Ob 130. obletnici rojstva Stanisława Ignacyja Witkiewicza
Ponorela legenda
23. 06. 2015
»Prava ženska ni ne slaba ne dobra, je ženska – to zadostuje, krivi pa so vedno in zgolj moški,« je provokativno zapisal Stanisław Ignacy Witkiewicz v predgovoru k svojemu prvemu romanu 622 Bungovih padcev ali Demonska ženska. To je bilo leta 1911, ko je Witkiewicza ml. malokdo poznal, še manj cenil. V družini je veljal za »neuspelega sina« slavnega in spoštovanega očeta Stanisława. Letos Poljaki obeležujejo 130. obletnico rojstva Stanisława Ignacyja Witkiewicza in 100. obletnico smrti njegovega očeta, Stanisława Witkiewicza.
Danes je Witkacy legenda in mit. In te imamo radi. Oznake, kot so »ženskar«, »erotoman«, »postopač«, nas prikladno odrešujejo poglobljenega raziskovanja, še več: iz njih lahko črpamo sprevrženo zadovoljstvo, da sami nismo geniji, ker pač nismo »trčeni«. Naša »witkacologinja« Darja Dominkuš v gledališkem listu Ponorele lokomotive potrjuje, da je »negativna legenda o /…/ razvpiti osebnosti zasenčila njegovo delo, predvsem pa povzročila, da ga precejšen del strokovne in laične javnosti preprosto ni jemal preveč resno«. Nič čudnega torej ni, da se poznavalci Witkacyjeve umetnosti 130 let po njegovem rojstvu še vedno predvsem trudijo zrušiti trdovratni mit o neprilagojenem umetniku, ki naj bi bil vse našteto – in še mnogo več.
Freudovski material
Številke so krive, da je poljski senat letošnje leto razglasil za »dvojno« leto Witkiewiczev: mineva 100 let od smrti starejšega, Stanisława (21. 5. 1851–5. 9. 1915), in 130 let od rojstva mlajšega, Stanisława Ignacyja (24. 2. 1885–18. 9. 1939). Nekonvencionalni odnos med očetom in sinom je pravi freudovski material: če provincialne Zakopane ne bi bile tako zelo oddaljene od kozmopolitskega Dunaja, bi se utegnila znajti v knjigi Totem in tabu, v katerem Freud obravnava Ojdipov kompleks in očetomor. Tako lahko navsezadnje razumemo že izbiro vzdevka »Witkacy«, ki si jo je sicer Witkiewicz ml. nadel že po smrti svojega očeta in je posmehljiva in popačena oblika uglednega priimka. (Še zdaleč ne edina: zlasti v obširni korespondenci je Witkacy iz njega ustvarjal neskončne porogljive oblike, od Witkasiewicza, Vitca-cuisa do Vitkacomoža in celo Mahatma Witkaca). V svoji umetniški intuiciji je čutil, kako močan »omen« je njegovo ime: da je Stanisław Ignacy drugo ime dobil po dedku, udeležencu januarske vstaje leta 1863, prvo pa po očetu, namreč precej natančno povzema poznejši odnos med očetom in njegovim prvo- in edinorojenim sinom. Danes ga upravičeno opisujejo kot »usodnega«; oče je v skladu s svojimi ambicijami vzgojil genija, ki se je lahko uresničil zgolj kot demon. In svojega ustvarjalca uničil.
Veliko bi lahko o tem zapletenem odnosu izvedeli iz njune korespondence, ki je trajala od leta 1900 do očetove smrti petnajst let pozneje. A slika je nepopolna, saj je Witkacy svoja pisma uničil. Oče, ki je pisma najpogosteje naslavljal z »Zlati moj« in »Najdražji moj«, je pisal o vsem mogočem, od politike in umetnosti do zasebnih zadev in moralnih vprašanj. Razhajanja v razumevanju umetnosti, patriotskih čustev ali odnosov z ženskami pa niso ogrozila vzajemne ljubezni in očetovske avtoritete. Čeprav je Witkacy pozneje očetu očital prevelik vpliv na svoj razvoj, ga je vseeno upošteval, ko mu je ta odsvetoval poroko z Judinjo Anko Oderfeld in ga strašil s »položajem ubogega zeta med bogatimi Judi«.
