William Ospina, kolumbijski pisatelj in publicist
Vedno smo bili slabi učenci zgodovine
Foto: Javier Lovera
11. 05. 2015
William Ospina (1954), pesnik, pisatelj, publicist in eden najvplivnejših južno- ameriških esejistov, je neutrudni zasledovalec kolumbijskega značaja in težav, ki iz (pomanjkanja) tega izvirajo. Svoje bralce zna zmesti in razdeliti, ko v kolumnah enkrat izraža naklonjenost Hugu Chavezu in Kubi, drugič pa podpre desničarskega predsedniškega kandidata. Pa tudi prikovati pred knjige esejev, v katerih s sintezo politične, socialne in umetniške zgodovine Kolumbije išče vzroke za njen položaj.
Poleg štirih pesniških in sedemnajstih esejističnih zbirk je Ospina napisal tudi romaneskno trilogijo o prvih evropskih odpravah v porečje Amazonke v 16. stoletju (Ursúa, El país de la canela ter La serpiente sin ojos) in za drugo prejel nagrado Rómula Gallegosa.
Je klepetav, a resen sogovornik, ki ne odstopa od svoje kritične drže, medtem ko drugega za drugim niza citate in se, ko najde primernega, iskreno nasmeje. Pa tudi potrpežljiv, ko mora vedno znova pripovedovati o svojem srečanju in prijateljstvu z nobelovcem Garcío Márquezom - Gabom. Drža strogega intelektualca se vendarle omehča ob zadregi, ko predenj stopi fotograf, in popolnoma razblini, ko ob podpisovanju svoje knjige že kar skromno vpraša, če »se tudi tujcem dobro bere«.
V esejih se veliko ukvarjate z vprašanjem nacionalnega značaja Kolumbijcev. Zakaj je to tako pomembno in zakaj je tako težko govoriti o identiteti v Kolumbiji?
Raznolika družbena struktura je v latinskoameriških državah relativno nov pojav. Prvi naseljenci, Azijci, so prišli sem pred 20.000 leti, naslednji, Evropejci, pred 500 leti, Afričani so prišli oz. so bili pripeljani pred 450 leti, bilo je tudi mnogo poznejših priseljevanj, ki so se izkazala za zelo pomembna. Dogajajo se priseljevanja, ki sicer imajo določen pomen za družbo, a je ne razburkajo do temeljev. Toda prihod Špancev v Ameriko je to povzročil, uničil je tradicijo ameriških staroselcev, izbrisal civilizacije, kulture, izničil jezike, uničil spomine. Pred petimi stoletji se je v Latinski Ameriki začela neka nova zgodovina. Ta bi morala biti zgolj zmes raznovrstnih elementov, pa to ni bila, saj je v tem srečanju en element želel izbrisati drugega in ta boj je bil dolgotrajen.
V Kolumbiji je bilo denimo zelo težko odkriti indijanske vasi, čeprav so bile tu od nekdaj, a konkvista jih je izbrisala, kolonizacija pregnala, proces oblikovanja republike pridušil. Afriški prebivalci so živeli kot sužnji, njihova osvoboditev pa ni pomenila njihove integracije v družbo, pač pa so jih izolirali, poslali tja, kjer so bili nevidni, prezrti in izključeni. Odsotnost družbene spoštljivosti, ki bi zagotovila družbeno dostojanstvo vsakemu od svojih elementov, je pripeljala do tega, da nikoli nismo prav dobro vedeli, iz česa smo kot družba sestavljeni, vse je bilo pokrito z masko umetnega diskurza, v katerem so bile bele, katoliške, evropske družbe, indijanske ali afriške sestavine pa niso imele vrednosti.
Kako se to odraža v kolumbijski družbi danes?
