Ludvik Bartelj
Modrec iz naših krajev in iz drugega časa
Foto: Ana Mitrevska
26. 08. 2013
Te dni mineva sto let od rojstva samosvojega filozofa Ludvika Bartlja, ki je večino svojega življenja skromno in odmaknjeno preživel v vasici Dole pri Litiji. Čeprav je njegovo ime širši javnosti neznano, gre za avtorja številnih knjig, v katerih je razvijal svojo realistično filozofijo, ki jo je imenoval »ontofilozofija«.
Bartelj je bil rojen 7. avgusta 1913 v kmečki družini v Mirni Peči na Dolenjskem, kjer je tudi obiskoval ljudsko šolo. Po maturi na realni gimnaziji v Novem mestu je nadaljeval s študijem teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani in ga zaključil leta 1937. Še istega leta je bil posvečen v duhovnika. Najprej je služboval kot kaplan na Dolah pri Litiji, na začetku druge svetovne vojne pa je bil za kratek čas prestavljen v Leskovec pri Krškem. Vojno je sicer preživel v Kočevju, kjer je služboval do leta 1947, ko je bil imenovan za župnijskega upravitelja na Dolah pri Litiji. Tu je redno maševal vse do visoke starosti. Farani so ga že kmalu sprejeli za svojega in so ponosni na svojega modreca. Umrl je 27. decembra 2006.
Bartelj se je začel zanimati za filozofijo že v gimnazijskih letih, še zlasti ga je pritegnila predmetnostna teorija Franceta Vebra (1890–1975), ki jo je prinesel iz Gradca in jo nato razvijal na novoustanovljeni ljubljanski Univerzi. Med študijem se je podrobno seznanil tudi s sholastično filozofijo, ki jo je v bogoslovju predaval novotomist Aleš Ušeničnik (1868–1952). Leta 1934 je prejel študentsko svetosavsko nagrado za nalogo Primerjava Vebrovega dokaza iz istinitosti z dokazom iz kontingence sv. Tomaža Akvinskega, kar je odločilno vplivalo na njegovo nadaljnjo miselno pot. Sledilo je srečanje z Vebrom, s katerim sta ohranila stike vse do učiteljeve smrti, Veber ga je poleti večkrat obiskal na Dolah. Na njegovo pobudo je Bartelj leta 1941 vpisal filozofijo in pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predavanj zaradi oddaljenosti ni mogel obiskovati, redno pa je opravljal izpite. Leta 1946 je diplomiral pri Vebrovih naslednikih. Leta 1960 je na Teološki fakulteti opravil magisterij, nato pa leta 1973 še doktorat. Njegovo doktorsko delo Zadnji temelj realnega izkustvenega sveta je Bog je leta 1967 izšlo v samozaložbi.
»Bartelj je svojo realistično filozofijo imenoval »ontofilozofija«; ta po njegovem mnenju raziskuje »realne, objektivne stvarnosti izkustvenega realnega sveta zunaj človekove duševnosti«.«
Bartelj je začel objavljati razmeroma pozno, knjižni prvenec je izdal pri štiriinpetdesetih. Njegova misel je počasi zorela in dozorevala, nato pa so se knjige vrstile druga za drugo – v dobrih treh desetletjih je napisal osem knjig, nekatere so izšle v dveh zvezkih in obsegajo skupaj več kot 2000 strani. Filozofiji je posvečal ves svoj prosti čas in je počasi, a vztrajno pisal. Vse njegove knjige so izšle v samozaložbi in so dandanes že težko dosegljive. Njegova zadnja knjiga je izšla tik pred njegovim devetdesetim rojstnim dnem. Poleg že omenjene disertacije so naslovi še Človek – svet – Bog (1970), Globinski razum in prastvarnost I, II (1983), Globinski razum in stvarnost (1983), Ontologika – analitika in kritika globinskega razuma (1987), Globinska psihologija. Naravna religija I, Nadnaravna religija II, (1993), Ontofilozofija (1994), Psihologija kulture in civilizacije (1997), Kaj je človek (2003). Bartelj je v njih obdelal različna filozofska področja, tekom let pa svojih stališč ni bistveno spreminjal.
Črpal je iz sholastične filozofije in iz Vebrove pozne teorije stvarnosti. O tem je sam zapisal: »Ko sem na Teološki fakulteti študiral sholastično filozofijo pri Alešu Ušeničniku, sem študiral tudi Vebrovo filozofijo in z njo dopolnjeval sholastično filozofijo z Vebrovimi analizami doživljajev, Vebrove stranpoti pa sem reševal s sholastično filozofijo.« Sodil je v najmlajšo generacijo Vebrovih učencev in je vse svoje življenje posvetil proučevanju in poglabljanju njegove misli. To je vidno že v disertaciji, v kateri se je opiral na učiteljevo Knjigo o Bogu (1934), njegovim dokazom za bivanje božje pa je dodal številne lastne.
