Pogovor s tablistom Zakirjem Hussainom
Tradicionalni glasovi, moderni pristopi
Foto: Mavric Pivk
30. 12. 2013
Velikokrat pove, da je imel srečo. Da se je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja znašel na zahodni obali ZDA, kjer so številni izjemni glasbeniki tisti čas iskali nove pristope h glasbi. Še ne dvajsetleten je do takrat igral indijsko glasbo v Indiji, prihod na zahod pa mu je odprl ušesa tudi za drugačne vibracije. Njegovo igranje tabel je postalo bolj ritmično odprto in melodično. Pridobilo je na izrazu, postalo bolj bogato, dobilo več občutka, duše in emocij. Poglabljanje v ostale glasbene tradicije sveta in učenje od številnih učiteljev ga je pred štiridesetimi leti privedlo do ustanovitve zdaj že legendarne skupine Shakti (izraz v sanskrtu pomeni žensko kreativno energijo oz. boginjo), ki je bila in ostala sinonim za akustično fuzijo tradicionalne indijske glasbe z elementi džeza oz. drugih zahodnih pristopov. Tradicionalni indijski glasbeniki so jo zavračali, mlajši glasbeniki zunaj Indije pa navdušeno pozdravljali.
Ustad Zakir Hussain Allarakha Qureshi, rojen 1951 v Bombaju, se je table (tolkalo iz severne Indije, staro približno tristo let) začel učiti pri treh letih. Njegov učitelj oz. guru je bil in je še vedno njegov oče, legendarni tablist Ustad Allarakha (1919–2000). Pri sedmih letih je imel že prvi javni nastop, pri dvanajstih je koncertiral, z devetnajstimi pa je nadomestil očeta na koncertih z Ravijem Shankarjem v ZDA. Pojma »mojster« in »perfektnost« je odtlej zamenjal za »učenec« in »potovanje«, poleg temeljev v indijski klasični glasbi pa se je v svetu uveljavil po pionirskem spoju indijske glasbe s starodavnimi in sodobnimi svetovnimi glasbenimi tradicijami. Ta spoj je najbolj zaznamovalo njegovo sodelovanje z legendarnim kitaristom Johnom McLaughlinom oziroma z že omenjeno zasedbo Shakti, ki se je po premoru leta 1997 v spremenjeni zasedbi in v zahod usmerjeno glasbeno držo preimenovala v Remember Shakti. Zasedba je do zdaj ustvarila tri studijske albume: Remember Shakti (1999), The Believer (2000), Saturday Night in Bombay (2001) ter dva koncertna (1999 in 2004). Poleg te skupine je Hussain sodeloval še z imeni, kot so George Harrison, Van Morrison, Airto Moreira, Herbie Hancock, Joe Henderson, Charles Lloyd, Billy Cobham, Mark Morris, Rennie Harris, Edgar Meyer, Béla Fleck, s skupino Grateful Dead in drugimi. Ustvarja tudi filmsko glasbo (med drugim za Bertoluccijev film Mali Buda in Coppolovo Apokalipso danes) ter tudi za gledališče in balet.
Zakir Hussain je tokrat Slovenijo obiskal četrtič. Prvič je nastopil na Ljubljanskem poletnem festivalu v Križankah že 1976 s Shakti, 2001 z Remember Shakti in konec lanskega julija v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru, ko je s sekstetom Masters of Percussion po lastnih besedah uprizoril nekakšen satelitski pogled na različne indijske glasbene tradicije. V okviru letošnje enomesečne evropske turneje ob 40. obletnici nastanka Shakti je skupina v šestintridesetih dneh odigrala dvaindvajset koncertov in se na sredi poti ustavila tudi v Ljubljani.
