Pogovor z Blažem Lukanom o aktualnem stanju gledališke kritike
KRITIKA JE ARTIKULACIJA SVETA
Foto: Blaž Samec
04. 04. 2016
Kritika je od nekdaj elementarni del vsakega kredibilnega medija. Neodvisna, neizprosna, poštena, neposredna, predvsem pa kakovostna, namenjena tako bralcem kot ustvarjalcem. In da lahko postane vse to, se mora avtor z njo ukvarjati strastno, stalno in dolgo.Danes je žal drugače. Poklic kritika izginja, vedno slabše je plačan, prostora v medijih je čedalje manj ... Blaž Lukan (pred kratkim je pri Slovenskem gledališkem inštitutu izšel njegov zbornik Po vsem sodeč, v katerem je zbrano njegovo kritiško delo med letoma 1993 in 2013) je eden redkih, ki jim je uspelo razvijati kritiško pisanje po izginjajočih načelih. Danes predstojnik katedre za dramaturgijo in zgodovino drame na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil kritiško aktiven debeli dve desetletji in prav toliko gledaliških sezon. Zbornik Po vsem sodeč (ni treba skrivati; gre za branje, namenjeno pravim, skorajda ortodoksnim gledališkim navdušencem) na enem mestu in v enem kosu omogoča vpogled v dobršen del polpretekle gledališke zgodovine, (ne)hote vzpostavi vezaj z aktualnim odrskim dogajanjem, osmisli razmerje med družbeno realnostjo in umetniškimi gestami, ki jo spremljajo, predvsem pa jasno sporoči, da je kakovostna kritika ena redkih, gotovo pa najpomembnejša spremljevalka in zapisovalka gledališkega dogajanja. To je ne glede na tehnološki razvoj dokumentiranja in arhiviranja že v svoji naravi naravnano na – izginjanje.
Zbirko kritik od sorodnih izdaj loči konceptualna odločitev, da niso nanizane kronološko, pač pa po abecednem redu sledijo posameznim režiserjem in njihovemu delu.
Tri možnosti ureditve obstajajo. Kronološka, takšna, ki kritike niza po gledališčih, in tretja, uporabil sem jo tudi sam, ki sledi režiserjem. Podobno se je urejanja lotil že Veno Taufer v zborniku Odrom ob rob, enako je storil tudi Andrej Inkret v zbirki Za Hekubo. Tovrsten princip se mi je zdel najprimernejši tudi zato, ker s tem režiserju priznavam avtorstvo, najbolj izpostavljeno mesto v gledališkem ustvarjalnem procesu. Seveda pa režiser ni edini avtor gledališča, kar je iz kritik mogoče precej jasno razbrati. Če bi se odločil za princip združevanja kritik po gledališčih, bi bilo v poglavjih preveč praznih mest.
Mogoče je odločitev smiselna tudi zato, ker so si v zadnjem obdobju gledališča vedno bolj podobna.
Vsaka konceptualna odločitev prinaša določeno sporočilo.
»Izrinjanje kritike iz medijev se mi zdi katastrofalna poteza. Enako je z izginjanjem družbene kritike. Ker kaj ostane, ko kritika izgine? Ostane piar, ki si ga pišeš sam ali pa ti ga drugi po naročilu in proti plačilu.«
Če se ne motim, je 2013. tudi leto, ko ste nehali pisati.
Razlogi za prenehanje so bili objektivni in subjektivni. Objektivni je bil, da se je na Delu takrat spremenila politika spremljanja predstav. Tendenca je bila, da naj bi vsak teden dežurni kritik, ne glede na to, v katerem gledališču je premiera, spremljal vse premiere in potem napisal zbirno besedilo. To se mi je zdelo neprimerno, kot kritik se namreč težko izrazim v tako skromnem in hkrati zbirnem obsegu. Mogoče je bila taka odločitev utemeljena v medijskem smislu, ki postavlja v ospredje bralca, ki ga morda ne zanima vsaka predstava posebej, v strokovnem pa ne. Sicer pa se tako ni obnesla.
Mene je vselej zanimalo kontinuirano spremljanje gledališča oziroma produkcije. To je najbrž edini način, da se pisec lahko razvija, istočasno pa prispeva tudi k dialogu z ustvarjalci. Če bi bil takrat še vedno zaposlen na Delu, bi mogoče tak koncept sprejel in ga celo nadgradil ...
