Iva Bittová, glasbena umetnica in performerka
Izhajati iz preprostih stvari
Foto: Uroš Hočevar
06. 11. 2011
Iva Bittová je ena najprepričljivejših sodobnih glasbenih umetnic in performerk. V njenem muziciranju morda najhitreje prepoznamo poteze ljudske glasbe, ki glasbenico navdihuje s svojim popisovanjem vsakdanjih prigod, pridihom misticizma in seveda melosom. A njeno ustvarjanje je v enaki meri pregneteno tudi z jazzovskimi, klasičnimi in avantgardnimi godbami oziroma pristopi.
»Sem zelo občutljiva in moj instinkt zelo dobro deluje. Čutim vibracije kraja, čutim ljudi, kakšni so, in večinoma imam prav. Zame je vsaka situacija nekaj posebnega. Nisem religiozna oseba, a imam svojo vero; ta je v mojih mislih in je zame zelo pomembna.«
Glasbenica, ki je imela na Češkem malodane status rokovske zvezde, se je pred nekaj leti preselila v ZDA. Kot mi je – razkuštrana in bosonoga – povedala med pogovorom, za ustvarjanje potrebuje predvsem mir in tišino. Oboje je našla v majhni hišici sredi velikega gozda na severu države New York, od koder se z vlakom ob prelepi reki Hudson vozi v mesto, na Manhattan, kjer z užitkom ustvarja s številnimi izvrstnimi glasbeniki.
Vaš koncert je potekal v okviru mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki si je letos za vodilo izbral magični Abrakadabra!. Tudi vas bi lahko označili kot čarovnico. V prvi vrsti seveda zato, ker dobesedno čarate z glasom. A tudi neukročenost vašega petja – ki si med drugim dovoli vreščanje, krohot in ječanje – sodi v arhetipsko predstavo čarovnice.
Nedavno me je ena od novinark vprašala, ali me na odru ni strah, ker sem tako gola. Dejala je, da se le v nekaj minutah spremenim iz deklice v čarovnico. V mojih interpretacijah so zajeti vsi tipi žensk; na ta način se lahko kot človeško bitje opišem z vseh strani, saj smo zelo barviti. Pomemben del moje umetnosti je tudi humor, ker je v nas toliko žalosti. Obstaja veliko obrazov; vpijam vse stvari, ki se mi zdijo pomembne za življenje, in jih nato vrnem nazaj občinstvu. Zatorej morajo biti zajete vse podobe.
Vaši nastopi so zelo ekspresivni, fizični ‒ med petjem in igranjem delate grimase, vijete roke, plešete, poskakujete ... Našteto ima še danes konotacije norosti, histeričnosti …
Ne maram histeričnosti ne v ženskem ne v moškem obnašanju. V histeričnem obnašanju je veliko afektov, sama si prizadevam za resnična občutja, brez pretvarjanja in manipulacije. Igram se s človeško naravo, z različnimi čustvi, ki jih imamo. To je najbolj pomembno. O sebi ne razmišljam kot o ženski; počutim se kot človek, ki raziskuje različna občutja.
Želela sem reči, da so bile v zgodovini izrazito ekspresivne ženske pogosto interpretirane kot histerične.
To drži. Ženske so pogosto reducirane na podobo prijetne, lepe ženske ali matere, ki poje uspavanko otroku. To je lahko prelepa podoba, a v vsakem od nas – posebej v materah – se dogaja marsikaj. Zato so moje interpretacije in moji nastopi odprti za različne stvari, ki jih nosimo v sebi. Zelo pomembno je, da svoja občutja pokažemo. Če vedno želimo nekaj prikriti, potem se ne zgodi nikakršna sprememba. Moramo povedati, kar želimo povedati, in pokazati, kar želimo pokazati.
Pogosto cel spekter čustev preigrate v eni sami pesmi. Krasna pesem Sto let na primer pripoveduje o dvomu, ali bo ljubezen z leti minila. A vaša interpretacija ni sentimentalna, namesto strahu pred zapuščenostjo je čutiti hudomušno samozavest starke.
Vedno se trudim zlomiti utečeni pomen in razgaliti njegove različne strani; vsak pomen ima dve ali več plati in prav to si želim pokazati. Navdihujejo me drobne ljubezenske izjave. Zavedam se, da je včasih zares težko, zato se moramo sprostiti in dodati kanček humorja. Tako življenje postane lahkotnejše, ne tako resno. Danes je ljubezen, ki bi trajala »sto let«, sicer možna, a je zelo težko uresničljiva.
Večina vaših pesmi je v češčini. A četudi ne razumemo pomena besed, čutimo magično moč glasu – da uspava, zapelje, uroči, objokuje ... V kakšnem razmerju sta pri vas pomen in zven besed?
