Eddie Murphy, dobitnik nagrade Marka Twaina za žlahtnega komedijanta
Gobezdavi kameleon
Njegov zadnji prikazani film, A Thousand Words (Tisoč besed), so kritiki dobesedno raztrgali. Prav tekmovali so, kdo bo bolj nesramen do igralca. Ne gre jim zameriti, saj se niso zmotili. Eddie res ni bil prepričljiv, še manj smešen, kar je zagotovo velik udarec za umetnika, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postavil nove standarde smešnega in zabavnega. Zato mu je nagrada Marka Twaina za najbolj žlahtnega komedijanta še kako dobro dela. Ne samo ker gre za najvišje priznanje, ki ga humorist lahko prejme, temveč ker so mu jo podelili kolegi iz cehovskega združenja, Centra Johna F. Kennedyja.
Padci niso nič novega v bogatem opusu »komaj« štiriinpetdesetletnega umetnika. Ni dovolj namreč reči (zgolj) komedijanta, saj zna Eddie odigrati tudi resne vloge. Tipičen primer je glasbena drama Dreamgirls (2006), kjer je stopil v čevlje pevca soula Jamesa »Thunderja« Earlyja in si prislužil nominacijo za oskarja. Da so za vlogo – oblikovano na podlagi likov in del Marvina Gaya, Jackieja Wilsona in Jamesa Browna – izbrali Eddieja, niti ni tako presenetljivo. Njegova prva strast, celo pred komedijo, je (bila) glasba. V notno črtovje se je zatekel vedno, kadar so mu kritiki obrnili hrbet. Že leta 1982 je bil nominiran za grammyja (ne sicer v kategoriji glasbe, temveč za v vinilnem formatu posnet standup nastop s preprostim naslovom Eddie Murphy), prejel pa ga je za koncertno izvedbo Comedian (1983). Album je v nekaj mesecih dosegel zlato naklado, kar ni bilo presenetljivo, saj se je sobotni televizijski avditorij ob spremljanju raznovrstnih likov – kot so voditelj Mr. Robinson, godrnjajoča zvezda Gumby, pesnik iz zapora Tyrone Green – že dobro leto valjal od smeha. Nekateri liki, zlasti odrasla različica Little Rascalsa – Buckwheat, so postali celo tako priljubljeni, da so ljudje nenehno skandirali, naj jih oponaša, zato jih je moral javno »usmrtiti«.
»Oponašati« pravzaprav niti ni ustrezen izraz, saj je Eddie karakterje (iz)oblikoval in razvil po svoje, s čimer je lahko ubranil njihovo in svoje dobro ime, z vidika štoserstva, seveda. Marsikoga izmed njih je pripeljal do roba absurda in ga pahnil preko. Pred njim niso bili varni niti kolegi iz sveta šovbiznisa – lotil se je vsakogar (Bill Cosby, Jerry Lewis, Stevie Wonder), v komer je odkril izstopajoče karakterne posebnosti in »slabosti.« Celo nedotakljivi Muhammad Ali je prišel na vrsto. Murphy se je – navzlic nekaterim glasnim kritikam na račun rabe temnopoltih stereotipov – enostavno zavedal, da je največji komedijant. Kdaj bo po triumfih in ovacijah v oddaji Saturday Night Live prišla ponudba filmskega sveta, ni bilo več vprašanje dni, temveč minut.
Prag Hollywooda je Eddie Murphy prestopil v zelo negotovih trenutkih za nadaljnjo usodo oboževane komedije. Po usodnem koktajlu heroina in kokaina je žanr izgubil Johna Belushija, v katerega je polagal velike upe in ki je iz še tako povprečnega filma znal izvleči največ (1941). Eddie je bil Johnovo popolno nasprotje; in popolno nasprotje svojega velikega vzornika Richarda Pryorja. Zavedal se je svojih igralskih sposobnosti, za katere ni potreboval nobenih dodatnih »spodbujevalcev.« V praznem medprostoru, kjer so na eni strani bliskovito začele uspevati anarhične parodije trojčka ZAZ, na drugi pa se je obdržal zadržani gledališki humor, je že s prvim videnim kadrom napovedal ponoven pohod klasične žanrske komedije. Samo spomnimo se prihoda Nicka Nolteja v zapor, kjer se mora najprej »sprijazniti« s piskajočim Murphyjevim fušanjem skladbe Roxanne benda The Police.
Eddie Murphy je dejansko zaznal prazen prostor pred sabo in vanj stopil z obilo samozavesti. Sprejel je ponujeno vlogo dežurnega klovna ali žanrskega aduta, kar ni bilo v njegovem življenjepisu nič novega. Podobno se je obnašal že v študentskih letih, ko je kot standup komik nastopal po raznoraznih newyorških točilnicah in klubih. Dobro zavedajoč se svojih prednosti – predvsem gobezdavosti, začinjene z zdravo mero arogance, na kateri je zasnoval večino svojega komičnega arzenala – je samo čakal na pravo priložnost, najprej znotraj šova Saturday Night Live in potem še v razvajenem filmskem poslu. Oboje mu je uspelo »iz prve«, saj komedije ni pojmoval kot nekaj strogo danega, temveč kot ustvarjalni koncept v nenehnem razvijanju. Zato mu glavna vloga v filmu pogosto ni bila dovolj in si je za komični desert privoščil še nekaj stranskih likov (Coming to America), s čimer se je poklonil še enemu velikemu vzorniku – Petru Sellersu (Dr. Strangelove). S tem je docela unovčil svoj talent in utišal zlobna namigovanja, da je le še eden v nizu simpatičnih sobotnih zabavljačev z malega ekrana, ki bodo po polovičnem uspehu filmskega prvenca povsem pogrnili na velikih odrih.