Subjektivni razlog je bil, da sem zadnjih nekaj sezon, ko sem bil že na AGRFT, pokrival praktično le še produkcijo SNG Drama Ljubljana. To se mi je zdelo premalo, vedno sem namreč najbolje pisal, ko sem delal največ, ko sem spremljal različna gledališča in različne vrste produkcij. Moj cilj nikoli ni bil postati kritiška avtoriteta »vidmarjanskega« tipa, nekakšna kritiška instanca, ki vidi in presoja od zunaj, s stališča avtoritete, ki milostno deli svoje sodbe. Na neki način moraš živeti gledališče, tudi ko o njem pišeš.
Prav tako nisem mogel mimo dejstva, da se stvari začnejo ponavljati. Kritika je kratka forma, zelo odvisna od jezika, formulacij, načina artikuliranja predstave, njenega prepisa v jezik. Če iz sezone v sezono gledaš iste ekipe, igralce, režiserje ..., enostavno ostaneš brez jezika. Začutil sem, da mi ga je začelo zmanjkovati. Poleg tega se mi je zazdelo, da je prišel čas, ko je treba prepustiti kritiški prostor mlajšim, ne glede na to, kaj si mislim o njih.
Ažurno in angažirano spremljanje zahteva veliko energije, vztrajnosti, tudi nenehnega prespraševanja o smiselnosti takšnega početja.
To samospraševanje je pri meni nenehno. Tudi zato, ker primarno prihajam iz gledališkega sveta, čeprav sem kmalu, že kot študent na AGRFT, začel pisati tudi kritike. Kljub vsemu se čutim del gledališča. Kritika je samo drugi breg gledališča, med obema teče ista reka, je hkrati novinarski in strokovni žanr. Mene je bolj kot animirati bralca, kar je sicer prav tako namen kritike, zanimalo stopiti v dialog z ustvarjalci. Vedno sem imel pred očmi predstavo in ustvarjalce in jim hotel s kritiko nekaj sporočiti. Čeprav je res, da se tudi bralcu ne moreš in ne smeš popolnoma izogniti.
Vedno večja je težnja po nagovarjanju izključno bralca, ne ustvarjalca.
Takšna težnja ni nič novega, ves čas je prisotna. Ampak bolj kot odzivi bralca so me zanimali odzivi ustvarjalcev. Želja po vzpostavitvi dialoga ni zgolj retorična trditev, vedno me je zanimalo mnenje strani, o kateri sem pisal. Seveda bistveno bolj konstruktivni oziroma artikulirani kot pa živčni in negativni odzivi. Paradoks je, da pozitivne reakcije redko pridejo do tebe, negativne pa so pogosteje objavljene, javne. Žal je bilo praviloma tako, da so mi te z (ne)artikuliranostjo le redko ponudile tehtno, adekvatno izhodišče za dialog.
Razlog?
Ni ga težko najti. Občutljivost ustvarjalcev, hlastne, prehitre in premalo premišljene reakcije. Kljub vsemu teh odzivov ni bilo veliko. Če jih primerjam s tistimi, ki jih je bil na svoje kritiško pisanje deležen recimo Andrej Inkret, jih je bilo bistveno manj. Pri Inkretu sem vedno občudoval njegovo pripravljenost na odgovor, ne glede na to, kakšna je bila provokacija. Tudi če so bile provokacije žaljive, jih je vzel kot konstruktivno izhodišče in ga izkoristil kot spodbudo, da je lahko še dodatno artikuliral svoj kritiški credo. Sam sem se do tega težko pripravil.
»V kritiki artikuliraš svoj svet in hkrati svet predstave, vsega, kar gledaš. Artikuliraš kontekst, predstavo in vse tisto okrog nje. Postavljaš vse to v red, sistem, kontinuiteto...«
Kritika je kreativni proces, v katerem se nenehno izmenjujejo različne oblike percepcije, čustvenih stanj, analize, vzpostavljanja distance in popolnega vživljanja ...
Moje razumevanje kritike je mogoče celo malce kontradiktorno. Jasno, da je to subjektivno početje, a me kljub vsemu ni zanimalo nenehno manifestiranje mojega kritiškega jaza, rajši sem se nekako skril oziroma prikril v ozadju in poskušal najti nekaj objektivnega. Mogoče sem ves čas živel v zablodi, da se da o predstavi povedati nekaj objektivnega. Ne, kaj si jaz mislim o njej, pač pa, kakšna je ta predstava v razmerju do historičnega, osebnega, socialnega, političnega trenutka. Bolj sem se počutil kot medij, kot nekaj, skozi kar se to gledališče pretaka, kakor pa kot nekaj ali nekdo, s katerim se vse začne in konča.
Kritiko razumete kot početje dinamičnega, emotivno vpletenega po/ustvarjalca ali hladnega, racionalnega analitika?