Medtem ko sta Zakir Hussain in John McLaughlin v skupini od samega začetka, trije novi glasbeniki dodajajo novo atmosfero in še posebej s pevcem Shankarjem Mahadevanom prvotno akustično zasedbo spreminjajo vse bolj v vokalno. »Z Johnom sva na te tri mlade, izjemne glasbenike zelo ponosna,« pravi Hussain, »saj nama omogočajo lažje igranje, bolj sproščen, zabaven in predvsem bolj inspirativen čas na odru. Shankar Mahadevan je ta čas eden najuspešnejših bollywoodskih pevcev in skladateljev, Upalappu Shrinivas je eden najmlajših mojstrov indijske glasbe na mandolini, perkusionist V. Selvaganesh pa je bil tako rekoč z nami ves čas; odraščal je med nami, saj je njegov oče Vikku Vinayakram igral v prvotni zasedbi Shakti. Ob tem je zanimivo, da Selvaganesh igra južnoindijsko glasbo tudi v tradicionalnih skupinah in da uporablja več tolkal kot njegov oče, odličen je pa tudi v modernih zasedbah in s tem dodaja sodobne elemente glasbi Remember Shakti. Vse te različne barve inspirirajo Johna in mene in z neverjetnim zadovoljstvom poslušam, kaj naši glasbi dodaja vsak izmed njih. Na ta način tudi moje igranje tabel postaja drugačno.«
»Barve, ki se pojavljajo v Remember Shakti, so tradicionalni glasovi originalne Shakti, pomešani z modernimi, mladimi glasovi, kar dela skupino zanimivo in polno izzivov.«
Na vprašanje, koliko in v čem se glasba zasedbe Remember Shakti razlikuje od glasbe nekdanje skupine Shakti, zavzdihne in po krajšem premolku reče: »Kot umetnik si ves čas podvržen vplivom tega, kar vidiš in slišiš. To je peta ali šesta turneja te skupine v zadnjih desetih letih in mislim, da bo na koncu spremenila smer skupine, ki se bolj in bolj usmerja v moderne vode. Začeli smo s starimi komadi in v toku zadnjih dveh ali treh turnej razvili šest novih skladb, v katerih dodajamo več vokala, več dinamike in več elektronskih elementov. V sodobni glasbi je vse več fuzije, rocka, džeza, elektronike, hip hopa, rapa in vsi ti vplivi navdihujejo naše igranje. A ne glede na to poskušamo ohraniti organski del glasbe, ki je zaznamovala Shakti. Nikakor ne želimo izgubiti tega spoja. Barve, ki se pojavljajo v Remember Shakti, so tradicionalni glasovi originalne Shakti, pomešani z modernimi, mladimi glasovi, kar dela skupino zanimivo in polno izzivov.«
Ljubljana je gostila dvanajsti koncert te turneje. Kaj reči na sredi turneje? »Od začetka do zdaj imamo tri nove pesmi. Naša glasba se spreminja in razvija na odru. Tudi te tri nove pesmi se spreminjajo z vsakim nastopom. Kot skupina izjemno uživamo v skupnem igranju, dajemo si prostor za improvizacije, za eksperimentiranje. Prav to improviziranje na odru nam omogoča ustvarjati novo glasbo in možnost pesmi vsakokrat odigrati drugače. Tudi stare pesmi igramo drugače in zaradi vsega tega vsakokratno igranje na odru pomeni polno sprememb.«
In kako poteka izvajanje na odru rastočih komadov? Sredi koncerta smo namreč v Ljubljani slišali posebne vrste dialog med Hussainom in Selvaganeshem, ki sta se dogovarjala, kaj bosta igrala. Za laike bizarno spuščanje glasov, za glasbenike njihova govorica. »To je ritmični jezik, ki se ga naučimo in ki ima za nas pomen,« pravi. »Na ta način komuniciramo med seboj. Vedno, ko se s Salvaganeshem pogovarjava, govoriva nekaj drugega. Tudi ta jezik se razvija, vsakokrat je bolj svež, vznemirljiv, zabaven. On nikoli ne ve, kaj mu bom rekel, in jaz ne vem, s čim mi bo odgovoril. Naj igrava to ali bova raje igrala tisto? Tako se pogovarjava in na ta način vstopiva v komad. In ne veva, kateri komad bo to.«
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
