Jovan Ćirilov, oče Bitefa
30. 11. 2014
Takoj po predstavi smo se polni pričakovanj, kaj bo rekel, zbrali v garderobi. Prisluhnili smo tako njegovim pohvalnim besedam kot kritičnim pripombam. Več kot uro je govoril tako, kot je znal samo on: elokventno, z nešteto referencami, uglajeno, prijazno, brez pretiranega navdušenja ali profesionalne rutine. Nato smo ga pospremili na železniško postajo; zunaj je bil vlažen mraz in depresivna megla. Ob pol dveh zjutraj se je Jovan Ćirilov (1931–2014) povzpel na Simplon ekpress in se odpeljal proti severovzhodu; v Heidelbergu si je v mestnem gledališču hotel ogledati predstavo Johanna Kresnika Sylvia Platt. Bilo je leto 1985.
A začelo se je osemnajst let prej, leta 1967 v pisarni upravnice Ateljeja 212 Mire Trailović, ko je padla odločitev, da se v Beogradu organizira mednarodni gledališki festival Bitef. Desna (in včasih tudi leva) roka Mire Trailović je bil Jovan Ćirilov, selektor in umetniški direktor Bitefa. Septembra 1967, ko se je festival prvič odvijal, sta Trailovićeva in Ćirilov na beograjski železniški postaji pričakala znamenita ustanovitelja Living Theatra Juliana Becka in Judith Malino z njuno nekajmesečno hčerko. Tako je bil že prvi Bitef zmagoslavje novega gledališča, ki je nastalo kot odpor proti meščanskemu, buržoaznemu gledališču in hkrati tudi kot kritika družbenega sistema, ki, čeprav je sanjal o brezrazredni družbi in osvobojenem človeku, ni zmogel ustvariti svojega avtonomnega umetniškega izraza. Tistega sončnega, a vetrovnega septembra je v Beogradu nastopilo tudi gledališče Laboratorij Jerzyja Grotowskega s predstavo Stanovitni princ, s katero je Grotowski demonstriral svoje »revno gledališče«.
To ni bilo le »okno v svet«, ozka in strma pot v svobodo, ampak »svet« sam, svoboda sama!
Zasluge Jovana Ćirilova, da je Beograd enkrat na leto postal središče gledališkega sveta, so neizmerljive. Ob Living Theatru in Grotowskem so to bili še Kantor, Barba, Krejča, Garcia, Zadek, Brook, Tovstonogov, Ljubimov, Efros, Szajna, Perinetti, Schechner, Ronconi, Schumann, Peymann, Serban, Bergman, Savary, Mnouschkin ... Enciklopedija najpomembnejših režiserjev druge polovice 20. stoletja.
Posebna ljubezen in poklicna pozornost Ćirilova je veljala slovenskemu gledališču. Že na prvem Bitefu je nastopila ljubljanska Drama s Korunovim Kraljem Learom; sledile so mnoge slovenske predstave, ki so jih režirali Žarko Petan, Dušan Jovanović, Tomaž Kralj, Ljubiša Ristič, Janez Pipan, Tomaž Pandur, Dragan Živadinov, Igor Štromajer, Vito Taufer, Branko Potočan, Matjaž Farič, Tomi Janežič, Diego de Brea, Janez Janša ... In kar je morda še pomembneje: Bitef je močneje vplival na slovensko gledališče kot na katero koli drugo (jugoslovansko) gledališče, pa četudi smo imeli v Ljubljani priložnost videti le peščico bitefovskih predstav. Naša gledališka misel in dejanja niso le hlepela po tujih vzorih in spodbudah, ampak so zanje bila tudi odprta, pripravljena, zrela, ker je slovensko gledališče v drugi polovici prejšnjega stoletja že zdavnaj opravilo z »zamudništvom«.
Bitef ni umrl s krvavim razpadom Jugoslavije. Jovan Ćirilov je v minulih desetletjih z Bitefom nenehno opozarjal, da gledališka umetnost človeku vrača dostojanstvo. Le zaradi te neizmerne vere je lahko vabil v nesrečno srečni Beograd velike svečenice in svečenike gledališča. Saj je bil ne le pesnik, dramatik, scenarist, romanopisec, teatrolog, avtor slovarjev in antologij, ampak predvsem moder, posvečen, asketski mislec in aktivist, čuvaj živega ognja v Talijinem hramu.
Bo zdaj, ko je njegov oče odšel, Bitef ostal sirota?
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