Bartelj je svojo realistično filozofijo imenoval »ontofilozofija«; ta po njegovem mnenju raziskuje »realne, objektivne stvarnosti izkustvenega realnega sveta zunaj človekove duševnosti«. Svoje korenine ima pri Aristotelu in Tomažu Akvinskem, iz novejšega časa pa k njenim predstavnikom prišteva Bernharda Bolzana (1781–1848), Franza Brentana (1838–1917), Vebrovega graškega profesorja Alexiusa Meinonga (1853–1920) in samega Franceta Vebra. Ontofilozofija izhaja iz analize naših doživljajev in njihovega subjekta, njena poglavitna ugotovitev pa je, da so predmeti neodvisni od naše duševnosti – po njegovem je nastala prav kot odpor proti idealizmu in psihologizmu.
Globinski in periferni razum
Izkušnja stvarnosti je lastna vsem živim bitjem in jim pomaga preživeti. Samo stvarnost spoznavamo z različnih vidikov: s čutnim zaznavanjem, ki je osnova vsakega spoznanja, zaznamo čutne kvalitete – barvo, obliko, temperaturo ipd. Vendar takšno spoznanje ostaja na površini in ne prodre do bistva, kajstva stvarnosti. To zmožnost Bartelj pripisuje globinskemu razumu, ki ga ima sleherni človek: »Kdor bi trdil, da nima globinskega razuma in da z njim ne spoznava, bi bil podoben človeku, ki bi trdil, da nima oči in da z njimi ne gleda in bi vendar z njimi neprestano gledal stvari okoli sebe.« Z njim lahko spoznavamo zgolj realne stvarnosti – npr. goro, ne pa zlate gore, ki je ni. Njegovo spoznanje je po svoji naravi intuitivno in nepojmovno. Da bi ga lahko posredovali drugim, ga je treba pojmovno opredeliti, kar je naloga »perifernega razuma«, ki je sam kot nepopisan list papirja in vso svojo vsebino dobiva od globinskega razuma. Ko globinski razum zre stvarnosti, nastajajo v perifernem razumu »zastopniške stvarnosti«, tj. njihovi pojmi. Problematika globinskega in perifernega razuma, ki sta med sabo neločljivo povezana, je brez dvoma Bartljev novum, pri Vebru je ne zasledimo; z njo je hotel dopolniti učiteljevo pozno teorijo zadevanja kot neposredne poti do stvarnosti. Globinski razum ima tudi zmožnost, da »zastopniške stvarnosti« primerja s pravimi in ugotavlja, ali je naše spoznanje resnično. Pripisuje mu tudi zmožnost refleksije, tj. nanašanja nase in na svoje akte, ko motri sebe kot objekt (»sebevidnost« pri Ušeničniku): globinski razum »'vidi', da res 'vidi'«, kar priča o njegovi duhovni naravi; zaradi tega je njegovo spoznanje tudi neposredno razvidno in gotovo. V zgodovini filozofije so po njegovem nekateri misleci zaslutili globinski razum, čeprav svojega spoznanja niso jasno izrazili.
Bartelj je v svoji »globinski psihologiji« obravnaval tudi različna čustva, s katerimi spoznavamo stvarnost kot posebno vrednoto; med drugim je podrobno analiziral ljubezen in sovraštvo, etično doživljanje, hotenje, kesanje, upanje in bojazen, strah in pogum.
Po njegovem je pravi predmet globinskega razuma tudi Prastvarnost, Prarealnost – s tem smo naposled prišli do religije, ki v Bartljevem opusu zavzema pomembno mesto. Ko globinski razum spoznava stvarnosti, ugotavlja, da so po svoji naravi pogojene in da ne morejo imeti zadostnega razloga same v sebi. To spoznanje ga po »navpični poti« vodi do Nujnega bitja, ki je nepogojeno in daje vsebino vsemu pogojenemu izkustvenemu svetu. Nujno bitje Bartelj označuje z analognimi izrazi, ki imajo predpono »Pra-«, kot so npr. »Praosebnost«, »Praduhovnost«, »Prasvoboda«, »Prarazum« ipd. S tem je po njegovem ontofilozofija dobila svoj zadnji predmet in je postala dokončno utemeljena. Človek torej spoznava Boga neposredno iz stvarnosti same in ne rabi nobenih dokazov za njegovo bivanje: »Globinskemu razumu so nepotrebni dokazi za bivanje urarja, ko gre za uro, in so nepotrebni dokazi za bivanje Boga, ko gre za realni izkustveni svet. On ugotavlja urarja iz ure in Boga iz realnega izkustvenega sveta.« Zato je tudi sleherni človek vsaj »deist«, tudi če tega noče priznati. Bartelj ločuje med religijo in vero: religija mu pomeni stvaren odnos človeka do Boga in je dejavnik globinske duševnosti, predmet vere pa so verska dejstva, dobljena na podlagi razodetja ali neposrednega učenja drugih.
Bartelj je do visoke starosti ostal čil in se je vselej razveselil obiskov filozofov, s katerimi je rad debatiral. Šele v zadnjih dveh desetletjih je bilo njegovo delo obširneje predstavljeno v domačih in tujih strokovnih revijah. Poleti 2003 je na Rebrci na avstrijskem Koroškem v okviru Katoliške akcije iz Celovca potekal simpozij, ki je bil posvečen njegovi misli.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