Ključen problem je bila že takrat nevednost o naravi. Ameriška narava, zlasti v tem ekvatorialnem območju, je zelo drugačna od evropske. Rastlinstvo, podnebni režim, živalstvo, geografija, topografija imajo svoje značilnosti. Interpretacija držav, ki ne upoštevajo teh elementov in uvozijo vse sheme, vrednote, spoznavne instrumente od zunaj, ustvarja nekakšno nepristno resničnost in ne more nikoli zadostiti potrebam in zahtevam svojega sveta. Mislim, da je zelo težko vladati Kolumbiji, če nekdo še vedno misli, da je v Španiji. Težko je vladati Kolumbiji, če obstaja prepričanje, da je tukaj treba uveljavljati smernice ZDA ali Anglije. To je drugačna resničnost, ki zahteva vsaj jasno prepoznanje svoje kompleksnosti, tega pa nismo storili. Vzgajani smo bili ponosni, da govorimo španski jezik, izpovedujemo katoliško vero, imamo demokratične institucije, ki temeljijo v francoski revoluciji in liberalnem mišljenju razsvetljenstva, in vse to je pomembno, ker so to prispevki modernosti, ki smo jih vpeljali v naše življenje in našo resničnost.
»Celotna krščanska civilizacija si poti ni utirala s pridigami Frančiška Asiškega, temveč prej na natezalnicah svete inkvizicije, križarskih sabljah in grmadah cerkvenih sodišč.«
Je pa mnogo stvari, ki so bile izključene in izbrisane, in to nam povzroča težave na ravni vsakdana: še vedno ne znamo graditi avtocest, ker naše inženirstvo ni v dialogu s tukajšnjo geologijo, še vedno ne vemo, kako se spopadati s podnebnim in poplavnim režimom, ker naši inženirji uporabljajo tuje sheme, in še vedno ne znamo voditi države, ker hodimo na Harvard in Oxford, da bi nas tam naučili voditi svet, ki ga tam ne poznajo. V tem smislu se mi zdi, da odsotnost kompleksnega prepoznanja tega, kar smo, ustvarja nepristne identitete. So pa te težave čedalje bolj prepoznavane in so tudi normalen del družbe. Vsaka družba se mora naučiti videti svoj pravi obraz, razvozlati svoj značaj. S tem zelo zamujamo in morda je zato Kolumbija še vedno ujeta v srednjeveških vojnah in medčloveških odnosih, ki so daleč od modernega reda in od tega, da bi se lahko soočili z izzivi sedanjosti.
Je bila ta nepristna resničnost ugodna okoliščina tudi za razvoj tiste Kolumbije, ki je danes žal v svetu najbolj znana?
Zagotovo. Značilnost industrijskih družb 19. stoletja, ki so se podale v svet, je odkritje stvari, ki so jih zanimale in so jih želeli vključiti v svojo družbo. Če povem anekdotičen primer: od prigod evropskega kolonializma dalje obstaja zajtrk, kot ga danes razume moderna družba. Evropa zajtrkuje kavo, čaj ali čokolado: tri stvari, ki niso evropske. Kavo so našli v Afriki, čaj v Aziji, čokolado pa v Ameriki. Kolonializem je omogočil, da so te stvari vključene v to, kar danes velja za evropske navade. Od trenutka, ko je ameriško zlato postalo tako pomembno za akumulacijo kapitala, kot je rekel Marx, v Evropi, smo mi imeli občutek, da moramo to zlato Evropi neprestano zagotavljati, in velik del modernih evropskih družb je osnovan na ameriškem zlatu. V Kolumbiji smo proizvajali tudi smaragde, bisere. Zlato, pozneje tobak in še pozneje kava so postali velika gonila naše ekonomije in pravzaprav nikoli nismo proizvajali stvari z mislijo na svojo potrošnjo, temveč tisto, kar bodo od nas kupili na drugi strani sveta.