Kako vzgojiti umetnika
Witkiewicz st., umetnostni kritik in teoretik, arhitekt, slikar, pisatelj in novinar, je bil vrstnik vodilnih varšavskih pozitivistov, s provenienco in biografijo vred je pripadal njihovemu krogu in z mnogimi prijateljeval. Čeravno je izhajal iz tradicije romantičnega patriotizma, je bil tudi že del naslednje intelektualne formacije, Mlade Poljske, ki se s svojim imenom (tako kot mladi Witkiewicz) ločuje od starega, pozitivističnega v umetnosti. K tem drugim je spadal zlasti geografsko: v skrbi za že načeto zdravje njegovih pljuč so se namreč Witkiewiczi leta 1890 naselili v Zakopanah, takrat še mali gorski vasici, ki jo je na umetniški zemljevid postavila tatrska leg(end)a. Potovanja v Tatre, kjer so se umetniki navduševali nad ljudsko kulturo, mogočnostjo narave in celo jezikom kmečkega prebivalstva ter nazadnje povzdignili Tatre v kulturni simbol naroda, so bila namreč pomemben del mladopoljske folklore, ki jo je sooblikovala vsestransko umetniška družina Witkiewicz.
Stanisław je študiral na Akademiji lepih umetnosti v Peterburgu, a je vse življenje nasprotoval akademskemu okolju, ker naj bi ta zaviral razvoj intelektualne neodvisnosti. Svojega sina zato ni poslal v šolo in je skrb za njegovo izobrazbo prevzel sam. Vzgoja ni bila naključna: Witkiewicz st. je z njo uresničeval svoj svetovnonazorski program, ki so ga sestavljali naturalistična teorija umetnosti, posvečevanje narave in kult individualnosti. Vzgojiti je želel umetnika in patriota in vanj preslikati idealizirano podobo samega sebe. Svobodna vzgoja in neskončna očetova pozornost sta naredili Witkacyja občutljivega, doslednost načel neprilagodljivega, originalnost in nadpovprečnost, s katerima se je upiral očetovemu vplivu, pa nerazumljenega. Vse to ga je skupaj z ozračjem dekadence, ki se ga je nadihal v zakopanskem domu, utrdilo v prepričanju o nesmiselnosti eksistence, proti kateri se bo pozneje boril s prizadevanjem za metafizične izkušnje v umetnosti.
Brez dvoma je Witkacy od svojega očeta podedoval vsestranskost umetniškega udejstvovanja. Stanisław, ki je bil najprej dejaven predvsem kot slikar in ilustrator, se je kmalu začel zanimati za umetnostno teorijo in kritiko. O kritiki slikarstva na Poljskem je napisal cikel člankov, v katerih je odprl vprašanje o vrednosti umetniškega dela ter nalogah in metodah kritike. Objavil je tudi poglobljene monografije velikih poljskih slikarjev Juliusza Kossaka, Aleksandra Gierymskega in Jana Matejke. S položaja zakopanske moralne avtoritete je napisal nekaj romanov v realistični konvenciji 19. stoletja. A danes je Witkiewicz oče znan predvsem kot ustvarjalec arhitekturnega »zakopanskega sloga«. Po njegovih načrtih je bilo v Zakopanah zgrajenih precej stavb, med drugim Muzej Tater, nekaj kapelic in vil. Tak slog je posvojil še en izvrsten umetnik iz družine Witkiewicz, Stanisławov nečak Jan Witkiewicz-Koszyc, ki je načrtoval vilo »Witkiewiczewko« na ulici Antałówka v Zakopanah. V njej je bil penzion, ki ga je vodila Stanisławova sestra Maria Witkiewicz. Idejo zakopanskega sloga je njen ustvarjalec opisal takole: »Ni šlo za gradnjo še ene v vrsti lepih in tipičnih koč, temveč za nekaj drugega: za gradnjo hiše, ki bi povezala ljudsko gradnjo z zahtevami kompleksnejših in bolj izdelanih potreb ugodja in lepote, hiše, ki bi vnaprej opravila z vsemi očitki in predsodki in bi dokazala, da je mogoče imeti hišo v zakopanskem slogu in obenem vedeti, da se ne bo podrla, da ima vse ugodje ter estetski in povrhu še poljski pečat.« Stanisław Witkiewicz je zaradi vse bolj ogroženih pljuč že med letoma 1904 in 1905 živel ob jadranskem morju. V ljubljene Zakopane se je vrnil za tri leta, nato pa do smrti živel v hrvaškem Lovranu.