Obstajajo tako analitični kot »impresionistični« kritiki, ki izhajajo iz doživetja predstave. Prvih kritik je v mojem opusu bistveno več, saj pri drugem tipu potrebuješ ustrezno provokacijo, se pravi, da mora predstava omogočati »impresionistični« odziv. Takšnih predstav je v bistvu zelo malo. V pisanju sem vedno poskušal najti jezik, ki bi ustrezal posamezni predstavi. Ostati analitičen, a vendarle izpisati kritiko z jezikom, ki ga sprovocira predstava.
Prihajajo nove kritiške generacije z malo kilometrine, po drugi strani pa je tako za bralca kot ustvarjalca pomembna komunikacija z nekom, ki ima za sabo dolgo dobo spremljanja gledališkega dogajanja. Občutek imam, da se tovrstno početje na neki način končuje.
Za zdaj smo v prehodnem obdobju, v primerjavi z drugimi okolji smo še precej na boljšem. Izrinjanje kritike iz medijev se mi zdi katastrofalna poteza. Enako je z izginjanjem družbene kritike. Ker kaj ostane, ko kritika izgine? Ostane piar, ki si ga pišeš sam ali pa ti ga drugi po naročilu in proti plačilu. Če se sploh, se takrat lahko vzpostavlja samo zrežiran oziroma zmanipuliran dialog. Publiko je mogoče zelo hitro zapeljati v vode, v katerih jo nekdo hoče videti. Kritika pa ponuja iztočnice za premislek, refleksijo, razločevanje, presojanje.
Svojevrstno kritiško sito je tudi inkaso.
Blagajna kot kriterij ni nekaj novega. Že stari umetniški vodje so govorili o gledališču v razmerju do »blagajnice«. Aplavz na koncu predstave je seveda tudi kriterij, ni pa edini.
Imate občutek, da v slovenskih institucionalnih gledališčih, ki jih financira država, postaja prevladujoč?
Na srečo še vedno obstaja nekaj kritike in še ima nekakšen učinek, ki pa je vedno teže merljiv. Ne glede na to je oboje nekako uravnoteženo. Vse pa se res vrti v smeri, ko bo kritika počasi izginila in bo ostal samo še kriterij »blagajnice«.
Paradoksalno je, da je kritika del gledališkega miljeja, večinoma financiranega od države, vendar se pojavlja predvsem v medijih v zasebni lasti, ki delujejo po drugačnih načelih kot gledališča. Merilo je jasno – branost, donos ... Bi morala tudi kritiško pisanje financirati država?
»Pisati zgolj kritike pomeni redukcijo. Jezik se krči, svet se krči, začneš se ponavljati. Kritiški kriteriji nastajajo v nekakšnem referenčnem ozadju, iz katerega se kritika nato izčisti.«
Problem je, da ne izginja samo kritika, temveč javnost kot taka. Ki ni enako množica. Množična umetnost nagovarja drugega naslovnika, tukaj pa izginja celotno javno polje. Kje je gledališče kot javna institucija in kje se lahko še artikulira, je vedno večje vprašanje.
Država pri tem lahko vzpostavlja bolj ali manj objektivne in strokovne kriterije, kritikom, denimo, omogoča pridobitev statusa samozaposlenega s plačilom prispevkov, pripravlja se tudi kritiški portal, ki naj bi deloval v okviru Društva gledaliških kritikov in teatrologov in Slovenskega gledališkega inštituta, kjer naj bi pokrivali vso slovensko gledališko produkcijo, pisanje pa bi bilo plačano. Tak medij bi opravljal funkcijo, ki je zasebni mediji skorajda ne več.
Za gledališče je nekaj najslabšega ne dobiti kritike. To še kako dobro vedo gledališka vodstva, ki jo pridobivajo tudi s pogojevanjem oglaševanja v določenem mediju. Gre torej za poslovni odnos, ki pa načenja vprašanja neodvisnosti, suverenosti ... ne samo kritiškega pisanja.
Razmerja so se bistveno spremenila, postala so nerazvidna. Seveda je treba na novo utemeljiti odnose, tudi kritiko, njeno izgubljanje moči, sposobnosti razsojanja, soustvarjanja gledališča. Tej moči se je začela celo sama odpovedovati, in to predvsem zaradi spremenjenih družbenih odnosov in možnosti preživetja. Rok Vevar je uvedel pojem interkritike, torej tipa kritike, ki se je odpovedala moči presoje in se vedno bolj vpleta v gledališko produkcijo.
Ampak, v tem razmerju bralca ni več.