V obdobju, ko je Kolumbija živela od prodaje kave svetu, sama ni bila velika porabnica kave, še zmerna ne. In tako obstaja tudi rastlina koka, ki jo gojijo samo v tem delu sveta in je postala osnovna surovina za mamilo, ki ga človeštvo danes masovno uporablja iz kulturnih razlogov, ki bi jih veljalo raziskati. Skoraj nemogoče je bilo, da se država, kot je naša, ne bi specializirala za proizvajanje te surovine, če jo je bil cel svet pripravljen uporabljati, mi pa smo edini, ki jo lahko pridelamo. Vendar je ta koka, ki je v zadnjem času tako demonizirana – v Kolumbiji so jo poimenovali celo »la mata que mata« (morilska rastlina, op. a.) – in so jo nekega dne začeli uporabljati za proizvodnjo kokaina, nekoč bila uporabljana zgolj za proizvodnjo kokakole. Zanimivo je, da tako osrednji legalni proizvod industrijske družbe kot njen osrednji nelegalni proizvod izvirata iz iste južnoameriške rastline. Te stvari, ki so tesno povezane s tem, kako smo razumeli svoje ozemlje, svojo naravo in na kakšen način smo upravljali s svojimi viri, so postale izvor ene največjih tragedij naše družbe v zadnjem času. Če bi bila droga legalizirana oz. bi bila obravnavana kot problem javnega zdravja in ne kriminalni problem, bi tudi mi zagotovo znali drugače upravljati s tem naravnim bogastvom, ki ni zgolj morilska rastlina, pač pa tudi rastlina z mnogimi zdravilnimi in terapevtskimi lastnostmi.
Zanimivo je, da je kljub temu Kolumbija večkrat omenjena kot druga najbolj srečna država na svetu. Je veselje obrambni mehanizem?
Mislim, da ja. Ne drznem si dvomiti v pristnost te sreče, vem pa, da je pri nas definicija sreče drugačna kakor v drugih državah. V nekaterih državah se je dobro in koristno pritoževati, saj obstaja pričakovanje, da pritoževanje lahko prinese spremembe v svetu. Če se je država razvijala v tegobah in stiskah, na koncu verjame, da je treba biti srečen vsemu navkljub. V tem smislu je veselje zagotovo obrambni mehanizem. Mislim, da je med ljudmi veliko vrst nezadovoljstva, ni pa privilegija, da bi se kljub vsemu lahko to nezadovoljstvo izrazilo. Tega si ne moremo privoščiti. Ljudje so morali znati preživeti stiske. Rainer Maria Rilke je nekje zapisal: »Kdo je govoril o zmagi? Preživeti je vse!«
Vaša zadnja knjiga esejev Pa que se acabe la vaina (Naj bo že enkrat konec) je nekakšna revizija odmevnega eseja »¿Donde esta la franja amarilla?« (Kje je rumeni trak?), v katerem ste pred 17 leti diagnosticirali kolumbijsko družbo. A v njem ne najdete veliko razlogov za optimizem. Se ni nič spremenilo na bolje?
»Glavno vprašanje, ki si ga moramo danes vsi zastaviti, še zlasti vsi, ki poskušamo ustvarjati književnost, je: Dediči katerega spomina smo in kaj je tisto, kar bomo poskušali ovekovečiti za prihodnost?«
V Kolumbiji je težko opaziti, da se nekaj spreminja na bolje. Veliko se dogaja hkrati, vse je nekoliko zmedeno in predvsem kompleksno. So stvari, ki so pozitivne, vendar to ne pomeni, da se je kaj izboljšalo. Kolumbija je, denimo, danes bolj vključena v svet, kot je bila pred 30 leti. Zaradi več medsebojne komunikacije, ki jo je prinesla globalizacija, je postalo jasno, da so nekatere slabosti, ki so se zdele zgolj kolumbijske, del težav sodobne družbe. Velike teme, o katerih se danes govori v Kolumbiji, so iste velike teme, o katerih se razpravlja v svetu. Globalno segrevanje, uničevanje narave, droge, orožje, terorizem, revščina, razvojni model. Prej smo Kolumbijci mislili, da so to lokalne teme, in navajeni smo bili misliti, da pripadamo drugemu zgodovinskemu trenutku. Diskurz napredka, razvoja in tretjega sveta so bili tu zelo močno zakoreninjeni in prepričani smo bili, da so družbe, ki so pred nami in so mnogo boljše. To je vse težje verjeti, vse bolj je očitno, da so težave sveta težave nas vseh.
Je torej vaša kritika kolumbijske družbe pravzaprav kritika moderne družbe v širšem smislu?
