Predsodki se pogosto rodijo iz slepote
Foto: Simao Bessa
25. 09. 2011
Lawrence Schimel je junija obiskal Ljubljano kot gost projekta O’živela knjiga, spremljevalnega programa festivala Živa književnost, ki ga organizira društvo ŠKUC. Predstavil je pred kratkim izdano slikanico Tak kot drugi, ki je že njegova četrta knjiga za otroke, prevedena v slovenščino.
Lawrence Schimel (1971) je v ZDA rojeni in v Španiji živeči pisatelj in prevajalec. Njegov opus je obsežen in raznolik – piše in objavlja pesmi, knjige za otroke, stripe, znanstveno fantastiko, posebno mesto pa pripada čudežnemu oziroma pravljičnemu. Schimel je tako na primer napisal zbirko pesmi Fairy Tales for Writers, v kateri s pomočjo prepoznavnih pravljičnih vzorcev duhovito ponazarja zanke pisateljevanja. V najnovejši zbirki pesmi pa prek Grimmovih pravljic pripoveduje o holokavstu; po njegovem mnenju namreč oboje izvira iz istega temačnega nemškega gozda.
Kot mi je zaupal v pogovoru, si je sprva nadvse želel postati hidrobiolog, a mu je to onemogočila huda alergija. Pisati je začel med drugim zato, ker kot strasten bralec nekaterih zgodb enostavno ni našel. In jih je začel ustvarjati sam. V svojih delih se trudi ubesediti realnost, ki praviloma ostaja spregledana, obenem pa gradi tudi nove (fantastične) svetove.
Kaj vas pri pravljicah tako privlači?
V pravljicah ali mitih so pogosto arhetipi. Z njimi se seznanimo v otroških zgodbah, potem pa se izrazijo na različne načine. Zame je literatura zagotovo eden od načinov, kako vidim svet; literatura so moja očala – na svet gledam skozi leče različnih zgodb, ki sem jih prebral. Poleg tega se velik del mojega pisanja ukvarja z možnostmi in čudežne možnosti so ene izmed njih. To je torej eden od razlogov, da se vračam k pravljicam, pa tudi k drugim tipom fantastičnih zgodb.
V svoji prvi zbirki kratkih zgodb The Drag Queen Of Elfland domiselno prepletate žanr znanstvene fantastike z gejevsko in lezbično literaturo. Se strinjate, da gre na neki način za organski spoj, saj je bilo dolgo časa o tabuiziranih temah – tudi o homoerotični ljubezni – treba pisati na kodiran, metaforičen način?
Zame osebno je šlo bolj za vračanje k pravljicam oziroma arhetipom, ki mi kot odraščajočemu gejevskemu moškemu niso bili na voljo; k zgodbam, ki bi imele prvine, pomembne za moje življenje. Zatorej sem napisal lezbično zgodbo o volkodlaku in gejevsko zgodbo o duhovih. Gre za drugačne predelave znanstvenofantastičnih oziroma fantastičnih zgodb, žanra, ki sem ga začel brati že zelo zgodaj, a v njem nisem našel nobenih napotitev zase. Tako sem uporabil arhetipe na sodoben način ali pa z gejevskimi ali lezbičnimi liki. Tovrstna literatura v času, ko sem pisal to knjigo, še ni obstajala.
Se morda spomnite kakšnega primera, ko ste kot otrok oziroma mladostnik dekodirali skrito, nevidno homoerotično vsebino?
Mislim, da nikoli nisem prebral kodiranega besedila, ki bi ga bilo mogoče interpretirati kot gejevsko zgodbo. Za mojo slikanico Cecilija in zmaj veliko ljudi pravi, da je lezbična zgodba, a zame je to zgodba o dekliškem prijateljstvu. Knjigo sem napisal, ker so se v tistem času pojavili filmi Gospodar prstanov, pa Harry Potter itd.; v vseh teh zgodbah, ki so bile izjemno priljubljene, nastopajo moški. Ni bilo pa nobenih zgledov za čudežne prigode deklic, zato sem napisal zgodbo o deklici na čudežnem popotovanju, v kateri ni nobenih fantov. Konča se s prijateljstvom med dvema deklicama, podobno kot v filmu Thelma in Louise, zaradi česar je veliko ljudi besedilo posvojilo kot lezbično.
Ne spominjam pa se, da bi bila znanstvena fantastika, ki sem jo prebiral, »kodirana« na takšen način. A znanstvena fantastika se že kot žanr od nekdaj razlikuje od vseh drugih zvrsti, saj gre pri njej v prvi vrsti za zamišljanje alternativ. Znanstvena fantastika se odpira navzven, celo onkraj dvojnosti homoseksualnost-heteroseksualnost; tako na primer obstajajo nezemljani, pri katerih obstaja pet spolov namesto dveh.
Večina vaših knjig za otroke je odkrito »vzgojnih« – v smislu, da je v ospredju sporočilo.
