Pogovor s Heleno Klakočar Vukšić
Nehali smo govoriti o političnem prepričanju. Ta tišina je bila grozljiva.
Foto: Helena Klakočar: Avtoportret
26. 07. 2011
V elektronskem »pogovoru« s Heleno Klakočar Vukšić sem dobila vtis, da je podobna svojemu izvrstnemu romanu v stripu Nemirno morje : neposredna, kritična, nesentimentalna. Njena politična stališča so ostra, etična drža pokončna, vizija sveta pa – kljub natančnemu diagnosticiranju sedanjosti – svetla.
»Migranti z zapuščanjem svojih domov veliko izgubijo; tisto, kar dobijo v novi »domovini«, jim ne bo nikoli dovolj.«
Povod za najin intervju je bil nedavni slovenski prevod Nemirnega morja. Delo je izvirno izšlo v dveh knjigah: prvi del leta 1999 pri belgijski založbi Freon pod naslovom Passage en Douce in drugi del Nemirno more 2 leta 2009 pri beograjski založbi Fabrika knjiga. Za prvi del je avtorica leta 2000 na mednarodnem stripovskem festivalu v francoskem Angoulêmu prejela nagrado Alph-Art za najboljšo knjigo tujega avtorja in posebno nagrado radia France Info.
Nemirno morje je avtobiografska pripoved, v kateri avtorica v obliki dnevniških zapisov zajame nekaj prelomnih let svojega življenja. Prvi del se začne poleti leta 1991, ko družinsko jadranje po Jadranu nepričakovano »sovpade« z izbruhom vojne v domači državi, bivši Jugoslaviji, zaradi česar se brezskrben poletni oddih raztegne v negotovo, nomadsko popotovanje od Albanije do Grčije in Italije. V drugem delu pa spremljamo življenje družine na Nizozemskem, kjer se na koncu začasno »ustali«. Avtorica v njem vešče prepleta osebno perspektivo, iz katere slika »vsakdanje« težave imigrantov pri prilagajanju na novo okolje, in občo družbeno kritiko.
V Zagrebu ste študirali umetniško grafiko, po diplomi pa ste se ukvarjali tako z animacijo kot dizajnom, delali ste tudi za časopise ... Če se ne motim, ste v osemdesetih sodelovali tudi z revijo Mladina?
Ivo Štandeker mi je sredi osemdesetih let ponudil, da delam strip za Mladino. Bilo je zelo zanimivo sodelovanje. Scenarista nisem nikoli spoznala, scenarij so mi poslali vsak teden. Vse je bilo tako skrivnostno, kot da smo mi sami del te zgodbe. Revija Stripburger, ki je zelo cenjena na Nizozemskem, ga bo zdaj znova ponatisnila. Scenarist se ni pojavil, znan je samo sinonim, vsi pa sumimo samega Iva Štandekerja. Na žalost nam on ne more več razkriti te skrivnosti …
V enem od intervjujev ste dejali, da mora biti umetnik tudi mislec. Kateri stripovski avtorji so vam v tem pogledu najbližje?
Obstaja veliko umetniških pristopov; družba in okoliščine vzpodbujajo raznolikost umetniške produkcije. Mene zanimajo tisti avtorji, ki jim uspe abstraktne pojme jasno vizualno izraziti, ne glede na to, če je to nekaj sodobnega, političnega, socialno zavednega; npr. Joe Sacco, Jessica Abel, Art Spiegelman, Daniel Clowes itd. Seveda tudi vaš Lavrič in veliko drugih avtorjev. V zbirki stripov Slovenski klasiki je strip Njet – avtor je Engels –, ki je tudi dober primer. Umetniško delo mora »zasijati«. Včasih je to kot blisk, ki para nebo v nevihti, včasih kot praznični ognjemet. Včasih je treba prebrati celo knjigo, da se zgodi en tak srečni trenutek.
Ozadje prvega dela Nemirnega morja je vojna v bivši Jugoslaviji. Pripoved je pisana iz poudarjeno osebne perspektive. Ste želeli na ta način opozoriti, da je posameznikov odziv na vojno odvisen od njegove »predzgodovine«?