Kar nekaj je specifično kolumbijskih značilnosti, proti katerim je usmerjena moja kritika, predvsem ko gre za tip političnega vodstva, kot ga imamo. To se pretvarja, da je liberalno, čeprav nikoli ni bilo, pretvarja se, da je demokratično, a ni nikoli zares spoštovalo demokracije, v modernost verjame zgolj v formalnem in dekorativnem smislu, ne vlaga pa nobenih resničnih naporov v to, da bi odprlo pot modernosti v filozofskem, političnem smislu ali v smislu resnične pravičnosti. To je težava nacionalne razsežnosti, ki zahteva spremembo v ljudeh, ki bi lahko ustavili prevlado sebičnih ter v razmišljanju in interesih nazadnjaških elit. To pa je seveda del mednarodnega konteksta, saj je prav od takšnih lokalnih elit svetovni kapitalizem največ pridobil.
V Kolumbiji odmevajo kolumne, v katerih ste izražali naklonjeno mnenje o Hugu Chavezu in podporo kubanski revoluciji. Gre za provokativno dejanje ali izraz doslednosti načel?
Če primerjam Kubo s Kolumbijo, imajo ljudje na Kubi celo v največji ekonomski negotovosti večje zagotovilo za državljansko dostojanstvo kot velika večina Kolumbijcev. Kje se torej bolj kršijo človekove pravice je vprašanje, na katero naj si vsak odgovori sam. V državi z visoko kriminaliteto ali na Kubi, kjer kriminala ni, v državi, kjer morajo ljudje toliko žrtvovati za dosego minimalne izobrazbe kot v Kolumbiji, ali v državi, v kateri so vložili vse napore, da bi izobrazbo zagotovili vsem. Niti Kuba niti Venezuela nista idealni državi, obe imata mnoge omejitve in si zaslužita številne kritike. Skoraj vedno pa nekatere sistematične kritike v velikih komunikacijskih medijih poganjajo politične strategije, ne pa resnična občutljivost ali skrb za sočloveka, v kar se po navadi maskirajo. Na celini, kot je naša, je najprej treba biti prepričan, da so stvari, ki se jih zagovarja, pravične, preden se izreka radikalne in absolutne sodbe.
V vaši trilogiji o prvih evropskih odpravah v porečje Amazonke v 16. stoletju prevladuje mnenje, da konkvista ni zaključeno dejanje, ki bi pripadalo zgodovini, temveč se ponavlja. Zakaj? Smo tako slabi učenci zgodovine?
Vedno smo bili slabi učenci zgodovine. Nekdo je zapisal, da je največja lekcija zgodovine to, da se človeštvo iz zgodovine nič ne nauči. Kar se je zgodilo med osvajanjem Amerike, je bil zelo nazoren izraz tistega, kar človeštvo že od nekdaj doživlja. Ko je Bren vdrl v Delfe in razdejal mesto, je bil to trk dveh kultur in civilizacij, prav tako ko so Mavri zavzeli Španijo ali katoličani Granado. Križarske vojne so že bile napoved tega, kar se je nato zgodilo s konkvisto v Ameriki. Vse, kar ni bilo katoliško, apostolsko in rimsko, je moralo biti podjarmljeno z mečem.
In ne nazadnje, naša družba, ki je danes tako tolerantna in liberalna in navidezno tako spoštljiva do drugih tradicij, je osnovana na strogi avtoritarnosti. Celotna krščanska civilizacija si poti ni utirala s pridigami Frančiška Asiškega, temveč prej na natezalnicah svete inkvizicije, križarskih sabljah in grmadah cerkvenih sodišč. Ko te resnice enkrat zmagajo, ko se jih z ognjem in mečem vsili svetu, začnejo biti prizanesljive, spoštljive in svojo resnico o svetu prenašajo na bolj subtilen način. A nesoglasje živi naprej.
Vedno so ljudje, ki so prepričani, da zgodovina nima nobene vrednosti, da jo je treba izbrisati in začeti z ničle. Verjeti moramo Borgesu, ki pravi: »Dejstvo, da so se v preteklosti že tolikokrat pojavili ljudje, ki so želeli zgodovino uničiti, kaže zgolj na to, da je zgodovina neuničljiva.«
Bili ste dober prijatelj lani preminulega nobelovca Garcíe Márqueza.
