Dr. Gregor Tomc, profesor na Katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede
Naša kulturna politika je iz 19. stoletja
Foto: Uroš Hočevar
23. 02. 2015
Pred kratkim so zaslužni umetniški ustvarjalci prejeli Prešernove nagrade, elitna priznanja, ki jih podeljuje država. Tudi sicer skorajda ni nagrad, ki jih posredno ali neposredno ne bi omogočala država. Kar je paradoksalno, sploh naj bi šlo v izhodišču za početje, ki za svoje delovanje nujno potrebuje neodvisnost in stremi k preseganju razumevanja in prevpraševanja obstoječega (tudi) družbenega reda, katerega predstavniki pa po drugi strani ravno tem ustvarjalcem podeljujejo nagrado. Za kakšno obliko priznanj pravzaprav sploh gre?
S tem, da država podeljuje nagrade, ni samo po sebi nič narobe. Narobe je to, kako oz. kdo jih podeljuje. Da se lahko na ministrstvu za kulturo ukvarjaš s kulturno politiko, moraš biti obdarjen s posebnim instinktom, s katerim ločiš »pravo« umetnost, ki jo ustvarjajo geniji in nosi v sebi večno esenco človeškega duha, od kulturne zabave, ki je lahko sicer čisto simpatična, a govori zgolj o aktualnih stvareh in je zunaj-umetnostna. Resnici na ljubo ta instinkt ni zelo izjemen, kot izgleda na prvi pogled, saj je prepoznavanje »prave« umetnosti v resnici zelo enostavno. »Pravo« je tisto, kar najdemo v galerijah, gledališčih, operah, filharmonijah in podobnih estetskih muzejih. Važno je le, da je pred-moderno. Televizijska ali filmska umetnost ali sodobna glasba so zgolj gospodarske panoge, največkrat kič, ki ga ne kaže jemati resno. Samo za ilustracijo: Siddharta je bil visoko nadpovprečen bend na prehodu v tretje tisočletje in bi si s ploščo Nord zaslužil Prešernovo nagrado, a je seveda ni dobil. Zakaj? Ker niso opera in v komisiji za njih še niso slišali.
Kriterij ločevanja »pravega« in »nepravega« je fenovski in ne strokoven. V umetnosti smo vsi feni, razlika je le v tem, da so feni Motorheadov dovolj kulturni, da vedo, da je to le njihovo mnenje, feni Mozarta pa so tako arogantni, da dejansko mislijo, da je njihov okus objektivno gledano najboljši.
Zanimivo je, da je takšno prepričanje praktično nemogoče spremeniti. Načeti ga ne more niti že več let trajajoča finančna kriza.
Zametki sodobne kulturne politike segajo v 19. stoletje. Aristokracija in cerkev nista več zmogli financirati razkazovalnega potrošništva višjih slojev v umetnosti, opere, filharmonične glasbe, gledališča, galerij ... Del ustvarjalcev je končal na trgu, drugi pa so gojili prezir do »navadnih« ljudi, do drhali, množic in kar je še podobnih oznak za ljudi, ki so jih imeli za inferiorne. Ti so končali kot elitisti. V teh krogih se je oblikovala romantična razlaga umetnosti: gre za genije, ki ustvarjajo zunaj prostora in časa, večno Umetnost. Estetsko ustvarjanje so ločili na dva dela: na »pravo« umetnost, ki so jo ustvarjali sami, in na ljudsko kulturo, ki sicer dokazuje zgodovinsko tradicijo naroda, ni pa umetnost. Potem so določili še, kaj je umetnost za nazaj. Zato lahko feni elitizma danes v Cankarjevem domu gledajo Iliado, čeprav gre za ljudsko umetnost, ali v gledališču Shakespeara, čeprav je bil tržni ustvarjalec. Do tu je romantika samo še ena fenovska pripadnost, nič drugačna od povzdigovanja alter rocka na Radiu Študent danes. Nerodno pri celi stvari je bilo, da je romantika sovpadala s časom izgradnje nacionalne države, ko so se v Evropi oblikovale z nacionalizmom oborožene nacionalne skupnosti. Romantika se je spojila z nacionalizmom v ubijalsko kombinacijo. »Prava« umetnost je postala dokaz veličine naroda. Adolf Hitler ni odstopal od romantičnega standarda, ko je povezoval Wagnerja ali Straussa z večvredno »arijsko« raso. Tudi Slovenci smo kmalu dobili svoje male Adolfe, ki vsakič, ko jim stopiš na prste (ko se na primer zavzemaš za demokratično kulturno politiko) vpijejo, da je ogrožena narodna samobitnost, da je grožnja elitizmu enaka grožnji slovenstvu. Jasno je, da je kateri koli politiki težko prebiti tako koncipirano obrambno linijo privilegiranosti.
