Dediščina Kapuścińskega: poljska šola reportaže danes
Od poskusa izreči neizrekljivo do izvoznega artikla
Foto: Dokumentacija Dela
28. 01. 2015
Pred kratkim je poljski kulturolog in novinar Mikołaj Gliński v svojem članku o poljskih značilnostih poleg kislih kumaric in klobase mednje uvrstil tudi reportažo. In netočnost mu je težko očitati. Skoraj osem let po smrti velike reporterske ikone Ryszarda Kapuścińskega (4. 3. 1932–23. 1. 2007) je jasno, da je (bil) ta – četudi najboljši – zgolj del širšega kulturnega fenomena, združenega pod oznako poljska šola reportaže, ki danes doživlja nov vzpon.
S slovenske perspektive je to morda presenetljivo, saj pri nas z izjemo posameznih imen – kot sta denimo Ervin Hladnik Milharčič med izkušenejšimi in Nataša Kramberger med mlajšimi – danes težko govorimo o literarnem novinarstvu. Zametki tega žanra so bili na Poljskem in v Sloveniji v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sicer sorodni, saj so izhajali iz podobnih družbenopolitičnih razmer. A cenzura, ki je tudi pri nas zaznamovala reportažne prispevke za revijo Tovariš, je postala na Poljskem tako močan navdih, da je narekovala razvoj prepoznavnega sloga z obilico prebrisanih, literariziranih novinarskih prijemov. Iz njega so poljski pisci na čelu z velikim Kapuścińskim razvili »mejni« žanr najvišjega dometa, ki je danes celo eden njenih uspešnejših izvoznih artiklov.
Tradicija pisanja neleposlovne oz. nefikcijske literature ima na Poljskem dolgo brado. Za predhodnike žanra veljajo novinarski prispevki velikih prozaistov druge polovice 19. stoletja, kot sta bila nobelovec Władysław Reymont (1867–1925) in Bolesław Prus (1847–1912). Obrat iz romanopisja v stvarno literaturo je pod vtisom vojne doživela tudi ustvarjalnost Zofie Nałkowske – Medaljone, pričevanje o nacističnem nasilju, imamo v slovenščini v prevodu Rozke Štefan. V obličju vojnih grozot je Nałkowska izoblikovala minimalističen, lapidaren reportažni slog, ki ga bodo pozneje v poskusu izreči neizrekljivo ubirali številni pisci.
Orodje socialistične propagande
Prelomna za razvoj tistega, čemur danes pravimo poljska šola reportaže, pa so bila (podobno kot za ameriški novi žurnalizem) petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila reportaža pomembno orodje stalinistične propagande. Mlade novinarje, med katerimi se je kmalu znašel tudi Ryszard Kapuściński, so pošiljali na podeželje, da bi pisali zgodbe o tem, kako imenitna je bila kolektivizacija in kako korenito se je izboljšalo življenje v komunizmu. Za tovrstno pisanje je obstajal celo obrazec: najprej je bilo treba priznati, da težave obstajajo, nato vključiti vox populi s pojasnilom, zakaj so nastale in kako se z njimi spopadajo. Na koncu je prišel optimističen zaključek: država napreduje v svetlo prihodnost.
Okrog leta 1955 so začeli reporterji, ki so nekoč slavili komunizem, isti sistem previdno kritizirati. Odločilno vlogo pri tej spremembi so odigrali časopisi, med drugim študentski tednik Po prostu. Odgovor na vprašanje, zakaj je na Poljskem ravno reportaža postala tako ploden in prepoznaven žanr, mnogi iščejo prav v dolgih povojnih letih komunistične cenzure. Ta naj bi rabila kot tisti sprevrženi navdih za pisatelje sovjetskega bloka, ki jih je izuril v posebni igri skrivanja univerzalnih pomenov v na videz nepomembnih podrobnostih besedila. Spretna uporaba ezopovskega jezika jim je omogočala, da so svoje kritične misli bralcem posredovali brez neposrednega kazanja s prstom na oblast. Ker kritika celotnega sistema ni bila mogoča, so se pisci obrnili k posameznim usodam – zanimanje za človeka, izhajanje iz individualne izkušnje je še danes zaščitni znak poljske reportaže.
