O dveh filozofih in enih zbranih delih
19. 02. 2014
Povod za pričujoči zapis je izdaja Zbranih objavljenih del avstrijskega filozofa Franza Brentana. Avstrijci so torej končno dobili zbranega Brentana, kdaj pa bomo Slovenci zbranega Vebra?
Franz Brentano (1838–1917) pri nas vsekakor ni popolnoma neznan, saj so se z njegovo mislijo v preteklosti ukvarjali (in se danes še vedno ukvarjajo) filozofi različnih smeri, v slovenskem prevodu pa imamo tudi nekaj njegovih najpomembnejših del.
Brentano po mnenju poznavalcev sodi k najvidnejšim filozofom s konca 19. in začetka 20. stoletja. Pustil je pečat na mnogih področjih filozofije – omenimo samo filozofsko psihologijo, ontologijo, spoznavno teorijo in teorijo vrednot. Znan je tudi po svojih študijah o Aristotelu. Zavzemal se je za filozofijo kot empirično znanost, ki uporablja naravoslovne metode, ena od njegovih habilitacijskih tez se je glasila: »Prava metoda v filozofiji je samo naravoslovna.« Odklanjal je nemško idealistično filozofijo, nanj so vplivali zlasti Aristotel in sholastika, pa tudi Hume in Comte. Najbolj znano je njegovo epohalno delo Psihologija z empiričnega vidika (1874; imamo ga tudi v slovenskem prevodu), v katerem je poskušal utemeljiti psihologijo kot empirično znanost, ki izhaja iz tega, kar je neposredno dano v notranji zaznavi, ki je nezmotljiva in neposredno razvidna. V poznem obdobju je razvijal kritiko jezika in zagovarjal stališče, da obstajajo samo realne, konkretne stvari (telo in deli telesa, duh …). Bil je karizmatičen učitelj in je imel veliko učencev – med njimi naj omenimo Edmunda Husserla, Alexiusa Meinonga, Carla Stumpfa, Antona Martyja, med njegovimi dunajskimi slušatelji je bil tudi Sigmund Freud. Vplival je tudi na angloameriško filozofijo – na G. E. Moora, Gilberta Ryla in druge.
Pri objavljanju svojih del je bil Brentano zadržan in je objavil relativno malo, saj ni bil zlahka zadovoljen z vsebino, veliko so mu pomenili tudi pogovori z učenci. K temu je nedvomno botrovalo tudi dejstvo, da je se kot nekdanji duhovnik poročil, zaradi česar se je moral odpovedati profesuri in je postal privatni docent. Veliko dragocenega gradiva je ostalo v njegovi izjemno bogati zapuščini, ki med drugim obsega okrog 25.000 strani znanstvenih rokopisov. Po njegovi smrti sta jo začela izdajati njegova »pravoverna« učenca Alfred Kastil in Oskar Kraus, pozneje je njuno delo nadaljevala Franziska Mayer-Hillebrand. Njegova dela so že kmalu po prvi svetovni vojni začela izhajati pri znani hamburški založbi Felix Meiner; v letih 1920–1950 je izšlo v Filozofski knjižnici 12 zvezkov, med katerimi so bili tako ponatisi že objavljenih del kot tudi nove izdaje iz zapuščine. Izdajatelji so ponekod močno posegali v izvirnike in jih prilagajali v smislu nekega zaključenega filozofskega nauka, česar pa pri Brentanu seveda ni mogoče najti. Nemalokrat je problematična tudi njihova metoda, kar je mogoče deloma upravičiti s tem, da so se srečevali z velikanskimi težavami – Brentano je svoje nauke nenehno spreminjal, popravljal in dopolnjeval; ohranjenih je na stotine tipkopisov, ki jih je narekoval, saj v zadnjih desetletjih življenja zaradi slepote ni mogel več sam pisati.
Ker so Brentanova dela v knjigarnah že težje dosegljiva in dosedanje izdaje ne ustrezajo sodobnim izdajateljskim merilom, sta se izdajatelja zbranih del Thomas Binder in Arkadius Chrudzimski odločila za novo študijsko izdajo vseh del, ki jih je sam objavil. Izdaja zajema njegova dela s področja filozofske psihologije, etike in estetike, monografije o Aristotelu, dopolnilni zvezek vključuje spise iz cerkvene zgodovine, pravno-politične spise, uganke, pesmi in šahovsko teorijo. Vsa besedila so v celoti na novo postavljena. Doslej so izšli prvi trije zvezki: Psychologie vom empirischen Standpunkt (Psihologija z empiričnega vidika), 2008; Schriften zur Sinnespsychologie (Spisi k psihologiji čutil), 2009; Schriften zur Ethik und Ästhetik (Spisi k etiki in estetiki ), 2010. V pripravi je četrti zvezek Von der mannigfachen Bedeutung des Seienden nach Aristoteles (O mnogoterih pomenih bivajočega pri Aristotelu). Posamezni zvezki prinašajo obširne in zelo informativne študije, ki so jih prispevali raziskovalci Brentana.