Točno, njen naslovnik postane nekdo drug. Bralec, gledalec, uporabnik niso več pomembni.
To pomeni, da komunicira tudi prek drugega, drugačnega medija.
Ja, izgubila je svoj osnovni medij. To se je zgodilo zato, ker je to ena od realnih možnosti njenega preživetja. Takšna, kot je, namreč v razmerah vladavine trga ne more več preživeti. Trg jo enostavno izriva, ker kritika dela proti njegovim interesom.
Vendarle so institucionalne gledališke hiše akterji, ki niso vezani zgolj na zakone tržišča. Po drugi strani pa tržijo svoje blago s tržnimi prijemi.
To je velika kontradikcija. Mešata se dva principa. Dejstvo je, da je naše gledališče subvencionirano, in to v meri, ki mu zagotavlja delovanje in obstoj. Hkrati je tudi na trgu, kjer pa mu vendarle ne gre za golo preživetje, saj je to zagotovljeno, pač pa bolj za prestiž. Subvencionirana gledališča niso življenjsko odvisna od inkasa in množičnega obiska tako kot na primer komercialna gledališča.
Je koncept repertoarnih gledališč konstruktiven za gledališko kritiko?
To je dvorezen meč, saj kvantiteta produkcije ne prinese nujno njene kvalitete. Dejstvo pa je, da so ansambli slovenskih gledališč precej številni in igralci vsekakor morajo imeti možnosti za delo. Kljub temu se mi je večkrat zazdelo, da so posamezne sezone gledališč kvantitativno predimenzionirane, namesto količine bi si želel več bolj premišljenih projektov.
»Če se stvari zgodijo po naravni poti, je to v redu. Če bo kritika odmrla, bo pač odmrla. Če bo gledališče odmrlo, pač bo. Tragični so posegi od zunaj, ideologije, trga, kapitala ...«
Repertoarni sistem ima dobre in slabe strani, vprašanje je sicer, ali se bo obdržal, nisem pa zagovornik velikih rezov in sprememb. Kljub vsemu je ta koncept dokazal, da lahko dobro deluje. Večji problem je neinstitucionalna produkcija, ki je po mojem trenutno v krizi. Če bi na račun zmanjšanja sredstev institucijam lahko dvignili nivo neinstitucionalne produkcije, sem za konkretne spremembe sistema. A ta korelacija žal ne deluje vedno.
Se na AGRFT, kjer ste zaposleni, načrtno ukvarjate z vzgojo kritiških piscev?
Na status kritika v družbi in medijih akademija nima velikega vpliva. Lahko pa na to vpliva v strokovnem smislu. Z znanjem, ki ga študent dramaturgije in scenskih umetnosti pridobi med študijem, lahko začne samostojno pisati kritike. To pomeni, da zna gledati predstavo, jo razume in to razumevanje tudi artikulira. Zato so v našem programu od prvega letnika naprej vsebine, ki predstavljajo znanje, potrebno pri kritiškem pisanju. Kritiki je na drugi stopnji študija namenjen tudi predmet Kritika scenskih umetnosti.
Kakšen je odnos študentov do kritike?
V gledališkem življenju, po vsem sodeč, kritika ni več tako prisotna, kot je bila še pred kratkim. Že je mogoče čutiti posledice njenega izginjanja iz medijev. Študentje se najbrž vedno bolj zanašajo na lastno izkušnjo, pa na ustno izročilo, glas kolegov, s čimer ni nič narobe, če pa si morda ustvarijo mnenje na podlagi tega, kar ponuja institucija, torej usmerjene informacije oziroma piarja, je to slabo.Stanje še ni katastrofalno, ni pa daleč od tega. Paradoks je, da potreba po kritiki, po izoblikovanju lastnega mnenja in njegovem soočanju z drugimi mnenji, nikakor ni izginila.
Po artikulaciji lastnega pogleda, sveta, ki ga ne samo gledaš, pač pa tudi ustvarjaš?
Točno to. Kritika je artikulacija sveta. Ni samo mnenje v smislu, to je dobro ali slabo, to mi je všeč ali mi ni. V kritiki artikuliraš svoj svet in hkrati svet predstave, vsega, kar gledaš. Artikuliraš kontekst, predstavo in vse tisto okrog nje. Postavljaš vse to v red, sistem, kontinuiteto ... Kritik ni nekdo, ki zgolj deli zvezdice, te so kritiko zbanalizirale, saj zaradi njih izginja vsebina zapisanega.
Gre pa tudi za nekaj, o čemer se nihče več ne sprašuje.
