Gledališki režiser Marko Čeh
Ne igrati, pripovedovati zgodbo
Foto: Jože Suhadolnik
17. 12. 2015
Marko Čeh (1985) je eden vidnejših režiserjev svoje generacije. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomiral leta 2009 in za diplomsko predstavo Saloma prejel študentsko Prešernovo nagrado. Od takrat na slovenske odre redno postavlja dramska besedila različnih zgodovinskih obdobij in zvrsti – Cvetje v jeseni, Astrov vstopi v tovarno, Antigona, Zlati šus, Herman Schwarz in Veronika Wald, Ljubezenske in šaljive slike al fresco, Hinkemann in Vrtiljak, ki si ga je trenutno mogoče ogledati v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Kako ste vstopili v sfero gledališča in kako v času študija razvijali ali celo spreminjali svoje principe režije, ki so se že v času akademije izkazali za precej samosvoje, specifične?
Svoje estetike oziroma razumevanja gledališča nikoli nisem dojemal kot specifičnega. Je pa res, da se mi način, kako sem dojemal gledališče oziroma delovanje v njem, tekom študija ni spremenil, moji temelji so ostali.
V gimnaziji sem hodil v dramski krožek in tam sem med drugim spoznal, da lahko v gledališču delaš karkoli, da so še druge možnosti kot samo »spraviti tekst na oder«, in to mi je dalo moči, to mi je vzbudilo tolikšno zanimanje, da sem potem šel na sprejemne izpite na AGRFT. Še prej sem bil eden tistih, ki ob besedi režija najprej pomisli na film. Ko pa sem odkril gledališče, se mi je zdelo noro, kako moraš vse »zapakirati« v en prostor, a hkrati se lahko neskončno igraš s časom, prostorom itn. Fascinira me, na koliko različnih načinov lahko predstaviš to, kar imaš v glavi. Na akademiji sem imel to srečo, da so nam vse to raziskovanje dovolili, karkoli si si izmislil, je bilo podprto, seveda pod pogojem, da je to bilo čim bolj kakovostno izvedeno.
Ste imeli že prej kakšne svoje priljubljene avtorje, drame?
V prvem letniku gimnazije sem prebral Wildovo Salomo in se mi je zdelo noro dobro, kako je napisana. To je bil tekst, ki me je spremljal še zelo zelo dolgo.
Pravzaprav vse do vaše diplomske predstave.
Glede na to, da lahko tekst za diplomsko predstavo izbereš sam, je bila Saloma vsekakor moja prva izbira. Dolgo me je mikalo postaviti jo na oder. Bil sem v letniku s fantastičnimi igralci, poleg tega na akademiji ustvarjaš z velikim veseljem in entuziazmom, kar vsekakor je pomemben člen v procesu.
Potem pa konec varnega okolja šolanja in sestop v realnost …
Najprej je zazevala praznina, ampak ob tem nisem imel neke osebne krize. Potem sem kmalu začel delati svoj prvi projekt v Gledališču Glej, nato naredil še dve neinstitucionalni uprizoritvi, potem pa so me poklicali iz Lutkovnega gledališča Ljubljana; to je bila moja prva režija v instituciji – Zlati šus. Takrat sem tudi precej črtal in premetal besedilo, da ga je še avtorica komaj prepoznala.
Za kar nekaj projektov ste tudi sami napisali oziroma priredili besedilo (Cvetje v jeseni, Astrov vstopi v tovarno, R9-42U, Herman Schwarz in Veronika Wald) … Ste jih napisali prej ali so nastajala sproti ob vajah?
Načeloma sem tekst vedno napisal že prej, potem ob vajah pa le kaj dodajal, če sem videl, da uprizoritveni tok to potrebuje. Največkrat sem slog predstave nekako že imel v glavi in sem potem samo še dopisal »posledico«, torej tisto, kar mora biti slišano. Nikoli nisem izhajal iz teksta, ampak iz tega, kaj se bo na odru dogajalo. Tu vidim temeljno razliko med danim dramskim besedilom, kjer je vse napisano in tam samodejno izhajaš iz teksta.