V pripravi je tudi kritična izdaja Brentanove celotne zapuščine v elektronski in knjižni obliki, ki je plod sodelovanja več avstrijskih in nemških ustanov. V njenem okviru trenutno poteka več posameznih projektov: izdaji Brentanovih würzburških predavanj o metafiziki in dunajskega logiškega ciklusa predavanj ter digitalizacija njegove znanstvene zapuščine, ki jo hrani Univerza Harvard (Cambridge, Massachusetts).
Čakajoč na Vebra
Če so se avstrijski strokovnjaki uspešno lotili izdajanja del enega od svojih najpomembnejših filozofov, pa pri nas v tem pogledu usoda največjemu slovenskemu filozofu 20. stoletja, Francetu Vebru (1890–1975), nikakor ni naklonjena. Veber, ki je študiral v Gradcu pri Brentanovem učencu Alexiusu Meinongu (1853–1920), je po prihodu v Ljubljano začel kot prvi profesor filozofije – in dolga leta tudi edini – predavati na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Izhajal je iz »predmetnostne teorije«, ki jo je prevzel od svojega učitelja; v svojem filozofskem razvoju se je vse bolj oddaljeval od nje in se razvil v samostojnega misleca. Njegovo najbolj plodno obdobje je bilo v času njegovega delovanja na univerzi (1920–1945), ko je imel veliko število slušateljev in študentov, močan vpliv pa je imel tudi v širšem krogu izobražencev. V tem času je objavil vseh svojih 14 del ter veliko število razprav in člankov.
Po končani vojni je prišlo do sunkovitega »preobrata«: leta 1945 je bil Veber predčasno upokojen in se je moral odpovedati članstvu v SAZU. Razlog za to naj bi bilo njegovo domnevno neprimerno obnašanje med vojno, med drugim je imel nekaj javnih predavanj v času nemške okupacije in ciklus predavanj o kriminalistični psihologiji za ljubljansko policijo. Vendar je treba pripomniti, da se Veber z aktualno politiko sploh ni ukvarjal in so bila vsa njegova predavanja strogo znanstvene narave. Njegova filozofija iz ideoloških razlogov na univerzi ni bila več zaželena, njegova univerzitetnega kariera je bila končana in do svoje smrti ni objavil skorajda ničesar več. Dolgo časa je bil njegova filozofija zamolčana, šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila znova »odkrita«. SAZU je Vebra leta 1996 posmrtno rehabilitirala. Posvečeno mu je bilo tudi več mednarodnih simpozijev, zadnja desetletja narašča tudi število knjig in člankov, ki se ukvarjajo z njegovo mislijo, tudi v tujih jezikih. Ob 90-letnici Oddelka za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani so Vebru postavili kip.
Vebrova dela (z izjemo maloštevilnih ponatisov) so danes težko dostopna, saj so redki primerki na voljo zgolj v nekaterih knjižnicah po Sloveniji in v antikvariatih. Njegova filozofija je še zlasti med mlajšimi generacijami slabo poznana. V preteklosti so naleteli na neuspeh različni posamični poskusi, da bi ponatisnili njegova dela, tudi pobuda, ki sta jo pred več leti sprožila Oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Slovensko filozofsko društvo. Prav tako je pred nekaj leti spodletel ambiciozno zastavljeni kritični izdajateljski in raziskovalni projekt Opera Omnia Veberiana slovenskih in avstrijskih strokovnjakov z univerz v Ljubljani, Mariboru in Gradcu. Razlogi za neuspeh so seveda različni. Poleg premajhnega zanimanja za slovensko filozofijo je izdaja tudi kar precejšen finančni zalogaj. Za izdajateljske projekte ni na voljo posebnih razpisov, s takšnim projektom tudi ni mogoče kandidirati na razpisih za raziskovalne projekte. Po drugi strani pa so tudi med tistimi, ki se ukvarjamo z Vebrovo filozofijo, zamere in nesoglasja. V daljših časovnih razmikih je bilo do danes ponatisnjenih nekaj njegovih del: Estetika (1985), Filozofija (2000) in Znanost in vera (2009). Največ posluha je pri tem pokazala Slovenska matica, ki je v svojo filozofsko zbirko uvrstila dve njegovi deli (1985, 2009) in delo Dušana Pirjevca Estetska misel Franceta Vebra (1989).
Več pozornosti bi bilo treba seveda nameniti tudi raziskovanju Vebrove filozofije in slovenske filozofske tradicije nasploh. Kot mi je znano, sega zadnji raziskovalni projekt o Vebru že v obdobje 2002–2005, finančno pa ga je podprl avstrijski Sklad za pospeševanje znanstvenega raziskovanja. Upajmo, da se bo v prihodnosti stanje spremenilo in da bo izšlo še kakšno Vebrovo delo, vključno z njegovo znanstveno zapuščino. Ne nazadnje je zgodovina slovenske filozofije bistven del naše širše kulturne zgodovine, ki zadeva vsakogar od nas.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
