Jože Faganel, poznavalec Škofjeloškega pasijona
Gre za ljudski pogled na umetnost
Prva izvedba Škofjeloškega pasijona je bila prirejena kot spokorna procesija na veliki petek 11. aprila 1721, enkrat na leto so ga izvajali do leta 1751, zaradi finančnih težav pa tudi zaradi pretiranega vdora posvetnih vsebin ga je leta 1768 odpravil goriški nadškof. Miniti sta morali slabi dve stoletji, da so Pasijon ponovno uprizoril: leta 1936 v okviru obrtno-industrijske razstave na dvorišču šole v Škofji Loki, v rekonstrukciji izvirne postavitve pa smo ga dočakali v letih 1999 in 2000.
Kot rečeno, temeljni kamen, na katerega se naslanjajo vse dosedanje uprizoritve, je besedilo očeta Romualda, ki se je v slovenskem jeziku tudi po njegovi zaslugi ohranilo vse do danes. Eden najboljših poznavalcev besedila in širšega dogajanja v zvezi s pasijonom je jezikoslovec, lektor in profesor Jože Faganel, tudi avtor diplomatičnega prepisa (preproste fonetične transkripcije s prevodom neslovenskih delov besedila), ki je leta 1987 skupaj z izvirnikom izšel v Knjižnici Kondor. Kaj nam zapis poleg vsebine še govori, kakšno težo ima v zgodovini domačega gledališča in kakšna je njegova vloga v raziskovanju geneze slovenskega jezika?
Škofjeloški pasijon je edino ohranjeno besedilo tovrstne igre v slovenščini. Gre za v času prvotnega uprizarjanja Pasijona, torej v začetku 18. stoletja, precej popularno gledališko obliko. Kako to, da je do danes ohranjen zgolj ta prevod?
Vprašanje je, ali gre sploh za prevod ali gre za izvirno delo. Stari literarni zgodovinarji so ob iskanju sorodnosti sklepali, da gre verjetno za prevod tujega dela. A tematika je zelo znana, univerzalna, prav tako ni znano, da bi oče Romuald, avtor prepisa oz. zapisa, že prej prevajal kaj podobnega. Tudi zato se jaz osebno bolj nagibam k temu, da gre v primeru Škofjeloškega pasijona za izvirno delo, pisano po motivih kulturne dediščine. Ne gre za prevod konkretne uprizoritve ali kompilacijo različnih uprizoritev, prirejeno za lokalni prostor.
Besedilo je bilo napisano v Škofji Loki, vmes se je znašlo v samostanu v Celju, pozneje prišlo nazaj v škofjeloški samostan.
Sočasno je potekalo več pasijonov po različnih krajih Slovenije, katerih besedila se niso ohranila, informacije oziroma vedenje o njih pa se je. V tistem času jih je bilo na področju današnje Slovenije okoli trideset. Selitve po različnih samostanih pa so bile nekaj običajnega, tako da ni nič nenavadnega, da je tudi rokopis kot del osebne lastnine prehajal iz enega v drugi samostan.
Uprizoritev se je razvila iz liturgij, ki se opravljajo znotraj cerkvenih zidov, pasijon praviloma poteka zunaj.
Kar se tiče gledališkega vidika, je treba izpostaviti, da duhovna drama izhaja iz liturgije, ki je v pripravi na veliko noč od cvetne nedelje, velikega četrtka in petka vezana na branje pasijona, torej zgodbe o Kristusovem trpljenju, ki se je kmalu razvil v polgledališko obliko, s tem da je vloge ključnih oseb bral nekdo drug, ne duhovnik, poleg tega se berejo še didaskalije oz. spremni tekst. Pasijon je bil zelo priljubljen, ker je bil istočasno tudi del ljudske pobožnosti križevega pota, trpljenja Jezusa, prikazanega skozi hojo, v katerem so nastopajoči prav tako opravili povsem konkretno pot. Zato so se v času velike noči sprehajali v okolici cerkve, vprašanje, ali so šli tudi nazaj v cerkev ... Namen je bil pridobiti čim več publike za t. i. spokornost, ki se je odvijala v tem času, torej za odrekanje, kesanje.
Dogajanje zunaj cerkve pa je imelo precej bolj živahen značaj kot liturgija, opravljana v cerkvi, zato so se pasijonske prireditve bližale tudi uprizoritvenemu načinu drugih gledaliških oblik. Pokojnemu profesorju Marku Marinu, ki se je intenzivno ukvarjal s proučevanjem Škofjeloškega pasijona, so se ravno ti dodatki, ki duhovno dramo nadgrajujejo, zdeli najbolj zanimivi. Osnovni motiv pa ne glede na to ostaja religiozen, da se ljudje tudi zunaj cerkve soočijo s trpljenjem Jezusa in sprejmejo neko osebno odločitev.