Danes, ko smo vsi skupaj marsikaj izkusili, vemo, da ni tistih enostavnih vojn, o katerih smo brali v zgodovinskih učbenikih in gledali v »partizanskih filmih« na šolskih predstavah. V predvojnem obdobju smo se v Zagrebu v nekem trenutku nehali pogovarjati o političnem prepričanju. Ta tišina je bila grozljiva. Prepustiti se »glavnemu toku«, večini, je bilo zapeljivo. Skriti se v množico je bilo vedno zapeljivo.
Pri vaši zgodbi je – tudi če pustimo vprašanje vojne ob strani – osupljiv že sam »življenjski slog«. Za marsikoga je najbrž nepredstavljivo, da bi z majhnim otrokom preživel skoraj eno leto na katamaranu; brez udobja doma, rednega zaslužka, zdravnika ipd. V tem letu ste bili tudi drugič noseči …
Nosečnost ni bolezen; poleg tega sem bila dvakrat pri zdravniku na ultrazvoku v Joanini. Naš privez v vasi na obali severne Grčije je bil en kilometer oddaljen od velike bolnišnice, počutila sem se popolnoma zdravstveno zavarovano in nisem histerizirala okoli nosečnosti; tudi zaradi tega, ker je bil to moj drugi otrok. Redno smo obiskovali privatno zobozdravnico, kar smo plačevali. Ona je bila dlje noseča kot jaz, pa je vseeno do samega poroda delala ves dan na nogah, sklonjena nad pacienti. Borila se je za svoj zaslužek.
Človek v takšnih »izrednih okoliščinah« najbrž drugače doživlja življenje?
To »posebno stanje« je bilo bolj »psihološko«, ker nas je skrbelo za naše sorodnike na Hrvaškem – nismo imeli telefonske zveze, nismo točno vedeli, kaj se dogaja. Nismo vedeli, ali naj se vrnemo ali pa naj tisto zimo ostanemo v Grčiji.
V drugem delu Nemirnega morja opisujete svoje življenje na Nizozemskem. V njem ste zelo kritični do domnevno odprte, demokratične politike do prosilcev za azil.
Sama nisem bila nikoli »begunka«. Če bi bila, si nikoli ne bi mogla privoščiti svobode, da pišem o tem. Begunec je človek, ki izroči svoj potni list policiji neke nove države in čaka, da ga nekega lepega dne »osvobodijo« – mu priznajo status begunca, s čimer prejme tudi potni list te države. Mnogi so tako v prostovoljnem ujetništvu preživeli deset, petnajst let; v tem času niso mogli obiskati umirajočih staršev, slišati njihovih zadnjih besed. Že samo to je zelo dobra podlaga za različne psihične bolezni.
Druga knjiga, ki je nadaljevanje prve, je bila napisana pred osmimi leti. Pred nekaj leti so Nizozemci popravili ta sistem: uvedli so tridnevne postopke, ki ocenijo »pogoje za uspeh« potencialnih prosilcev za azil. Če so te možnosti majhne, ne zgubljajo časa in begunce hitro pošljejo nazaj.
Ta »trajna začasnost« je lahko zelo frustrirajoča; ne le za prosilce za azil, ampak za imigrante nasploh. V romanu ste to občutje strnili v slikovito tožbo »Bojim se kupiti copate«.
Že kot otrok sem se znašla v tej vlogi. Moji starši Hrvati so se z mano in mojo leto dni starejšo sestro priselili iz Bosne v Maribor. Bili smo ekonomski migranti – moj oče je bil zdravnik v tovarni Metalna, moja mama pa je delala v lekarni Tabor. Govorili smo dva jezika: enega v šoli, drugega doma. Videla sem, kako so moji starši doma veliko bolj sproščeni. Toda to je bilo znotraj meja iste države – takrat je bilo v Mariboru veliko hrvaških zdravnikov. Pogosto smo potovali v Zagreb k očetovim staršem, poletja pa smo preživljali pri maminih starših v Podgori pri Makarski.