In javni zavodi v elitizmu so rastli kot gobe po dežju. Ljubljana, mesto s četrt milijona prebivalcev, ima infrastrukturo za estetske muzeje, ki je podobna Parizu, le da v 19. stoletju. Seveda po to ni brez posledic. Na področjih sodobne umetniške ustvarjalnosti, televizije, filma, popularne glasbe, smo kulturna provinca. Za to, da peščica elitistov ustvarja v udobju, vse ostalo nazaduje.
Letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je tudi Miki Muster, stripovski ustvarjalec, kar je glede na prejšnja leta pravzaprav veliko presenečenje.
To je za Slovenijo revolucionarno in to lahko samo pozdravim. In čez 50 let bo dobil nagrado tudi rocker, če bo kakšen še živ. Vendar je ta nagrada alibičnega značaja, ne spremeni osnovnega dejstva. Če bi hoteli v resnici kaj spremeniti, bi se morali najprej soočiti z dejstvom, da je čas razsvetljenstva in aristokracije, ko so se redki izbranci razglašali za estetske nadljudi, mimo. Živimo v demokratični državi, v kateri ima vsak državljan kot davkoplačevalec pravico do enakopravnega dostopa do kulture po lastni meri. In če je tako, potem iz tega izhaja nekaj jasnih načel, ki bi morala biti zavezujoča za delovanje vsake normalne kulturne politike.
Prvo je, da mora dajati prednost tistim medijem, ki so bolj participativni, ki omogočajo dostop do kulture večjemu številu ljudi. Drugo je demokratičnost, da mora dajati prednost tistim medijem, ki imajo bolj socialno raznoliko občinstvo. Tretji, ki izhaja iz prvih dveh, je učinkovitost, da mora dajati prednost tistim medijem, ki za isti vložek sredstev nagovarjajo več potrošnikov. In še četrti kriterij, podpirati mora medije, ki omogočajo najbolj kvalitetno možno zaznavo estetskega dela. Primerjajmo po teh kriterijih dve obliki uprizoritvene umetnosti, gledališče in film. Film je bolj participativen, pomembno več ljudi hodi v kino kot v gledališče, bolj demokratičen, saj je mediji vseh slojev prebivalstva, je zaradi tega bolj učinkovit, torej lažje povrne vložena sredstva in omogoča bolj kvalitetno zaznavo (snemanje na lokaciji, posebni efekti, akcijski prizori, množične scene). A kljub temu gre pri nas za en javni gledališki zavod približno toliko sredstev kot za celotno letno filmsko proizvodnjo. Nekaj je torej zelo narobe. Naši uradniki v kulturni politiki še vedno živijo v 19. stoletju.
Kaj konkretno narediti, da se ta razmerja spremenijo?
Dva problema sta ključna. Prvi je zlizanost elitizma z nacionalizmom. Slovenci smo narod, ki se je konstituiral na utvari, da smo narod z izjemnim kulturnim poslanstvom in da smo kulturno izjemen narod. Seveda ni res ne eno ne drugo, a je utvara vseeno učinkovita. V desetletjih kohabitacije z državo so se elitisti dobro organizirali, so močan lobi državnih uslužbencev. In kdo jim stoji nasproti? Disperzna gmota ustvarjalcev, ki so jih od malega učili, da je to, kar je njim všeč, v najboljšem primeru zabava, v najslabšem pa nekultura. Od države niso nikoli nič dobili, zato od nje tudi nič ne pričakujejo. Na to možnost največkrat niti ne pomislijo. Če jim začneš razlagati, da estetski apartheid, ki ga imamo, ni naravna danost, ampak oblika vladanja, bodo pogosto celo stopili v bran elitizma. Sprijaznili so se namreč s tem, da je normalno, da sam financiraš prostor za vaje, vaje, snemanja, da igraš zastonj ali za simboličen honorar, da sam skrbiš za reklamo, sam financiraš turneje, dokler se nekega dne vsega skupaj ne naveličaš in prenehaš z ustvarjanjem.