Res je. Gabove knjige sem bral od najstniških let naprej in nanj sem vedno gledal kot na nekoga, ki že pripada veliki, klasični književnosti, ne pa na živo osebo. Kot najstnik nikoli nisem pomislil, da bi ga lahko nekoč srečal. Priložnost spoznati ga in imeti privilegij biti njegov prijatelj je bila zato nekaj, na kar še vedno gledam s presenečenjem in hvaležnostjo. Nekoč mi je poslal sporočilo, da je prebral mojo pesniško zbirko in mu je bila všeč. To je bilo preden sva se spoznala. Tistega večera, ko sva se prvič videla v hiši skupne prijateljice v Bogoti, je, ko naju je nekdo predstavil, Gabo dovtipno rekel: Njegov najboljši bralec sem. Bil sem zelo počaščen. Tistega večera sva govorila o književnosti, bilo pa je pozneje, na srečanju v Havani okrog leta 1996, ko sva odkrila, da imava nekaj skupnih strasti. Ena od njih je bilo deklamiranje pesmi na zabavah, in to je med nama prešlo v navado: srečevala sva se in se spominjala pesmi, ki so nama bile všeč, ali pa sva imela pesniške izzive, v katerih je eden moral uganiti pesem, ki jo je drugi pripovedoval.
Imel sem priložnost spoznati, da je ob robu javnega življenja v zavetju svojega doma živel zelo mirno življenje, bil je dobrovoljen in ljubezniv. Skušal se je zaščititi pred pretirano pozornostjo, ki je je bil deležen na ulici. Vedno je zelo varoval svojo intimnost, mislim, da predvsem zato, ker je razumel, da je slava hudo breme, ki ne pusti živeti, ki sicer morda nekoliko polaska nečimrnosti, a za visoko ceno. Rekel mi je, da je zelo rad hodil v mesta, kot je na primer Los Angeles, kjer živi njegov sin Rodrigo, ki je režiser, saj ga tam ni nihče prepoznal na ulici. Toliko ljudi je bilo na ulicah, on pa je bil povsem anonimen in užival je v tej anonimnosti: izgubiti se v množici, kar je za mnoge nočna mora, je bila zanj sreča. Če ga je kdo prepoznal, ga je prepoznal kot Rodrigovega očeta (smeh). To ga je zelo zabavalo. Da, imela sva nekaj zabavnih let, pogovorov, in imel sem celo to čast, da mi je zaupal podrobnosti svojih knjižnih projektov.
»Pisatelj, kot je García Márquez, je tako zelo univerzalen, da ne bi nihče smel imeti težav s tem, da je njegov spomin shranjen v Združenih državah ali kjerkoli drugje.«
Vam je kot prvemu v branje zaupal svoje spomine Živim, da pripovedujem?
Tako je. Ko je spomine še pisal, mi je nekega dne rekel, da želi, da bi jih jaz prvi prebral. Za to sem mu bil izjemno hvaležen, a potem tega ni več omenjal in prepričan sem bil, da je šlo zgolj za vljudnost. Čez kakšno leto in pol pa me je poklical iz Mehike in rekel: »Končal sem. Kdaj boš prišel prebrat mojo knjigo?« Šel sem torej v Ciudád de México, spominjam se, da sem se za en teden zaprl v hotel in zelo počasi bral ter si beležil vse, kar me je zanimalo. Ne ker bi mislil, da Gabo pričakuje kakšne opazke ali popravke, temveč zato, ker se mi je to zdel del prijateljske zvestobe. Povedal sem mu, da so moji komentarji res zgolj malenkosti in rekel je, da ga te malenkosti najbolj zanimajo. Potem sem opazil, da je nekaj teh drobnih opazk upošteval v zadnji redakciji knjige. Pozneje sem ugotovil, da mi svojih spominov ni dal v branje zato, ker bi iskal pisateljsko sodelovanje – bil je vendarle García Márquez – temveč je šlo za nekaj bolj prisrčnega: mislim, da je želel z menoj deliti pripoved o tem, kako je postal pisatelj v tako težavnem okolju, kot je Kolumbija. V nasprotju z drugimi, celo nam bližnjimi državami, kot sta Mehika ali Argentina, kjer je bil pisateljski poklic vedno družbeno spoštovan, se je v Kolumbiji vedno spoštovalo knjige, ne pa pisateljskega poklica. Reči tukaj, da je nekdo pisatelj ali pesnik, je bilo reči, da je čudak, če ne kar postopač ali klatež. Utreti si pot kot pisatelj v Kolumbiji je bila zanj velika tegoba, a tudi veliko zmagoslavje, in bil sem mu izjemno hvaležen, da je z menoj kot prvim delil izkušnjo tega boja.