Na Nizozemskem so imigranti brez dela, živijo od socialne pomoči za nezaposlene. Redki posamezniki so srečni in ne dvomijo, sprejeli so prioritete tukajšnje družbe, se popolnoma vživeli. Če te boli, da tvoj otrok nikoli ne bo govoril jezika babice in dedka, se sprašuješ, ali si imel jasno predstavo o prioritetah, ko si se odločil, da moraš »pobegniti«. Migranti vedno pridejo nekam začasno, z idejo, da se bodo enkrat vrnili, toda njihove nove države jih želijo zadržati.
Zame je bil boljši občutek, da smo stalno na poti, kot pa da se nekje udomačim. Copati so simbol udomačitve, s čevlji na nogah pa si vedno pripravljen za pot, si svoboden. Migranti z zapuščanjem svojih domov veliko izgubijo; tisto, kar dobijo v novi »domovini«, jim ne bo nikoli dovolj. Učenje novega jezika in spoznavanje nove kulture ni isto kot navdušenje turistov, ki se zelo radi naučijo nekaj naših besed in imajo velik interes za našo zgodovino.
Mislim, da so sedanje politične rešitve – status begunca, njihova integracija itd. – samo začasna, kompromisna rešitev. V danih okoliščinah je begunce s konfliktnih žarišč seveda treba sprejemati, ker za zdaj ni nobene alternative. Toda prepričana sem, da v neki ne tako oddaljeni prihodnosti ne bo več vojn, kakršne poznamo sedaj, in zato tudi beguncev preprosto ne bo več. Kako pa priti do takšne družbe, je glavna tema mojega novega romana v stripu, ki ima delovni naslov F.W.P., kar je v angleščini kratica za Prvi svetovni mir.
Bi lahko vaše kritično stališče do sprejemanja beguncev razumeli tudi širše – kot kritiko vsakršne »dobrodelnosti«, ki v resnici ohranja obstoječa družbena razmerja?
Lahko. Nizozemci, na primer, izdatno finančno pomagajo Afričanom, obenem pa jim že vrsto let prodajajo zelo poceni zamrznjene piščance, s čimer so za vedno uničili tamkajšnjo malo zasebno proizvodnjo piščancev. V moji zgodbi F.W.P. ni nobene dobrodelnosti, ampak zdrav osebni interes in boljša organizacija, v kateri je vsak motiviran z lastnim dobičkom. Zavedam se, da je lahko kritizirati dvoličnost in nepravičnost, ki obstajata povsod. Zato sem sama sebi zadala nalogo: ponuditi jasno in logično alternativo.
Nisem sociologinja ali ekonomistka, toda po mojem mnenju lahko strip, navdahnjen s to temo, vzbudi interes za vprašanje, ali si sploh še lahko zamislimo nekaj drugega kot našo golo realnost. Čeprav nas vse opozarja, da tehnologija z veliko hitrostjo spreminja naša življenja in naš način razmišljanja. Kdo v Evropi še lahko živi brez interneta? Ali se lahko sploh spomnimo, kako smo razmišljali pred pojavom medmrežja? Pa od takrat ni minilo niti dvajset let.
Želela bi, da ta zgodba izide tudi v časopisih, saj se mi zdi zelo pomembno, da jo preberejo tudi tisti, ki jih sicer strip ne zanima. Dogovarjam se tudi za spletno objavo.
Dotakniva se še vašega stila. Nemirno morje ni zgolj narejeno v žanru dnevniških zapiskov, ampak je dejansko nastajalo sproti, kot nekakšen narisani dnevnik. Koliko ste potem »popravljali« za nazaj?
Samo toliko, kolikor so predlagali založniki; bilo je več metanja ven kot dorisovanja. Filmski režiser in eden mojih založnikov Philippe de Pierpont je pazil na ritem in naredil skoraj »filmsko montažo«. Izpustili smo vse like, ki ne nosijo zgodbe, ostalo je samo »jedro«.