Svet aluzij in skritih pomenov je postal tako vsenavzoč, da je bila leta 1951 zaradi negotovosti, povezanih s Stalinovo smrtjo, pod vprašajem objava prvega poljskega prevoda Herodotovih Zgodb: izšle so šele leta 1955. Kapuściński v svojem Potovanju s Herodotom komentira: »Ampak – Herodot? Knjiga, ki je bila napisana pred dva tisoč petsto leti? Da, tudi ta. Takrat je namreč našo misel, sleherni pogled, vsakršno branje obvladovala obsedenost z aluzijami. Vsaka beseda naj bi na kaj namigovala, imela dvojni pomen, svoje drugo dno, prikrito sporočilo, v vsaki je moralo biti nekaj neopazno zakodiranega in spretno prikritega.« (prevod Nikolaj Jež) O situaciji na Poljskem je bilo zato pogosto lažje pisati iz tujine: novinarji pri poročanju iz eksotičnih krajev niso imeli nobenega dvoma, da bodo njihovi bralci znali »prebrati« aluzije na domače razmere. Zato je razumljivo, da je Kapuściński, ki je še posebej izrazito videl vzporednice med razmerami na Poljskem in življenjem v državah tretjega sveta, v nekem intervjuju vzkliknil: »Ljudje me sprašujejo, zakaj ne pišem o Poljski, jaz pa sem vedno pisal o Poljski!«
Ločnica med reportažo in literaturo
Ryszard Kapuściński
Kapuściński je od poročanja iz poljske province do naslovnic največjih svetovnih časopisov ob smrti leta 2007 prehodil dolgo pot. Da želi biti več kot novinar, ni nikoli skrival, a prav tako nezadostne se zdijo tudi druge oznake: pisatelj, mislec, reporter, zgodovinar? Za Arturja Domosławskega, avtorja biografije Kapuściński non-fiction, ki se je zdaj že tradicionalno drži pridevnik »kontroverzna«, je bil predvsem človek. Če je želel zadostiti novinarski verodostojnosti in ga kot takšnega predstaviti drugim, se je moral dotakniti tudi vsaj treh občutljivih tem, ki so ob izidu knjige na Poljskem povzročile nemalo hrupa. Poleg podrobnosti iz njegovega intimnega življenja in vprašanja, ali je Kapuściński sodeloval s komunistično oblastjo, je bila najobčutljivejša kategorizacija njegovih del. Po mnenju Domosławskega je namreč Kapuściński ustvaril dva opusa: reportažnega in osebnega. In slednji je bil tisti, s katerim je vstopil v legendo. Domosławski, nekdanji Mojstrov učenec, je v biografiji želel ločiti resničnost in fikcijo in enkrat za vselej dati odgovor na vprašanje, koliko je v njegovih stvarnoliterarnih delih pravzaprav domišljije. Pisanje svojega učitelja je razdelil na tri obdobja: začetno, novinarsko (zlasti knjiga Gdyby cała Afryka – Ko bi vsa Afrika), obdobje literarne reportaže (Chrystus z karabinem na ramieniu – Kristus s puško na rami, Wojna futbolowa – Nogometna vojna) ter tretje, obdobje njegovih največjih del (Cesar, slovenski prevod Nikolaj Jež, 1999, Szachinzach – Šahinšah), v katerem prestopi ločnico med reportažo in literaturo. To zadnje je krivo, da so se že pred izidom biografije porajali dvomi o kredibilnosti njegove reportažne ustvarjalnosti, po njem pa odprle burno javno debato, v kateri so ga mnogi pribijali na križ.
Da je toliko prahu dvignilo prav vprašanje domišljijske in(ter)vencije v novinarska besedila, je lahko presenetljivo. Z njim se je namreč ukvarjal že Melchior Wańkowicz, »praoče« poljske reportaže, ki je oblikoval t. i. teorijo mozaika. Wańkowicz ugotavlja, da je pisanje literarne reportaže podobno sestavljanju krpanke. Reporter, ki sicer operira z resničnim gradivom, sme med seboj kombinirati opazovana dejstva in izkušnje ljudi. Takšne manipulacije ga lahko pripeljejo do želene »bistvene« resnice, tj. tiste, ki jo je Wańkowicz vztrajno ločeval od dokumentarne resnice. Ovrgel je tudi nepisano reportažno pravilo, da naj bi bil reporter vedno prisoten pri dogodkih, ki jih opisuje, saj je sam zaslovel z reportažama o bitki pri Westerplatte in okupirani Varšavi med varšavsko vstajo – napisanima zunaj meja Poljske. In nikoli ga ni nihče postavljal na zatožno klop, kaj šele na sramotilni steber, tako kot se je to zgodilo njegovemu nasledniku. Kapuściński, ki je za svoje pisanje uporabljal izraz »kreativno nefikcijsko«, je nekoč na vprašanje, ali sme reporter za večji učinek besedila posegati v, denimo, kronološki red dogodkov, odgovoril pritrdilno: resničnost se sme olepševati, a le z avtentičnimi elementi. In to je tudi počel, tako s svojim delom kot tudi s svojim življenjem. Svoje pisanje, ki je bilo sicer vedno izvrstno, je nadgrajeval s karizmo, z legendo, s kančkom samomitologizacije; oboje ga je pripeljalo do slovesa ikone poljskega in svetovnega reporterstva. Domosławski je v biografiji poskušal zadostiti resnici in predvsem redu tako, da je knjige Kapuścińskega prestavil z ene – reportažne – na drugo – leposlovno polico. Razburjenje in odzivi, ki jih je s tem povzročil, pa so bili le redko vsebinske narave: zdelo se je, da tako strokovno kot laično javnost najbolj boli dejstvo, da bodo morali prevprašati položaj Kapuścińskega kot mita in ga začeti razumeti v »motečih se«, človeških dimenzijah.