Na začetku kariere sem razmišljala, da bi – od samega začetka sem namreč veliko potovala – pela tudi v drugih jezikih in prevajala besedila pesmi. A to je velik problem, ker določene poezije preprosto ni mogoče prevesti. Veliko ustvarjam v drugih jezikih, a ne gre za prevode. Pojem v kitajščini in jidišu, odkar sem se preselila v ZDA pogosto uporabljam tudi angleščino. Vsak jezik ima drugačno melodijo, drugačno izgovorjavo, je neke vrste glasba. Zavedam se, da moram v svoj nastop vložiti celo telo in dušo, da bi ljudje, ki ne razumejo besedil, dobili predstavo o vsebini pesmi. Za to pa je potrebno tudi veliko domišljije in odprtosti med gledalci.
Kot ste omenili, je v vašem delu veliko duhovitosti, v njej pa zasledimo tudi duhovnost. To ni ravno pogosta kombinacija; najdemo jo na primer tudi pri Bobbyju McFerrinu.
Z njim sem že pela, a je zelo drugačen od mene. On je osredotočen le na eno pot, sama pa sem zelo razpršena oseba, odprta za navdihe z različnih strani. A z vsakim od njih se moram strinjati, poznati njegovo globlje ozadje, potem pa se odločim, ali bom krenila po določeni poti ali ne.
Je skupni temelj obeh – duhovitosti in duhovnosti – preprostost, primarnost?
Vsakdo se lahko sam odloči, če želi ubirati zapletene, pretkane poti oziroma uporabljati visokointelektualne reči. Taka je na primer Laurie Anderson, s katero me včasih primerjajo, čeprav sva si zelo različni. Sama sem prepričana, da nas osrečujejo preproste stvari in da nam ni treba uporabljati veliko igračk in zapletenih tehničnih pripomočkov. Zame je ustvarjanje zvoka nekakšna igra. Seveda je violina zelo zapleteno glasbilo in moram trdo delati, a vedno želim preizkusiti preproste stvari in iz njih zgraditi nekaj večjega in močnejšega. Izhajati iz preprostih stvari – to je pot, ki mi je všeč.
Kako sami razumete ustvarjalni proces, kaj vas najbolj stimulira?
Gre za zmes moje povezanosti z družino, naravo in ljudmi, ki me obkrožajo. Sem zelo občutljiva in moj instinkt zelo dobro deluje. Čutim vibracije kraja, čutim ljudi, kakšni so, in večinoma imam prav. Zame je vsaka situacija nekaj posebnega. Nisem religiozna oseba, a imam svojo vero; ta je v mojih mislih in je zame zelo pomembna. Ko postajam starejša, se vse bolj zavedam, da moram – če želim biti navzoča kot umetnica – skrbno delati vsak dan in biti pri tem previdna, da prihranim energijo. Te male stvari mi namreč omogočajo, da sem v določenem trenutku sposobna pred občinstvom izraziti to, kar si želim, in to, kar moram. To je moja igra z Muzo.
Igrate več instrumentov, a ob glasu – pa tudi gibu – je vaše najmočnejše izrazno sredstvo violina. Kot poudarjate, je za igranje violine potrebno trdo delo, disciplina. Je petje bolj intuitivno?
Upam, da bom nekega dne zapisala vse svoje vtise, saj je moja povezanost, moj dialog z violino res nekaj posebnega. Čutim, da je violina učiteljica mojega glasu. Klasično glasbo vadim na violini vsak dan; to je zelo zahtevno, a mi obenem prinaša neizmerno svobodo pri uporabljanju glasu in pri lastnem glasbenem ustvarjanju. Pomembno se mi zdi, da nečemu nameniš svoj čas, ljubezen in disciplino, kar se ti zagotovo povrne na zelo prijeten način. Vaja in disciplina me bogatita kot umetnico in kot pevko. Na odru je to videti tako preprosto, a zahteva dejansko zelo veliko časa.
Pred nekaj leti ste se nastanili v New Yorku; zakaj ste se odločili za selitev?
Zato ker sem in še vedno delam s številnimi ameriškimi umetniki. Zame je to nov navdih – njim je všeč, kar počnem jaz, in meni je všeč, kar počnejo oni. Vsi so zelo profesionalni. Zame je zelo primeren čas, da spoznam in se naučim česa novega ter ponovno postanem močnejša. Zelo uživam z vsakim od njih, saj so vsi zares odlični glasbeniki. Na Češkem želijo umetniki pokazati – oziroma se jim zdi, da morajo pokazati –, kako dobri so. Ameriški glasbeniki pa preprosto uživajo v igranju z drugimi ljudmi oziroma v glasbi sami, kar je nekaj povsem drugega. Kot bi se odločil, da se naučiš novega jezika. To je zame zelo pomembno. Ne vem, koliko časa bom ostala, a zdaj sem tam. Obenem pa veliko potujem.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
26.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