Vaše delo je izrazito osebno, intimno in pri avtoricah se avtobiografskost pogosto interpretira kot značilen element t. i. ženske pisave. Je mogoče govoriti o specifično ženski poetiki, pripovednih tehnikah?
Ženska umetnost se je v zadnjih letih zelo profilirala: od čustvenega pristopa k resnim temam do zapeljivega, lahkotnega chick lita. Umetnice so opustile idejo, »da ni pomemben spol, ampak kakovost«, in to našo »razliko« še bolj poudarjajo. Producenti oziroma založniki vse bolj cenijo avtorice, kar je zelo pozitivno.
Na koncu Nemirnega morja se prizemljena pripoved povzpne v družbenokritično alegorijo. Ste na ta način želeli doseči večjo univerzalnost sporočila?
To ste lepo povedali, toda nisem sedela nad risbami in razmišljala, kako bi dosegla »večjo univerzalnost sporočila«. Na polovici druge knjiga sem imela enostavno dovolj risanja same sebe kot udeleženke neke zgodbice. Na Nizozemskem smo spoznali armensko družino, ki je bila zelo odprta in enostavna; dali so mi poetičen pogled na sedanjost. Samo o njih bi lahko naredila pet, šest knjižic. A jih ne bom, ker je zdaj na vrsti Nemirno morje 3: Črne in bele šole, ki pripoveduje o osnovnošolskem sistemu na Nizozemskem in v sosednjih deželah. To delo veliko bolj realno pripoveduje o multikulturnosti Zahodne Evrope kot podoba, ki se jo ponuja turistom in novim priseljencem.
Katere prvine nizozemskega šolskega sistema pa se vam zdijo najbolj problematične? Najbrž ste ga dodobra spoznali »od znotraj« – prek šolanja svojih dveh hčera.
Osnovna šola traja do dvanajstega leta. Izobraževanje je na tej stopnji pomanjkljivo; obstajajo tudi velike razlike med posameznimi šolami, saj ni enotnega programa. Morala sem zelo veliko poizvedovati, da sem izvedela, da obstajajo »navadne« in »prestižne« šole. »Navadne« se delijo na katoliške, svobodne, montesorri, antropozofske, dalton itd. »Prestižne šole«, ki jih je manj, niso označene kot take v nobenih informacijah, ki so na voljo priseljencem s šoloobveznimi otroki. Temu se reče »selektivne informacije« oziroma »skrivnosti domačinov«.
V te »prestižne« šole se je treba vpisati dve leti pred vstopom vanje, se pravi, ko ima otrok dve leti. V njih poteka pouk podobno kot pri nas: resno, z ocenami in domačimi nalogami. V navadnih šolah pa otroci sploh nimajo domačih nalog. Če že morajo kaj narediti – zadnji dve leti imajo enkrat na teden eno domačo nalogo –, pa se te naloge ne nanašajo na učno snov. Starši so popolnoma izključeni iz šolskega procesa: knjige in zvezki so stalno v šoli, razen enega za domače naloge. Starši nimajo pravice gledati oziroma brati šolskih knjig, teh knjig ni mogoče kupiti v knjigarnah.
Zadnji dve leti imajo pri pouku samo dva učitelja za vse predmete. Učitelji imajo veliko svobode pri odločanju, kaj se bo delalo; če jim kakšen predmet ni všeč, ga preprosto nimajo. V primeru ene od mojih hčerk je to pomenilo eno leto brez angleščine. Na koncu tega šolanja ni znanje tisto, ki odloča, kam se bo otrok vpisal naprej, ampak ta dva učitelja. Sicer obstaja nacionalni test, toda učitelji ocenijo otroka, še preden so znani rezultati. Učitelj nikoli ne spremeni svoje ocene, čeprav s tem zelo vpliva na nadaljnje šolanje. Brez njegovega blagoslova se namreč ni mogoče vpisati na gimnazijo, ki je pogoj za vpis na univerze.
Gre pri tem predvsem za diskriminacijo priseljencev?
