Vladimir Vertlib, avstrijski pisatelj rusko-judovskega rodu
Tragikomičen pogled na svet
Foto: Tomi Lombar
20. 04. 2015
Vladimir Vertlib (1966) je rojen še v Leningradu, danes Sankt Peterburgu. Njegovi starši so bili člani v Sovjetski zvezi prepovedane sionistične organizacije in so leta 1971 emigrirali v Izrael. Po begunski odisejadi okrog sveta se je Vertlib nazadnje ustalil v Avstriji, na Dunaju je končal študij ekonomije, danes pa živi kot svobodni pisatelj v Salzburgu. Za svoje delo je prejel že vrsto uglednih literarnih nagrad, med njimi tudi Chamissovo (2001) in Wildgansovo nagrado mesta Dunaj (2001). V sklopu prireditve Literarne identitete Evrope je leta 2009 gostoval tudi v Ljubljani. Slovenski bralci ga že poznajo po romanu Vmesne postaje (Založba Modrijan, 2008), njegovo drugo epopejo, Nenavadni spomin Roze Mazur, s katero se je povzpel v sam vrh evropske prozaistike, pa je pred nedavnim – znova v prevodu Štefana Vevarja – izdala mariborska založba Litera. Nemškim bralcem je medtem že na voljo njegov novi roman Lucia Binar und die russische Seele (Lucia Binar in ruska duša).
Z emigracijo vaših staršev v Izrael se je leta 1971 začela tudi vaša dolgoletna begunska odisejada s postajami v ZDA, Izraelu, Amsterdamu in Avstriji. Mnogo teh preizkušenj ste opisali v svojem romanu Vmesne postaje. V njem ste se, med drugim, postavili nad nacionalne meje in odprli kup vprašanj o evropski identiteti. Kako po vsem tem zdaj Evropo vidite vi?
Relativno blagostanje in mir v večini evropskih dežel – s tem seveda ne mislim na Kosovo, Ukrajino ali Grčijo, temveč na primer na Nizozemsko, Švedsko ali Avstrijo, – kljub vsem težavam in pomanjkljivostim, ki so lastne vsem našim družbam, temeljita na zasebni lastnini in tržnem gospodarstvu s sočasnim enakomernim upravljanjem države, pa tudi na socialni izravnavi s prerazporeditvijo in z minimumom socialne varnosti, na pluralizmu in na temeljnih vrednotah demokracije, kot so na primer svoboda mišljenja in zaščita manjšin, pravna varnost in enakost pred zakonom. To so stebri, na katerih sloni evropski model. Če kak od stebrov ošibi, se podre celotna zgradba. To je zame tisto, kar tvori ali naj bi tvorilo jedro Evrope in njene identitete, kakor se je razvila v odgovor na fašizem, vojne in totalitarizem. V ZDA vladata demokracija in pravna varnost, poznajo pa le šibko izraženo socialno izravnavo. Slednje je v nasprotju z mentaliteto mnogih ljudi v tej deželi, zato je imel npr. predsednik Obama toliko težav pri uvajanju splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki je v večini evropskih držav že zdavnaj samoumevno.
Drugod, tudi v nekaterih državah Vzhodne, Jugovzhodne in Južne Evrope, je korupcija tako močna, da ne moremo več govoriti o pravni varnosti. V številnih regijah sveta je pluralizem neznana beseda, prav tako tudi ni spoštovanja do drugače mislečih in drugače verujočih. Identiteta Evrope temelji na vrednotah, ki so se kljub mnogim neuspehom, ki jih je vedno znova opaziti, razvile na našem kontinentu, kot tudi na uravnoteženosti teh vrednot, pravic in opredelitev, ki imajo medsebojni učinek. Vemo pa, da je stvarnost v Evropi, ki trpi zaradi neoliberalizma, desnega populizma, revščine, terorja in vojn, na primer v Ukrajini, še vedno daleč od ideala. Kljub temu pri večini prebivalstva obstaja temeljno soglasje o tem, da naštete vrednote in opredelitve tvorijo temelj naših družb, in prav to je zame evropska identiteta. V mnogih drugih regijah namreč ni niti temeljnega soglasja večine …
Pa Evropa v kulturnem smislu?