Herman Schwarz in Veronika Wald in Astrov vstopi v tovarno se v vaš dosedanji opus vpisujeta kot postavitvi, ki sta ultimativno izhajali iz učinka atmosfere oziroma sugestivnih prizorov, ki pa so velikokrat izhajali iz iracionalnega prostora, kot nekakšni okruški podzavesti.
Če imaš uprizoritev v glavi, če se ti ni treba ukvarjati z avtorjem (ki največkrat »vse požre«) in imaš svojo svobodo, lahko kot režiser samo uživaš in greš brezskrbno v nepričakovane skrajnosti, za katere ni nujno potrebno, da so obrazložene tako, »kot bi morale biti«. K atmosferam pripomore glasba, ki jo razumem kot primarno umetnost, ki je sama po sebi dovolj, da v človeku sproža resnico. Glasbi se ni treba razlagati, ničesar ne potrebuje dokazovati, samo občutek ti da in ti v tem uživaš. Zato imam rajši kot izraz atmosfera izraz občutje.
Zdaj je za vami že kar nekaj režij tako v institucijah kot zunaj njih. Kako to vzporejate?
Mislim, da je načeloma v instituciji dovolj svobode, je pa res, da je vedno čutiti neki pritisk, pa ne institucije; neki pritisk je preprosto »v zraku«. Navsezadnje je tudi to, da sprejmeš tekst, ki ni nujno po tvoji želji, neke vrste neformalni pritisk. Ja, (ne)izbira besedila mi je v bistvu tista najpomembnejša razlika med institucionalnim in neinstitucionalnim principom ustvarjanja. Torej, ko delaš v instituciji, iz teksta, ki ga dobiš, potegneš ven tisto, kar ti je najbolj intrigantno in obenem v največje veselje. Skratka, iz njega »potegneš« najboljše, čeprav te obenem ves čas obhaja misel »zakaj moram to delati, če bi raje delal nekaj drugega?«. Ampak verjamem, da bom nekoč dobil priložnost in si v instituciji sam izbral tekst.
Vas je kdaj mikala tujina oziroma kako jo dojemate v kontekstu gledališkega ustvarjanja?
Nikoli nisem zares razmišljal o tem, ker sem imel vedno dovolj dela tukaj, niti nisem začutil potrebe, da bi šel. Do tega trenutka. Zdaj čutim, da bi lahko šel za nekaj mesecev v tujino, v drug prostor. Vsaj za malo časa. Sicer me je od nekdaj, še v času akademije, zanimalo poljsko gledališče, zlasti Tadeusz Kantor. Si pa nekako predstavljam, da če bi režiral v tujini, bi se dela lotil enako kot tu, z enakimi principi in miselnostjo. Še najbolj problematičen bi se mi zdel faktor tujega jezika, ki ga moraš res popolnoma obvladati (vključno z metaforami, frazami), če želiš v njem dobro in z vso resnostjo delati, ustvarjati predstave.
Katero besedilo bi si izbrali, če bi imeli povsem proste roke in optimalne okoliščine za režiranje?
Sofoklesovega Filokteta, vsekakor. To si želim že od tretjega letnika … To »ponujam« že dolgo časa in upam, da se enkrat dejansko realizira.
Pred kratkim sem bral Grobnico za Borisa Davidoviča Danila Kiša, ki me je prav tako čisto prevzela. No, to bi tudi želel režirati. Vse bolj mi je zanimivo pripovedništvo v gledališču. Pripovedovati zgodbo. Ne igrati ali jo podoživljati. Zdi se mi – odkar soustvarjam v gledališkem prostoru –, da smo včasih skozi zgodbo pripovedovali enakovredne nivoje besede, luči, kostuma, glasbe, prostora; dandanes pa smo vse začeli polagati samo še na igralca. In ne vem točno, zakaj to počnemo.
Ste tudi eden (redkih) mladih režiserjev, ki ga vleče tako v sodobna besedila kot v antična, klasična.
Meni je klasika, še posebno grška, perfektna, ker se mi zdi izziv, kako uprizoriti, zrežirati zgodbo, ki jo nekdo že pozna, že ve, kakšen je njen konec. To pomeni, da si lahko znotraj dogajanja privoščiš »kar hočeš«. Če vsi vemo, kaj se bo zgodilo, potem res lahko poveš potek zgodbe na svoj način. Verjetno zato nimam težav s klasiko.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