S tega vidika ima uporaba jezika, torej slovenščine, zelo pragmatično funkcijo.
Seveda, da bodo ljudje zgodbo in sporočilo čim bolj jasno razumeli. V Ljubljani je bilo besedilo v nemščini, v Škofji Loki v slovenščini, kar je bilo za tisti čas popolnoma običajno.
Je oče Romuald dobro poznal slovenski jezik?
Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, ali je jezik zapisa narečje ali gre za standardni jezik. V luči izvajalcev zdajšnjih pasijonov, ki so amaterji, velja, da gre za narečje, za domačo govorico. V resnici pa to ni, gre za standardni jezik, kot so ga razumeli v tistem času. Vezan je sicer na sposobnost avtorja za odmik od osebnega govora, a ne glede na to gre za standardiziran jezik 18. stoletja. Ki pa ima več prvin kraja nastanka in določenih narečnih posebnosti avtorja, ki so primorske.
Glede jezika lahko v tokratni uprizoritvi pričakujemo kakšne bistvene korekcije tako glede na izvirnik kot na uprizoritve v zadnjem obdobju, torej od konca devetdesetih let naprej?
Uprizoritev temelji na rekonstrukciji Škofjeloškega pasijona, ki ga je predstavil režiser prve novodobne uprizoritve Marjan Kokalj. Gre za rekonstrukcijo takratnega dogajanja, ne za izvirno režijsko predstavitev. Jezikovna podoba izhaja iz želje, da bi začutili, kako je jezik 18. stoletju živ, tudi če ga poslušamo z današnjega zornega kota. V letošnji uprizoritvi, ki nastaja v režiji Milana Goloba, bistvenih novosti ni, večja je morda zgolj doslednost pri izpeljavi določenih izgovorov.
Gre torej za interpretacijo dogodka, ki ga ne poznamo v celoti.
Rekonstruirati je treba v skladu s tem, kar vemo o tistem času. Tudi posodobiti, a pri tem ohraniti časovno avtentično postavitev. Zato govorimo o rekonstrukciji, pri kateri pa je treba ohraniti historični dogodek. Še vedno ima tudi versko sporočilo, ki je sicer manj močno, vseeno pa je treba upoštevati prevladujoče prepričanje sodelujočih. Pa tudi okoliščino, da so pri pripravah aktivno sodelovali kapucini. Marjan Kokalj, je ob koncu priprav na Pasijon celo vstopil v jezuitski red. Vzdušje priprav torej vodi do bistvenih zadev življenja. Zato je čas uprizarjanja pred veliko nočjo idealen tudi danes.
Pri dogodku je sodeloval velik del lokalne skupnosti.
Organizacijo in izvedbo prizorov so prevzemale posamične skupnosti, katerih prebivalci so tudi igrali določene vloge v teh prizorih. Ključna stvar pa je bila, da pri študiju nikakor niso smeli sodelovati profesionalni igralci. Prevladoval je namreč strah, da bi se s tem omogočilo vdor posvetnega in popačenja avtentičnega religioznega sporočila. Bali so se parodije na pasijon, na profanacijo tik pred veliko nočjo. Zato so se raje odločali za manj sposobne, a bolj prepričane igralce. Gre pač za ljudski pogled na umetnost. Tudi danes je izhodišče uprizoritve tradicija, čeprav sem mnenja, da bi lahko šlo za sobivanje profesionalnih in amaterskih udeležencev. Zasluga Marjana Kokalja je, da se je za informatorje obračal na strokovne ljudi, predvsem na profesorja Marka Marina, prav tako se je povezal z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.
Omenili ste, da se nagibate k tezi, da gre za avtorsko delo. To potrjujeta tudi podobi Smrti in Pekla, ki ju drugje ni.
Mislim, da je to bolj izhajalo iz duha časa. Namen avtorja je bil, da je bil v prikazovanju tega, da grešnik, ki se ne spokori, konča v peklu, čim bolj konkreten. Danes pa gre, kar se postavitve tiče, za zelo občutljiv prizor, saj je meja med verjetnostjo in pretiravanjem, med realnostjo in kičem, zelo tanka.
Obdobju velike popularnosti iger je sledil hiter zaton.
Uprizoritve so se preveč približale gledališču, poudarjene so bile stvari, ki religiozno niso bile več bistvene. Če gledamo z verskega stališča, je šlo za pretiravanje, za izstop iz obredne določenosti in vdor posvetnih vsebin. Tudi duhovniki so izgubljali vpliv na samo uprizoritev, vedno bolj so, kot je poudarjal Marko Marin, ključni postajali dogodki, ki so se odvijali vzporedno s samim Pasijonom.
Čeprav ima pasijon skorajda idealno gledališko obliko, odrske interpretacije niso bile preveč uspešne.