Oče in sin
»Žalostni bik«
Poleg očetovega vpliva vse Witkacyjeve biografije navajajo dva dogodka, ki sta izoblikovala občutljivega umetnika: prvi je samomor zaročenke Jadwige Janczewske, drugi pa izkušnja ruske carske vojske. V Pavlovskem polku je služil v času prve svetovne vojne in čeprav pozneje o tem obdobju ni govoril, je jasno, da je tam izbrusil svoja svetovnonazorska in umetniška načela. Njegovo najplodnejše ustvarjalno obdobje nastopi prav v začetku dvajsetih let, ko napiše večino dram in izoblikuje svojo gledališko teorijo (Čiste oblike v gledališču), preden se leta 1926 s Slovesom od jeseni ponovno vrne k romanu in filozofiji. Čeprav je bil nastopač, znan po tem, da je v zasebnem življenju kar naprej prirejal gledališke scene, so bila menda njegova predavanja medla, dolgočasna in težko razumljiva. Čisto mogoče je tudi, da ga sodobniki niso hoteli jemati resno, ker je bilo njegovo vizionarstvo temne, črne barve: tako kot avre, ki jih je slikal ob nekaterih portretirancih in so čisto zares napovedovale tragične usode. Navsezadnje je predvidel tudi usodo sveta: napad Nemcev in boljševikov, tragedijo Judov, totalitarizme, krizo vrednot, kulture in umetnosti ter »vsesplošno zagovedenje«. Tenkočutnega umetnika, ki je za svojo daljnovidnost in vizionarstvo plačeval z osamljenostjo in trpljenjem (v Zakopanah se ga je prijel vzdevek »žalostni bik«), je doletela usoda vseh, ki so pred svojim časom: zasmehovanje, prezir in obrobje umetniškega življenja.
Poleg dram, ki so se v zadnjih nekaj desetletjih zmagoslavno prebile na evropske in svetovne odre kot predhodnice gledališke avantgarde druge polovice 20. stoletja, so Witkacyjev največji dosežek pastelni portreti. Sam jih ni prav visoko cenil, jih je pa toliko bolj vneto ustvarjal: nastalo naj bi jih od pet do sedem tisoč, vendar nam je danes znan zgolj okrušek te veličastne celote. Mnogo jih je »padlo« v drugi vojni, zlasti v času vstaje v varšavskem getu leta 1944. Takrat je zgorela tudi zbirka Tadeusza Żeleńskega-Boya, enega redkih, ki je že za časa življenja cenil Witkacyjevo ustvarjalnost in je bil lastnik kar okrog 600 njegovih risarsko-slikarskih del. Za tako obsežno zbirko podob umetnikov, zdravnikov, uradnikov, učiteljev, oficirjev, bankirjev in industrialcev je »kriva« leta 1925 ustanovljena »Portretna firma S. I. Witkiewicz«, ki naj bi pomagala okrepiti vedno zagatni finančni položaj umetnika. Storitve portretiranja je takrat ponujalo mnogo firm, a Witkacyjeva je bila edinstvena: naročniki portretov so se morali strinjati z natančno razdelanim pravilnikom, kar je med drugim pomenilo tudi, da so se morali odpovedati vsakršni kritiki. Vodilo podjetja je bilo: »Stranka mora biti zadovoljna. Nesporazumi izključeni.« Naročnik je lahko izdelani portret zavrnil, a brez besede kritike. Plačati je moral tretjino dogovorjene cene, portret pa je prešel v last Firme. Kar vsak pa ni mogel biti ovekovečen: na prošnje za portret je Witkacy znal odrezavo odgovoriti z »Ne vidim razloga!«. Prav s portreti je povezan njegov sloves narkomana; nekateri so res nastali pod vplivom substanc, ki so bile vestno beležene ob umetnikovem podpisu, kot denimo Et (eter) ali Co (kokain), pa tudi čaj (herb.) ali pivo (pyfko), beležil pa je tudi abstinenco (NP za tobačno). Verjel je, da to vpliva na psihično stanje umetnika in posledično na umetniško delo. Vendar pa je substance uporabljal nadzorovano, v imenu umentosti in v iskanju metafizičnih »pretresov«, izkušnje z eksperimenti pa je popisal v knjigi Narkotiki (slovenski prevod Jana Unuk, LUD Šerpa 2009).