Danes je tako ocenjevanje dejstvo. Čeprav sem prepričan, da ni nujno. Se strinjam, da je treba jasno povedati, kaj je dobro in slabo, kakšen je celovit vtis ..., ampak redukcija na njegovo grafično podobo je degradacija in banalizacija. To seveda bralcu olajša delo, kar pa ne bi smel biti edini namen tovrstnega pisanja.
Tudi jezikovna artikulacija medijev je vedno bolj poenostavljena. Še vedno je lahko deklarativna, ne more pa izraziti nians, detajlov, ki pravzaprav naredijo predstavo takšno, kot je.
Zavedam se, da kritika ni strokovna razprava, zanjo je prostor drugje, hkrati pa je tudi strokovni tekst in se ne more popolnoma odreči svojemu besednjaku ... Želja po popolnem ugajanju bralcu je za kritiko nenaravna in nesmiselna. Navsezadnje lahko pripelje tudi do tega, da jo lahko napiše vsak, ki ima rad gledališče, kar je degradacija kritiške funkcije.
Imate občutek, da se to prepogosto dogaja?
Seveda je kritika tudi novinarski žanr, vendar zahteva določeno znanje in senzibilnost. Prav vsak res ne more pisati kritik.
Vztrajanje pri pisanju, potrebna kilometrina, pisca dela kredibilnega. Danes je možnost razvoja minimalna. Potreba po tem je majhna, delo slabo plačano, ni mentorstva ...
Možnosti so tako slabe, da bo inštitut kritike v vlogi, kakršno je imel, slejkoprej izginil. Kontinuiteta je pri kritiškem pisanju absolutno potrebna. Včasih so kritiki govorili o tako imenovanem kritiškem desetletju. Deset let je najbrž potrebnih, da razviješ lastne kriterije, ime in ugled. Danes redkokdo vztraja deset let, prostor za objave se krči, kritiki so prisiljeni iskati druge vire preživetja, ki so pogosto v konfliktu interesov s pisanjem kritik ...
Poleg tega gledališki kritik ne more pisati samo kritik. Kritika je lahko ekstrakt širšega gledališkega angažmaja v kakršnikoli obliki. Pisati zgolj kritike pomeni redukcijo. Jezik se krči, svet se krči, začneš se ponavljati. Kritiški kriteriji nastajajo v nekakšnem referenčnem ozadju, iz katerega se kritika nato izčisti. Poznam primere, ko je kritik zaradi izključno kritiškega pisanja postal nekredibilen. Mlajša generacija ima, žal, bistveno slabše izhodiščne možnosti.
Če se vrneva na začetek. Vi ste se definitivno poslovili od kritiškega pisanja.
Ne povsem. Pišem za revijo Dialogi, a ne po naročilu, zgolj takrat, ko me neka predstava nagovori. Ne gre za kritiko, bolj za esejistično pisanje. Ampak to ni več »prava« kritika, ki jo med drugim definira prisila, obveza pisanja o, na primer, vseh predstavah določenega gledališča v neki sezoni. Pogosto je to tudi velika muka ... »Prisila« in kontinuiteta sta ključni za formiranje kritika.
Gledate predstave drugače, odkar ne pišete?
Bolj sem sproščen. Včasih sem vesel, da mi o neki predstavi ni treba pisati, slabo pa je, da mi zaradi tega velikokrat uide iz spomina. To je paradoks, namreč, kritika je enako kot inštrument spomina tudi inštrument pozabe. Med pripravo zbirke in prebiranjem kritik sem naletel na precej predstav, ki so mi ušle iz spomina. Predstavo sem očitno tako prelil v pisanje, da je izginila iz spomina.
Se vam zdi slovenska gledališka krajina izziv za kritike?
Ne gledam več vsega. Še vedno pa naletim na predstave, o katerih bi rad pisal. V tej sezoni so takšne na primer Kralj Ubu režiserja Jerneja Lorencija, V republiki sreče Sebastijana Horvata in Projektator Dragana Živadinova.
Gledališče se počasi spreminja.
Tako je, zato veliki rezi vanj nikdar niso dobri in prav tako ne napovedane spremembe na področju kritike. Če se stvari zgodijo po naravni poti, je to v redu. Če bo kritika odmrla, bo pač odmrla. Če bo gledališče odmrlo, pač bo. Tragični so posegi od zunaj, ideologije, trga, kapitala ...
V vsakem primeru bo manj zbirk, ki omogočajo ponoven in težko vzpostavljiv stik z minulim gledališkim dogajanjem, zgodovino, poetiko ...
Žal je ta knjiga že čista rariteta.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