Nizozemsko šolstvo je zelo ekonomično: na vrata so postavili zelo stroge učitelje, ki sami niso nikoli imeli možnost iti v pravo šestletno gimnazijo; za pedagoško visoko šolo zadostuje petletna »nižja gimnazija«. To, kar počnejo, ni »predajanje znanja novi generaciji«. Njihovo poslanstvo je, da otroke preusmerijo v proizvodne poklice ali pa na vodilne položaje. Njihovo mnenje o potencialih nekega otroka je pogosto zelo osebno: otroci ločenih nizozemskih staršev in otroci priseljencev so pogosto poslani v strokovne šole. Za obe skupini se namreč predvideva, da starši ne bodo mogli pomagati otrokom pri učenju. Gimnazijski program je namreč zelo zahteven; začne se pri dvanajstih letih s tremi tujimi jeziki in z matematiko.
Avtohtoni Nizozemci znajo nekako »preveslati« vse te probleme; mnogi priseljenci in Nizozemci, ki niso rojeni v mestih, pa ne vedo, kako se spopasti z njimi. Posledica: v gimnazijah sedijo samo »beli« otroci. V knjigi opisujem tudi razne strategije, kako se ljudje poskušajo znajti in »popraviti« učiteljevo strogo mnenje.
Ne bi hotela, da se »naš« šolski sistem spremeni v nekaj takega. O tem sem pisala na nekem hrvaškem forumu učiteljev in staršev; opazila sem, da je to zelo zanimiva in pomembna tema za »naš« prostor. V svojih avtobiografskih »pričevanjih« se počutim kot Günter Wallraff, nemški novinar, ki je eno leto živel kot turški gastarbajter v Nemčiji in potem o svojih izkušnjah napisal knjigo Na dnu. Šele skozi šolski sistem sem videla, da sem tujka in da bodo moji otroci »kaznovani« za to. Na srečo smo si izborili pravico do šolanja v gimnaziji. To je resničen privilegij.
Kako pa je v Evropi biti svobodna umetnica? Vi imate ta status že skoraj trideset let.
Mnogi umetniki morajo delati v tovarnah ali v trgovinah, preprosto ni dovolj dela za vse. Nekateri, srečnejši, se začnejo ukvarjati z organizacijo v kulturi ali s community artom in se tako vsaj začasno izognejo dolgočasnem delu v tovarni.
Kot vsi umetniki imam v finančnem smislu boljša in slabša obdobja. Po nagradah v Franciji sem dobila francosko štipendijo, pa še eno nizozemsko, toda pozneje sem bila šest let brez podpore. Poučujem na tečajih risanja portretov in stripa. Imam svoj veliki atelje; grafik, ki je moj prvi sosed, ima grafično prešo. Atmosfera je ista kot na Akademiji v Zagrebu ali kot v Ljubljani v osemdesetih letih. Veliko delam tudi z računalnikom, vse bolj in bolj sem navdušena nad novimi možnostmi, ki jih ponuja. Ukvarjam se tudi z računalniško animacijo. Lani mi je znova uspelo dobiti šestmesečno štipendijo za delo na zadnjem projektu. Moj mož je veterinar in vsa ta leta nam je njegova plača zagotavljala edino stabilnost. Nimamo lastne hiše, toda tudi dolgov nimamo. Vsako leto sem pet, šest mesecev na Hrvaškem. Pogosto tudi potujem drugam: kmalu moram v Trst, na predstavitev italijanskega prevoda Nemirnega morja in otvoritev razstave, potem pa letim na Poljsko, v Poznanj, kjer se bodo zbrali risarji stripa od vsepovsod. Zelo rada se družim z drugimi risarji in si ogledam tekočo produkcijo. Tokrat bom predstavila svojo še neizdano zgodbo o »svetovnem miru« in komaj čakam, da slišim njihovo mnenje o tem projektu. Sama sem preveč navdušena in zaljubljena v to zgodbo, zato me zelo zanimajo reakcije kolegov in mogoče se najde celo novi založnik. Poleti imam skupaj z drugimi umetniki šolo risanja v Puli, na odprtem, na trgu Port arata.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Dialogi:
|
26.07.2011 Prispevki avtorja
Dialogi:
|
26.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