Večina mojih knjig odraža določena načela, ne gre zgolj za homoseksualne ali feministične teme. V novi slikanici Tak kot drugi je osrednji lik posvojeni deček. Eden od razlogov zanjo je bil, da so v času nastanka – vsaj v Španiji – sicer obstajale posamezne knjige o posvojenih otrocih, ki pa so se vedno osredotočale le na samo posvojitev, ne pa na življenje po njej. Zame je bilo pomembno, da se posvojeni otroci, ki zares obstajajo, pojavljajo tudi v literaturi.
Zaradi lastne izkušnje sem bolj pozoren na stvari, ki so odsotne. Ena od knjig, ki naj bi izšla v isti seriji knjig – a je bila celotna serija odpovedana –, je imela naslov Mom’s new tattoo. Obstaja namreč veliko žensk s tatuji, a jih nikoli ne vidimo v otroških knjigah. Temu sam pravim pasivna mizoginija. »Dekleta ne igrajo tako dobro nogometa kot fantje« je aktivna mizoginija, pasivna mizoginija pa zatira dejanska izkustva žensk. Predsodki se pogosto rodijo iz slepote. Beli premožni moški so tisti, ki imajo v rokah moč; oni so tudi tisti, ki odločajo, kakšne knjige se izdajajo. Kot nekdo, ki ne ustrezam tej vlogi, se bolj zavedam ostalih, ki prav tako ne sodijo v to kategorijo, a kljub temu obstajajo in bi morali obstajati tudi v literaturi za otroke.
V slikanici Sosedje in prijatelji »vzgajate« k enakovrednemu sprejemanju različnih vrst družin, tudi takih, v katerih sta dva očeta.
Naenkrat sem napisal dve knjigi. Prva pripoveduje o raznolikosti družin, druga Merry Christmas, Rachid pa o raznolikosti religij. Pri obeh knjigah nisem želel, da bi bili »problemski« knjigi. V eni od družin sta resda dva očeta, a knjiga se ne ukvarja le z vprašanjem homoseksualnosti. V zgodbi sta tudi ločena mama in njen novi fant, ki je poln predsodkov; je homofobičen, pa tudi ksenofobičen, a zaradi nevednosti. Želel sem ustvariti lik, ki ljudi sovraži, ker jih ne razume oziroma ne pozna.
Toda stvarnost je taka kot v knjigi. Morda je trenutno v Sloveniji manj gejevskih parov, ki imajo otroke, ker jim to pravno ni dostopno. V Španiji pa je to v celoti pravno urejeno – in tako je že nekaj časa – in tam je tisoče takšnih družin. Ni pomembno le zanje, da obstaja knjiga, ki pripoveduje o njih; pomembno je, da tudi drugi otroci spoznajo, da gre za povsem običajne družine. Na nekem mestu v knjigi si osrednji junak zamišlja družine vseh svojih sošolcev – starši nekaterih so ločeni, nekateri imajo dva očeta in dve mami, ker so se ločeni starši ponovno poročili ... Po mojem mnenju so vsi predsodki med seboj povezani; če privoliš v obstoj enega, privoliš v vse.
Niste le plodovit pisatelj, ampak tudi strasten bralec.
Od nekdaj sem zelo strasten bralec; tudi pisati sem začel, ker nekaterih zgodb preprosto nisem našel. Še vedno ljubim branje. Ena od stvari, ki mi je v nasprotju z New Yorkom všeč pri Madridu, je, da imam čas za branje. V New Yorku je čas denar; če torej ne služiš denarja, zapravljaš čas. Če si na sončen dan zaželiš sedeti v parku in brati knjigo, so v Madridu ljubosumni nate, v New Yorku pa mislijo, da si nor. Berem veliko kriminalk; všeč mi je, da je v njih pravica vrednota – včasih ne gre za pravico v pomenu zakonitosti, ampak moralnosti.
Teme branja ste se dotaknili tudi v slikanici Boš bral knjigo z mano?. Imate kakšen namig, kako ljudem približati branje?
Branja ne cenimo, branje ni »seksi«. Če bi videli več ljudi brati, bi morda postalo bolj družbeno sprejemljivo. Sedaj pa je odrinjeno na obrobje; v navadi je branje pred spanjem, nanj se ne gleda kot na nekaj, kar je vredno početi. Ljudje tako na primer rečejo: Nocoj ostanimo doma in glejmo televizijo. Lahko pa bi rekli: Ostanimo doma in berimo knjigo! To sam počnem. Tudi podarjanje knjig je eden od načinov spodbujanja branja. Ali pa doživljanje branja kot nečesa zabavnega. Včasih se ljudje čutijo primorane brati »resne« knjige, sam pa mislim, da moramo brati knjige, ki so nam všeč. Sam nimam predsodkov – berem ljubezenske romane, znanstveno fantastiko, kriminalke, poezijo, eseje ... Več kot bereš, več pogledov na življenje se ti odstre. Vsaka knjiga je kot ključ, ki odklene nov delček razumevanja človeškega življenja in naših odnosov z drugimi.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
26.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