Mnogo kolumbijskih umetnikov živi in deluje zunaj Kolumbije. Razlogi za to najbrž niso politični, gre bolj za pomanjkanje razumevanja za umetniško udejstvovanje?
Da, gre za iskanje bolj naklonjenega prostora za ustvarjanje. A nekaj se vedno dogaja s kolumbijskimi pisatelji v izseljenstvu: četudi grejo, še vedno živijo v Kolumbiji in pišejo zgolj in samo o njej. Fernando Vallejo, García Márquez, Álvaro Mutis vsi pišejo ali so pisali izključno o Kolumbiji. To odhajanje je torej zgolj fizično, mentalno in čustveno pa ostajajo v dialogu z domovino. Kar je razumljivo, saj je Kolumbija država, kjer še mnogo stvari nima svoje definicije, za vse nas je še vedno uganka.
Kako so se torej Kolumbijci odzvali na to, da je Márquezov arhiv odkupila Univerza v Teksasu?
Nekateri so poskušali ustvariti manjši novinarski škandal, a gre za stvar, ki je ni težko razumeti. Obstajajo univerze in intelektualna središča, kjer so strokovnjaki za hrambo in zaščito rokopisov in imajo vse tehnične pogoje za to. Univerza v Teksasu je znana po tem, da želi zbrati neke vrste prerez različnih zbirk in arhivov, in sam mislim, da je to dobro. Pisatelj, kot je García Márquez, je tako zelo univerzalen, eden velikih sodobnih glasov celotnega sveta, da ne bi nihče smel imeti težav s tem, da je njegov spomin shranjen v Združenih državah ali kjerkoli drugje.
Rekli ste, da je Márquez v svetu spremenil idejo Latinske Amerike in postavil Kolumbijo na duhovni zemljevid sveta. Imajo danes pisatelji še moč za ustvarjanje teh identitet?
Nisem prepričan. Pretirana pripadnost določenemu kraju in določeni tradiciji v svetu vse bolj izginja. V književnosti je to lahko videti. Nekoč je v vsaki državi obstajala tradicija nacionalne književnosti in vsakega so definirali vplivi znotraj te tradicije. Danes si je težko predstavljati, da bi nekega pisatelja navdihovali zgolj pisatelji iz njegove države ali celo jezika. Vsak je dedič celotne svetovne kulturne zapuščine in če sem že omenil Borgesa: on je bolj kot kdorkoli pokazal, da ne pripada eni sami tradiciji. Zanimalo ga je vse od kabale in islama do anglosaške in argentinske poezije gavčev. Od nekega trenutka pri avtorjih ne obstaja več narodna pripadnost, začelo pa se je nekaj, kar se še danes razvija, in sicer mešanje, dialog z drugimi tradicijami.
Ko je Márquez umrl, ste (si) zastavili vprašanje: Kdo se bo zdaj spominjal za nas?
Najbrž je to lahko vsak latinskoameriški pisatelj ali celo vsak pisatelj, saj so bili Gabo in njegovi sodobniki prvi latinskoameriški pisatelji, katerih vpliv je svetoven. Zato bo zagotovo imel dediče vsepovsod. Glavno vprašanje, ki si ga moramo danes vsi zastaviti, še zlasti vsi, ki poskušamo ustvarjati književnost, je: Dediči katerega spomina smo in kaj je tisto, kar bomo poskušali ovekovečiti za prihodnost?
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