Že sam termin pop-ularna glasba nekako nakazuje na nekaj, kar mora preživeti na trgu. Kar pa v našem primeru in tudi v primeru zahodnoevropskih praks vseeno nekako ne drži.
Delitev na popularno in nepopularno kulturo je skrajno problematična, uveljavila se je v elitnih krogih, da bi legitimirali svoj privilegiran položaj. Če vzamemo za ilustracijo glasbo. Po priljubljenosti odstopa narodno-zabavna glasba, sledijo pa trije žanri, ki so približno enako popularni – popevka in rock in elitna glasba imajo okoli 20–25 odstotkov poslušalcev. Elita, seveda tista iz 18. in 19. stoletja, ker sodobne nihče ne posluša, je torej približno enako popularna kot pop in rock. Kriterij ločitve popa od ne-popa je drugačna. Pop je po mišljenju estetskih uradnikov tista glasba, ki živi od vstopnic, ne-pop pa tista glasba, ki živi od državnih subvencij. Razlikovanje popa in ne-popa je v tem primeru popolnoma samovoljno. V resnici sta obe glasbi pop, le da ima elitna glasba privilegiran dostop do državnih subvencij.
Za zgled bi si morali vzeti primerljive, majhne evropske države z vitalno sodobno kulturo. Vzemiva na primer Dansko, ki ima razvito filmsko in televizijsko umetnost, ki je mednarodno uveljavljena. Do tega ni prišlo po naključju, ampak zato, ker se zaveda njunega pomena, s sistematičnimi ukrepi kulturne politike. Na področju glasbe imajo Danci Music Export Initiative, ki je pomagal številnim bendom do mednarodnega uspeha. Eden od njih, The Raveonettes, je nastopil tudi v Kinu Šiška. Pri nas pa nič. Zato ne preseneča, da v tisti kulturi, ki dejansko nekaj šteje v 21. stoletju, torej v televizijski, filmski in sodobno glasbeni, praktično ne obstajamo. Še vedno se lahko pohvalimo le z Laibachi, bendom iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Ves čas govoriva o ustvarjalcih, kaj pa gledalci oziroma poslušalci? Lahkota, ki jo omogoča daljinski upravljavec, je dejansko neznosna. Najti tisto, kar ugaja, ni problem.
Res je. In tisto, kar ugaja, je pri nas po pravilu angloameriško. Od kulture na televiziji imamo le kopico resničnostnih šovov. Nismo znali narediti niti lastne žajfarice. Naših televizijskih nadaljevank je malo in so daleč pod merili svetovne proizvodnje. Razlog za to je jasen – televizijske kultura se financira iz naročnin in reklam, pogoji za delo so slabi, saj privilegiramo gledališče. V gledališču je največ denarja, najboljši režiserji, stabilno delo …, kar je glede na število gledalcev absurdno! Če v dialogu s kulturnimi uradniki rečeš, da je to narobe svet, te zavrnejo. Slovensko gledališče je vendar svetovni unikum, cel svet nam ga zavida! Prav, potem pa tekmujmo še v vlečenju vrvi in v ristancu.
Medklic. Kar se radia tiče, se vam zdi obvezna kvota predvajanja pozitivna ali negativna rešitev? Kaj naj bi to sploh prineslo?
Kvote so zgolj en ukrep, za katerega sem prepričan, da ga v Sloveniji potrebujemo. Hkrati pa se je treba zavedati, da s kvotami problema životarjenja sodobne glasbe ne bomo rešili. Omogočiti je treba mrežo koncertnih prostorov, ki bodo subvencionirani. Potrebno je zagotoviti termine predvajanja tako na televiziji kot na radiu. Distribucija glasbe je popolnoma prepuščena trgu, nujna je državna regulacija. Zagotovljene morajo biti subvencije za koncertiranje, za promocijo v tujini, rešiti je treba problem avtorskih pravic ... Šele potem bomo dobili vitalnejšo glasbeno življenje. Dokler pa bosta v privilegiranem položaju glasbena žanra iz renesanse in razsvetljenstva, bomo zanimivi le v Kabulu ali Ulan Batorju.
Denarja je vedno manj. Kako to doseči?