Institucionalizirani vzpon po 1989
Konec obdobja, ki je z zunanjimi, političnimi okoliščinami narekoval razvoj žanra po mejni letnici 1989, ni prinesel njegovega zatona, temveč, nasprotno, nov, tako rekoč institucionaliziran vzpon. Današnja srednja generacija novinarjev, ki se večinoma še ima za neposredne dediče Kapuścińskega (Wojciech Tochman: »Mi smo njegovi otroci«), je namreč svojo pot začenjala v zgodnjih devetdesetih v takratnem dodatku Gazete Wyborcze – Magazyn, ki se je pozneje preoblikoval v Duży Format in mahoma postal kalilnica mladih reporterskih talentov. Magazyn je najprej vodila Hanna Krall, dosledna popisovalka usode poljskih Judov v času holokavsta. Za nekatere sta skupaj s Kapuścińskim »oče in mati poljske reportaže«, spet drugi jo prištevajo v veliko trojico, kamor poleg njiju spada še tretji »K«, Krzysztof Kąkolewski. Za ustvarjanje Krallove je bilo odločilno srečanje z Markom Edelmanom, voditeljem vstaje v varšavskem getu, in zapisi pogovorov z njim v knjižici Prehiteti boga (Zdążyć przed Panem Bogiem; v slovenščini je bila skupaj z drugimi njenimi deli objavljena v knjigi Navzočnost v prevodu Jane Unuk). Vsa njena literarizirana reportažna dela so pisana v prepoznavnem slogu, ki je, kot je nekoč zapisal nemški literarni kritik Marcel Reich-Ranicki, »tako lakoničen, da je v primerjavi z njo Hemingway prava klepetulja«. Manj znana je njena nedavno ponatisnjena prva knjiga reportaž iz Sovjetske zveze šestdesetih let Na wschód od Arbatu (Vzhodno od Arbata), v kateri je, omejena s cenzuro, izoblikovala slog, ki ga je Mariusz Szczygieł poimenoval »kontrabandski« in »zvit« in ga označil za odločilno referenčno točko v razvoju poljske reportaže.
Kar zadeva reportažo kot politični angažma, se za najpomembnejša naslednika Kapuścińskega šteje Wojciecha Tochmana in Wojciecha Jagielskega. Oba privlačijo krizna žarišča po svetu in posledice vojaških konfliktov. Tochmanovi knjigi o povojni Bosni Jakbyś kamień jadła (Kot bi jedla kamen) in genocidu v Ruandi Dzisiaj narysujemy śmierć (Danes bomo narisali smrt) glasno odmevata še leta po končanih konfliktih. Tochman je »vzorčni primer« predstavnika poljske šole reportaže, ko gre za izbiranje teme, saj velja, da reporterje pritegnejo navidezno nepomembni, banalni pripetljaji, ki jim nato nadenejo univerzalno dimenzijo. Že od Wańkowicza naprej je vzor pisanje pars pro toto: izhaja se iz izkušnje posameznika. Povod za Tochmanovo predzadnjo knjigo Eli, Eli, ki poroča o revnih predelih filipinske prestolnice Manile, so bile fotografije ženske z obrazom, načetim od hude bolezni. Tochmana so spodbudile, da je napisal zgodbo o manilskih slumih, ki je hkrati zgodba o tem, kako »ljudje izkoriščajo druge ljudi, kako reporterji in fotografi izkoriščajo obraze drugih«. Fotografija ženske, ki je bila objavljena celo na naslovnici časopisnega dodatka Wysokie obcasy, je odprla univerzalno vprašanje o tem, kako pisati, kako poročati o neprivilegiranih, revnih, bolnih ljudeh in pri tem ne spreminjati njihovih življenj. V Eli, Eli nad zgodbo, dopolnjeno s fotografijami Grzegorza Wełnickega, prevlada posebna obzirnost do človeka, ki nima nič razen svojega uboštva, tega pa deli za dobiček drugih zato, da »na koncu prehranjevalne verige, ki je nefikcijska literatura« (Tochman), ostane spet pozabljen in reven.