Res je. Poskusi prenosov Škofjeloškega pasijona na oder so se izkazali za bistveno slabše kot v domačem okolju. Zadnja gledališka uprizoritev Pasijona v SNG Drama Ljubljana v sezoni 1999/2000 se je od izvirne postavitve ločila v bistvenem, v poanti. V uprizoritvi je bila izpostavljena podoba žalostne Matere Božje, kateri umre sin, torej pietà. Osnovna poanta vsakega pasijona pa je, da je Kristus odrešil svet in vstal od mrtvih. Precejšen del verske sporočilnosti je bil s tem laiziran.
Če gre verjeti kritikom, tudi uprizoritev v SSG v Trstu leta 1965 ni bila preveč uspešna.
Šlo je za poskus kulturno izročilo predstaviti v bolj politično levo usmerjeni kulturni ustanovi. Igre na božično tematiko so tam zelo dobro uspevale, uprizoritev Pasijona pa je bila versko preradikalna za profil gledališča, ki je bilo izrazito levo usmerjeno tudi zaradi razdelitve kulturnega prostora, v katerem je radio zavzemal desni, gledališče pa levi politični pol.
Poskus uprizoritve je bil tudi v Cankarjevem domu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V osemdesetih se je pojavila želja, da bi Pasijon uprizorili pod okriljem Zveze kulturnih organizacij, tudi zato, ker so ga že pred tem uprizarjali amaterji v skupinah, ki so delovale znotraj posamičnih župnij. Priprave so bile zelo ambiciozno zastavljene, sam sem bil povabljen, da za uprizoritev pripravim besedilo. Uporabiti sem želel originalno besedilo, najprej kritični prepis nato fonetično opredelitev, a je naenkrat vse potihnilo. Na srečo je besedilo izšlo v Knjižnici Kondor.
Je imela prava novodobna uprizoritev v Škofji Loki leta 1999 podobne probleme?
Ne, a vse do začetka uprizarjanja ni bilo povsem jasno, kakšne bodo ne kritiške, pač pa politične reakcije. A na srečo se je vse dobro izteklo. Tudi po zaslugi zapisa v Delu, kjer je Slavko Pezdir projekt navdušeno pozdravil, čemu so hitro sledile pozitivne reakcije.
Zdaj tovrstne bojazni verjetno ni več?
Ne, jasno je, da gre za lokalni dogodek, ki se odvija ne glede na aktualno politično oblast.
Škofjeloški pasijon ima vse atribute kvalitetnega turističnega produkta. Ki ga je potrebno na trg plasirati tako kot vsak drug turistični izdelek. Odličen primer dobre prakse je svetovno znani pasijon v nemškem Oberammergauu.
Gre za vprašanje prave mere. Spremljajoče prireditve, kulinarika in podobno, so vedno zgolj dodatek, ki pa lahko, če prerastejo osnovni dogodek, celotno prireditev postavijo v luč zabavljaštva, zgodovinske neavtentičnosti in kiča. Pomembnejša je kontinuiteta govorjenega jezika in spreminjanje miselnosti, da je Trubar zapisal prve besede v slovenskem jeziku, potem pa dolga stoletja ni bilo nič. Ni res. Takrat se je govorjeni jezik intenzivno širil, ni pa bilo možnosti tiska. Eno od ključnih sporočil Škofjeloškega pasijona je o živosti govorjene slovenske umetniške besede. Tudi zato se je treba izogibati vsakršnim, tudi uprizoritvenim pretiravanjem. In pri tem je nam, profesionalcem, uspelo ohraniti pravo mero. Problem ljubiteljskega ustvarjanja oz. pristopa je, da v popolnosti realiziraš konkretno stvar, prav pa je, da ostane pomensko odprta.
Ravno ohranjanje avtentičnosti je eden od argumentov za vpis na seznam nesnovne kulturne dediščine Unesca.
Znameniti pasijon v nemškemu Oberammergauu je turistični produkt že precej časa. Bistvena razlika s Škofjeloškim pa je v tem, da ni avtentičen. Vpis na seznam bi bil pomemben tudi zato, ker bi se s tem kot dediščino prepoznalo govorjeno slovenščino z začetka 18. stoletja. Slovenščino, ki je bila že takrat prisotna tako v osebni kot standardni obliki. Gre namreč za naslednjo postajo od Brižinskih spomenikov, ki so prav tako kot besedilo Škofjeloškega pasijona zapisan govorjeni jezik. Tudi sicer pri nas preveč poudarjamo pisno dediščino, pri kateri je pravopis pomembnejši od živega govora. In besedilo Škofjeloškega pasijona je primer standardnega jezika, ki predstavlja kontinuiteto med Trubarjem in moderno slovenščino. Pa čeprav so ljudje prepričani, da govorijo v narečju.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015