Če bi bil jaz kulturni minister, bi problem rešil s krčenjem državnega sistema: eno subvencionirano državno gledališče, en subvencioniran filharmonični orkester, ena subvencionirana galerija, ostali so na projektnem financiranju. Tako bi se sprostila ogromna količina sredstev, ki bi šla predvsem v televizijsko, filmsko in sodobno glasbeno umetnost.
Obstajajo realne možnosti za spremembo?
Gotovo se to ne bo zgodilo po mirni poti. Kar počnem jaz, je to, da širim protihegemonski diskurz. Da govorim, da obstoječi sistem ni narava in je treba stvari spreminjati. Na ta način bo prišlo do potrebnih sprememb čez tisoč let, ko Slovenije ne bo več. Na kratki rok bi se moralo zgoditi nekaj revolucionarnega. To pa je v tem primeru še hujša, še bolj zaostrena kriza, česar si nihče ne želi.
Konflikt med elitno in popularno kulturo je stalen, tudi potreben. Kdo je v času samostojnosti potegnil boljšo?
V kulturi je popoln status quo. V času samostojnosti se glede kulturne politike ni zgodilo nič. To je prekopirana kulturna politika iz časov komunizma. Če je razlika, je ta zgolj kozmetična. Razlog sem že omenil, zlizanost elitne kulture z nacionalnim projektom. Kar je frapantno. Si predstavljate, da bi v zdravstvu vsi državljani plačevali zavarovanje, brezplačno zdravstvo pa bi imeli zgolj višji sloji. V kulturni politiki se nihče ne vpraša, kaj je narobe. Sistem kulturne politike, ki ga imamo, presega komunizem in demokracijo. Na obeh straneh železne zavese je bila kultura politika namreč pred-moderna.
Torej, če se vrnem na začetek, država z nagrajevanjem slavi samo sebe?
To je slavilna umetnost, s katero se država kaže navzven in se potrjuje. Dokler bo obstajala nacionalna država, bo aranžma pač takšen. Je pa res, da se svet globalizira. Da bomo kmalu živeli v razmerah, ki bodo širše od nacionalnih, in bodo nacionalni motivi začeli upadati. Takrat bo prišlo tudi do spremembe v kulturni politiki. A tega mi ne bomo doživeli. Do takrat pa bi si morali omisliti alternativne Prešernove nagrade, ki bi jih podeljevali izključno za sodobno umetnost.
A vendar, mlajše generacije komponent nacionalnega sploh več ne jemljejo kot izhodišče ustvarjanja.
Upam, da nove generacije živijo bolj v evropskem kot v slovenskem kulturnem prostoru in da naših dolgočasnih nacionalnih travm ne jemljejo več resno.
Skratka, pesimistična vizija, ali je to mogoče ravno izziv?
Pred dvajsetimi leti sem se začel ukvarjati s kulturno politiko. Takrat sem naivno mislil, da bom lahko z argumenti kaj spremenil. Danes vem bolje. Žolčni odzivi na moje govorjenje so natančno taki kot takrat, stvari pa se niso premaknile za milimeter. Toliko slabše za Slovenijo. Če ne razumemo tega, da moramo kot majhna država bolj spodbujati sodobno kulturo kot večji državni sistemi, potem nam ni pomoči. Prepričan sem, da Slovenije čez trideset ali štirideset let ne bo več.
Slovenije kot kulturne ali državotvorne entitete?
Nobene. Mi ne proizvajamo ničesar zanimivega. Ves čas govorimo le, da smo neprepoznavni, da nas ne ločijo od Slovaške. Zakaj pa bi nas? Kaj pa smo naredili takega, da bi nas ločili? Neprepoznavni smo zato, ker smo narod brez posebnosti. Ker ne proizvajamo dovolj posebnih ljudi, izjemnih ustvarjalcev. Ves čas se ukvarjamo s tem, kdo je lastnik česa, namesto da bi se spraševali, kdo kaj ustvarja. To se kaže na vseh področjih. Državo sicer imamo, a smo premajhni, da bi jo znali izkoristiti.
Neugodno.
Kaj hočemo. Slovenije večji del zgodovine ni bilo, večji del človeške zgodovine je ne bo. Država je zgolj kratka epizoda, neugodna izgleda samo z naše perspektive. Naši zanamci, ki bodo živeli v germanski skupnosti, bodo imeli dovolj svojih skrbi.
Imate kot profesor na univerzi občutek, da gredo stvari v to smer?
Absolutno gredo v to smer.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
