosophie.
Haller je napisal več knjig in več kot dvesto petdeset člankov z različnih področij filozofije. Med njegovimi knjižnimi deli naj omenimo: Studien zur Österreichischen Philosophie. Variationen über ein Thema (1979), Urteile und Erreignise. Studien zur philosophischen Logik und Erkenntnistheorie (1982), Facta und Ficta. Studien zu ästhetischen Grundlagenfragen (1986), Fragen zu Wittgenstein und Aufsätze zur Österreichischen Philosophie (1986), Neopositivismus. Eine historische Einführung in die Philosophie des Wiener Kreises (1993); med njimi jih je bilo nekaj prevedenih v tuje jezike, žal še nimamo prevoda v slovenščino.
Utemeljitelj koncepta avstrijska filozofija
Med njegove najpomembnejše prispevke zagotovo sodijo njegova prizadevanja za utemeljitev avstrijske filozofije kot samostojne in homogene filozofije, ki se ostro razlikuje od sočasnih filozofskih usmeritev v nemškem govornem območju (to je t. i. Neurath-Hallerjeva teza): ne obstajajo le avstrijska glasba, avstrijska literatura in umetnost …, ampak tudi avstrijska filozofija (v ožjem smislu), ki nima le gole geografske oznake. Njene korenine segajo v 19. stoletje (med njenimi predhodniki je matematik, filozof in teolog Bernard Bolzano) in je bila prevladujoči tok filozofije v stari habsburški monarhiji. Pojem avstrijska filozofija se je dandanes že dodobra uveljavil, izšlo je že lepo število publikacij, ki obravnavajo to tematiko (omenimo naj le jubilejni zbornik Austrian Philosophy Past and Present, iz katerega smo prej navajali). K njenim glavnim predstavnikom po Hallerju sodijo: začetnik Franz Brentano s svojim epohalnim delom Psychologie vom empirischen Standpunkte (1874) in njegovi učenci (zasedali so mesta na vseh pomembnejših univerzah v stari Avstriji – Pragi, Lvovu, Gradcu, Innsbrucku …), Alexius Meinong in njegova šola, Dunajski krog, Ludwig Wittgenstein, Karl Popper … Haller je uspel pokazati, da imajo navidezno povsem raznoliki misleci skupne korenine. Zanje so značilne nekatere skupne poteze, kot denimo realistični pristop, filozofiranje z znanstveno naravnanostjo, jezikovno-kritična usmerjenost, empirizem. Za avstrijsko filozofijo je nadalje značilno odklonilno stališče do nemške idealistične filozofije; Kant v njej ni odigral nobene ključne vloge, ampak se je navezovala na predkantovsko tradicijo Leibniza in Huma.
Haller je avstrijski filozofiji namenil več študij; med drugim je podrobneje obravnaval Brentana, Meinonga, Macha, Dunajski krog in Wittgensteina. Opozoril je na nekatere skupne značilnosti, ki se kažejo v delih Brentana in Meinonga ter njune šole; skupaj z nekaterimi drugimi filozofi je pripomogel k njihovi recepciji v analitični filozofiji in reaktualizaciji nekaterih njihovih misli.
V svojih problemsko usmerjenih in zgodovinskih študijah o Dunajskem krogu je podal nekaj bistvenih popravkov v interpretacijah in ovrgel nekatera stereotipna pojmovanja. Med drugim je pokazal, da Dunajski krog ni bil tako nazorsko enoten, kot je veljalo prepričanje, ampak je bil podoben »elipsoidu z mnogimi fokusi«. Njegovo je odkritje, da je pravzaprav obstajalo več krogov: »prvi Dunajski krog«, ki je nastal okoli leta 1908 in ga sestavljajo Hans Hahn, Philipp Frank ter Otto Neurath, ki so sledili Machu in francoskemu konvencionalizmu v filozofiji znanosti. Temu je nato pozneje sledil »drugi Dunajski krog«, ki ga je ustanovil Moritz Schlick in v katerega sodijo Kurt Gödel, Friedrich Waismann, Herbert Feigl, Rudolf Carnap … Na novo je ovrednotil tudi vlogo in prispevek nacionalnega ekonoma in sociologa Otta Neuratha. Svojo pozornost je namenil tudi nekaterim manj znanim predstavnikom Dunajskega kroga, med drugim Heinrichu Gomperzu.
Haller je bil tudi odličen poznavalec Wittgensteina, ki ga je imel za najpomembnejšega filozofa 20. stoletja in se je z njim ukvarjal v več študijah. Na novo je osvetlil njegov vpliv na Dunajski krog in – v nasprotju z običajnim poudarjanjem razhajanj med njimi – opozoril na nekatera njihova skupna pojmovanja, zlasti glede verifikacionizma in fizikalizma. Zavrnil je trditev, da je bil Wittgenstein novokantovec, in pokazal, da med njegovo zgodnjo in pozno filozofijo ni tako ostre ločnice, kot menijo nekateri – zagovarjal je tezo o enotnosti njegovega dela.
Poleg tega je v številnih člankih obravnaval tudi teorijo pomena, razliko med analitičnimi in sintetičnimi resnicami, vprašanja teorije znanosti, pojem sebstva, fiktivne predmete in estetsko vrednotenje, problem relativizma v filozofiji, problem upravičenja prepričanj …
Na koncu naj omenimo še Hallerjevo sodelovanje s slovenskimi filozofi. V devetdesetih letih je imel nekaj predavanj v okviru TEMPUS-a na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 2001 sodeloval je na avstrijsko-slovenskem kongresu o filozofiji Karla Popperja v Ljubljani. Podpiral je Slovensko-avstrijsko filozofsko zvezo, ki je v letih 1986, 1988, 1990 in 2000 organizirala štiri mednarodne Vebrove simpozije, ki so bili vsakokrat posvečeni tudi uglednemu sodobnemu analitičnemu filozofu. Na zadnjem simpoziju, ki je potekal leta 2000 v Celju, je imel zaključno predavanje z naslovom Wittgenstein and Modernity. Z njegovo pomočjo so na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Mariboru predavali nekateri ugledni filozofi, med drugim Roderick M. Chisholm, Donald Davidson, Keith Lehrer in David M. Armstrong. Skupaj s profesorjem Gomboczem iz Gradca je podpisal pismo podpore za začetek študija filozofije v Mariboru in ustanovitev Oddelka za filozofijo na Pedagoški fakulteti (danes sodi v sklop Filozofske fakultete).
Haller si ni prizadeval le za utemeljitev avstrijske filozofije, ampak za nadaljevanje filozofskega dela v njenem duhu. Zato mu filozofija ni pomenila le reševanje problemov in filozofskih ugank, ampak reševanje filozofskih nalog današnjega časa, kot je povedal v enem od svojih intervjujev.
Tistim, ki smo sodelovali z Graškim inštitutom za filozofijo, bo profesor Haller ostal v spominu kot strokovnjak in odprt človek, ki je bil jasen in tudi duhovit sogovornik.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014