Etični kredo reporterjev
Zavest(nost) piscev, ki vzporedno z reportažnim ustvarjanjem gradijo tudi etični credo svojega ceha, je eden od razpoznavnih znakov poljske reportažne šole. Ostale je poskušal izluščiti eden njenih najvidnejših predstavnikov, Mariusz Szczygieł, v lani objavljeni monumentalni Antologiji poljske reportaže 100/XX. S stotimi besedili, napisanimi med letoma 1901 in 2000, je reprezentativna zgodovina reportaže 20. stoletja in veličasten poklon poljski šoli. Njen avtor je postregel s takšno definicijo: »Reportaža je zapisana zgodba, ki se je zares zgodila. A v ljudeh mora spodbuditi razmišljanje, sicer je nepomembna. Reportaža je o tistem, o čemer je, a je tudi še o nečem drugem. To drugo je Hanna Krall poimenovala 'prebitek'.« Iskanje takšnega presežka je brez dvoma veščina, ki so jo današnji pisci dobili v zapuščini velikega Kapuścińskega.
Szczygieł, ki se je proslavil zlasti s knjigami o sosednji Češki, pri nas pa ga poznamo z delom Gottland (založba Sanje, 2012), je Kapuścińskemu podoben še v nečem: imenovan za novinarja leta 2013 ima namreč status nekakšnega reporterskega zvezdnika, njegov večkrat ponatisnjeni Gottland bo v teh dneh doživel filmsko premiero. Sicer pa je Szczygieł, tako kot Tochman in večina drugih, začel na Poljskem. Ko pa je ta postala pretesna in predvsem ponavljajoča se tema, so se odpravili na tuje. Nekateri avtorji so se specializirali za posamezna področja: Wojciech Jagielski piše o Afriki (Wypalanie traw – Požig trave, Nocni wędrowcy – Nočni popotniki) Jacek Hugo-Bader o Rusiji, zlasti Sibiriji (Biała gorączka – Bela vročica, Dzienniki kołymskie – Kolimski dnevniki), Paweł Smoleński o Izraelu (Oczy zasypane piaskiem – Oči, zasute s peskom), Slovencem precej dobro poznani »lirični potopisec« Andrzej Stasiuk pa o najbolj odročnih in pozabljenih predelih »drugačne« Evrope (v slovenščini Devet, Na poti v Babadag, Galicijske zgodbe in Taksim, vse v prevodu Jane Unuk). Onkraj meja Poljske se praviloma odpravljajo predstavniki mlajše generacije; nekaj najodmevnejših »mladih« avtorjev reportaž se je tako podalo v Romunijo (Małgorzata Rejmer, Bukareszt. Kurz i krew – Bukarešta. Prah in kri), Turčijo (Witold Szabłowski, Zabójca z miasta moreli – Morilec iz mesta marelic), na Ferske otoke in celo od boga pozabljeni otok Pitcairn v Tihem oceanu (Maciej Wasielewski, 81:1, Jutro przypłynie królowa – Jutri pripluje kraljica). Izjema je odlični pisec Filip Springer, med drugim avtor reportaže o poljskem izgubljenem mestu Miedzianka ter arhitekturi v času komunistične Poljske.
Ryszard Kapuściński
Mlade generacije piscev reportaž potrjujejo Szczygłovo prepričanje, da reportaža ne bo nikoli izginila in tudi Tochmanovo opazko, da je neleposlovna literatura eden najboljših poljskih izvoznih artiklov. Za to navsezadnje skrbi leta 2009 ustanovljena fundacija Inštitut za reportažo, med drugim z organizacijo izobraževanja Poljska šola reportaže, odprtjem za stvarno literaturo specializirane knjigarne Wrzenie świata v Varšavi in čisto svežo ustanovitvijo založbe »Dowody na Istnienie« (po istoimenski zbirki reportaž Hanne Krall). Vse večjo težo pridobiva nagrada imena Kapuścińskega, ki jo podeljujejo od leta 2010, zase govorijo tudi številke prevodov v tuje jezike (med imeni prednjačita H. Krall in M. Szczygieł).
Na teoretičnem polju problem preseka literature in stvarnosti v žanru literarne reportaže ostaja nerazrešen, pojem reportaža in celo literarna reportaža pa je še vedno dogovorno in pogosto pretesno oblačilo za številčno izjemno neleposlovno produkcijo na Poljskem. Ta uspeva tako na novinarskih kot pisateljskih tleh, mnogi pisci se sploh nočejo uvrščati ne sem ne tja in se imajo, tako kot mlada Małgorzata Rejmer, preprosto za »pišoče ljudi«. Slednjim je skupen posluh kot najpomembnejši reporterjev čut, »posluh za svet in posluh za besedo«, kot pravi Krallova. In morda je prav zato žanr, ki se izmika enoznačnim kategorizacijam, tisti, ki si ga Poljaki še vedno najraje jemljejo za Stendhalovo ogledalo.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