Psihološki portretist
Portretiral, največkrat brezplačno ali pa v zahvalo za gostoljubje, je tudi svoje prijatelje in znance. Marsikateri od teh »witkacyjev«, ki je končal pozabljen za kakšno omaro, se je med vojno in po njej spremenili v valuto, ki je večkrat odločala o življenju in smrti. Usoda se je kot že tolikokrat poprej izkazala s čutom za ironijo: Witkacy, domnevni egoist in odpadnik, je s svojimi »zmazki« pred propadom rešil marsikatero človeško bit. V pastelu je Witkacy pogosto upodobil tudi samega sebe. Skrivnostnost izraza pastelnih avtoportretov pa se popolnoma razlikuje od izjemno ekspresivnih fotografskih samopodob. Fotografiranja se je loteval drugače kot drugi: v poskusu izzivanja duše skozi oči so nastajali zabrisani, impresionistični fotoportreti, ki so v skladu s paradigmo Čiste Oblike presegali klasične okvire fotografije in iskali skrito resnico, »metafizični drget«. Witkacy se je sam imenoval »psihološki portretist«, ob razstavi njegovih fotografij v New Yorku pa ga je recenzentka New York Timesa strnila v »Marcela Duchampa, Franza Kafko, Antonina Artauda in fotografinjo Julio Margaret Cameron v eni osebi«. Le korak stran je tudi od svojega znanca Witolda Gombrowicza: na fotografijah se redko pokaže v lastni pristnosti, raje se maskira v gombrowiczovske grimase. Značilna v tem smislu je fotografija z naslovom Večkratni avtoportret, s katero je umetnik simbolno povzel svojo umetniško vsestranskost, mnogoteri značaj in njegovo večno izmuzljivost. Na portretu namreč lahko vidimo štirikratni odsev Witkacyjeve podobe v ogledalu, njegov »pravi« obraz pa ostaja skrit …
Tako umetnost. Resničnost pa po svoji stari navadi: večja od vsakega gledališča in domiselnejša od še tako drzne domišljije. Witkacy, ki se je po izkušnji carske vojske vse življenje bal sovjetskega vpliva, se je ob nemškem napadu na Poljsko javil v vojsko, kjer so ga zaradi let in slabega zdravja zavrnili. Odpravil se je na vzhod, novica o vdoru sovjetske vojske na Poljsko ga je dosegla v vasi Jeziory, danes Ukrajina. Dan pozneje je skupaj s prijateljico Czesławo Oknińsko storil samomor. Oknińsko so rešili, njega pa tam pokopali. Tri leta zatem, ko je Unesco leto 1985 razglasil za Witkacyjevo leto, so po dolgoletnih prizadevanjih njegove posmrtne ostanke prenesli v materin grob v Zakopanah. Sumi o storjeni napaki so se pojavili že takoj ob prekopu, a ker je imela slovesnost politične razsežnosti in pomen (potekala je aprila, v mesecu poljsko-sovjetskega prijateljstva, odločitev o njej pa je bila sprejeta na relaciji Jaruzelski–Gorbačov), so stvar pometli pod preprogo. Pozneje so se sumi potrdili: poleg matere Marie Witkiewicz počivajo posmrtni ostanki mlade ukrajinske ženske. »Tragikomedija pokopnega škandala« pa je postala še en košček v mozaiku legendarne biografije vizionarskega umetnika.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