Če so Murphyja v 48 urah razumeli predvsem kot karakterno osvežitev, je z naslednjima dvema filmoma (Trading Places in Policaj z Beverly Hillsa) klasični komediji povrnil izgubljeni spomin (danes si sploh ne upamo pomisliti, kako bi se stvari odvijale, če bi sprva ponujeno vlogo detektiva Axla Foleyja (pre)vzel Sylvester Stallone). Njegova izhodiščna komedijantska postavka je namreč dokaj enostavna in variira samo glede na situacijo, v kateri se junak »slučajno« znajde. Nobene izmed njih ne sprejme takšne, kot je, temveč jo s svojimi gobezdavimi vragolijami obrne na glavo. Pri tem je vseeno, ali se preobleče v navadnega klateža sleparja ali predstavlja policista iz Detroita, ki s prihodom na Beverly Hills doživi kulturni šok. V vseh primerih je logika preprosta: nihče ni varen ali vsi smo enakopravni pred brezrezervno parodijo, kar je še ena prvina, ki jo je izpilil v ogrevalni dobi standup komika.
Takrat so se na njegovem ražnju znašli vsi, od pripadnikov WASP (beli anglosaški protestanti), temnopoltih Američanov, Italoameričanov in debeluhov do homoseksualcev. V času, ko je industrija zabave radikalizirala junake na osnovi etike in morale, jim je Eddie Murphy posodil svoj nekorektni obraz in jih brez (samo)cenzure prilagodil povsem svoji komedijantski doktrini. Številni medijski svetovalci so mu večkrat predlagali korenite popravke v javni podobi in nastopanju, vendar je bila njegova reakcija ravno obratna. Na vsakem koraku je negoval obraz velemestnega štoserja, čigar pripombe so lahko doletele prav vsakogar. Ni bilo neprebojnega jopiča, ki bi posameznika zaščitil pred njegovimi dovtipi, kar je bilo takrat povsem v nasprotju s prevladujočo čistunsko logiko šovbiznisa. S tem je mobiliziral veliko število oboževalcev in mimo vseh tedaj veljavnih pravil postal zagotovilo za tržni uspeh svojih filmskih podvigov.
Nihče ni imun na neuspehe, in tudi nad Eddiejem so se zgrnili temni oblaki. Časi se spreminjajo in zahtevajo prilagoditve, celo določene spremembe, ki pa Murphyju niso šle vedno dobro od rok. Prepozno se je zavedel, da je osemdesetih konec in da so ljudje veliko bolj kot po drobnih barabinih začeli hrepeneti po bolj kompleksnih junakih. Režijski prvenec Harlem Nights (1989) so raztrgali, malce bolje jo je odneslo nadaljevanje Another 48 Hrs., veliko slabše tretji del franšize Policaj z Beverly Hillsa.
Šele remake Jerryja Lewisa, Trčeni profesor (1996), je Murphyja usmeril nazaj na pot uspeha, saj mu je v vlogi znova uspelo povezati klasične vplive s svojimi komičnimi sposobnostmi. Z uspešnim nadaljevanjem je vstopil v novo tisočletje, kjer se je njegov razkošen talent po dolgem času zares razmahnil v Shreku (2001). Jezikavi karakter zoprnega osla, ki se ti prilepi na »rep« in se ga ne moreš več znebiti, mu je bil več kot pisan na kožo. Z njim je znova navdušil občinstvo po svetu, tako kot je pred dvajsetimi leti v celici prepeval Roxanne – iz prve. Zdelo se je, da scenarij niti ni potreben, da bi osel zaživel v vsej svoji predvidljivi nepredvidljivosti. Hkrati je ta vloga v nadaljevanjih postala njegov zasilni izhod ob nekaterih – z izjemo Dreamgirls – predhodnih polomijah (Norbit, Super Dave, Imagine That). V vseh treh si je prislužil vsaj nominacijo za najslabšega igralca, z zadnjim – če odštejemo film v pričakovanju premiere, Henry Joseph Church – A Thousand Words – pa tudi nehvaležen naslov najbolj preplačanega igralca v Hollywoodu, saj konkurira za najslabši film vseh časov.
Nič kaj laskavi naslovi za nekoga, ki je nekdaj veljal za največji up komedije in drame s komičnimi elementi. Eddie Murphy je namreč nekoč s svojimi »neulovljivimi« liki in preobrazbami razbremenjeno prestopal med žanri, dokler breme ni postalo preveliko. Zato se je večkrat umaknil iz javnega življenja, včasih v svet glasbe, včasih povsem v senco žarometov šovbiznisa. Do tega trenutka se je vselej tudi vrnil, nekajkrat celo še bolj pompozno, kot je odšel. Da še ni izstrelil vseh nabojev, je pokazal oziroma dokazal v (ne)zahvalnem govoru na podelitvi priznanja, ne nagrade, kajti čeka mu niso izročili. Izstrelil je nekaj strupenih puščic in se prepustil čakanju, kaj bo prinesla bližnja prihodnost. Glede na njegova »mlada« leta, je čas še vedno na njegovi strani. Konec koncev lahko unovči veliko prednost pred svojimi kolegi iz sveta zabave – je namreč edini človek, ki se zna sporazumevati z živalmi (Dr. Doollitle), in edina žival (Donkey), ki jo razumejo ljudje.
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015