Gledano v celoti je pojem Evrope v kulturnem, političnem in mentalitetnem smislu seveda zelo težko razumeti, ker gre pri tem za precej poljubno definiran geografski prostor. Naši domnevno skupni zgodovina in kultura si od regije do regije sploh nista tako podobni, kot so prepričani nekateri. Slovenija je katastrofe 20. stoletja doživela čisto drugače kot Irska ali Ciper. Mi vsi smo produkt naših osebnih vtisov kot tudi kolektivnih spominov tistih družb, iz katerih izhajamo in v katerih živimo. Obstajajo vzporednice in razlike ter številna ujemanja, analogije in nasprotja. Pri tem je Evropa predvsem ideja in ne realni kulturni ali geografski prostor. Evropa je večinsko krščanska, ampak to prav tako velja tudi za Severno, Južno in Srednjo Ameriko. Sploh pa, kaj je v Nižjem Novgorodu ali Istanbulu v Evropi v osnovi drugače kot v Izmirju ali Čeljabinsku v Aziji? In Avstralija je v marsikaterem pogledu veliko bolj »evropska« od Belorusije.
»Smo produkt naših osebnih vtisov in tudi kolektivnih spominov družb, iz katerih izhajamo in v katerih živimo. Obstajajo vzporednice in razlike ter številna ujemanja in nasprotja. Pri tem je Evropa ideja in ne realni kulturni ali geografski prostor.«
Dandanes mladi Slovenci s trebuhom za kruhom odhajajo v svet, ker doma ne dobijo zaposlitve. Gre večinoma za sodobne delovne migrante, ki pojma (e)migracija in domovina ne jemljejo več tragično, temveč bolj kot osebno priložnost. Kako pa ste emigracijo doživljali vi?
Če prebirate moje romane Abschiebung (Izgon), Vmesne postaje in Schimons Schweigen (Šimonov molk), lahko zaslutite, kako je otrok in mladostnik v sedemdesetih in osemdesetih letih doživljal emigracijo z več »vmesnimi postajami«. Marsikaj, kar mi je v zadnjih letih pri različnih branjih po šolah in v pogovorih z mladimi emigranti vzbudilo pozornost, me je zelo prestrašilo, saj so si njihove in moje izkušnje 30 ali 35 let prej tako zelo podobne: diskriminacija, izključevanje, izolacija, izguba pripadnosti, negativna pripisovanja od zunaj, ki jih pogosto ponotranjiš, nezadosten občutek lastne vrednosti vse tja do sovraštva do samega sebe. Težava je v tem, da se mnoge evropske države nimajo za priseljenske, četudi je Evropska unija de facto že zdavnaj postala klasično priseljensko območje. Tujcev pri nas torej ne vidimo kot samoumevni del družbe, kot se to na primer dogaja v ZDA ali Kanadi, temveč za mnoge vedno ostanejo tujci, tudi takrat, kadar so jim naklonjeni. Da se bo to spremenilo, bo gotovo preteklo še nekaj časa.
Mlade Slovenke in Slovenci, ki si poiščejo delo v kaki drugi državi Evropske unije, sodijo prej k privilegiranim izseljencem, ki pojma emigracije ne občutijo več tako obremenjujoče. Ne rabijo več delovnega dovoljenja, poleg tega pa se lahko vsak trenutek vrnejo nazaj v svojo državo, ki kljub vsem svojim problemom ni vojno območje, kot sta to Afganistan in Sirija, in ni tako zelo revna kot Bolgarija.
Zame in predvsem za moje starše sta bila bitka za dovoljenje za bivanje in občutek, da prvotna domovina leži onstran nepremagljive železne zavese, seveda tisto, kar nas je zaznamovalo in nam zapustilo čustvene rane.
Je Avstrija po vaših begunskih izkušnjah zdaj postala vaša prava domovina?
Težko presojam, kaj je »prava« in kaj le deloma ali ne povsem »prava« domovina. Avstrijo imam danes gotovo za svojo domovino. Prepričan sem, da ima vsak človek svoj lastni, individualni pojem domovine, ki ga ni mogoče videti v kontekstu pravega ali nepravega. Nekateri ljudje, katerih družine že nekaj generacij živijo v Avstriji, imajo morda celo globlje korenine, daljšo skupno zgodovino s to deželo, bolj intenziven, bolj oseben odnos, pa naj bo pozitiven ali negativen, do nekaterih zgodovinskih dogodkov, krajev, pokrajin ali določenih odtenkov vsakdanje kulture.
Moje korenine niso tako globoke, gredo morda bolj v širino, a zato ne tvorijo nič manj stabilnega temelja. Sem del te dežele, njeno mentaliteto sem v veliki meri ponotranjil in zlasti v avstrijski različici nemštva se počutim zelo dobro. V moji identiteti brez dvoma obstajajo »vmesni prostori«, a niso v nasprotju s tem, kar sem povedal. V njih se, če pomislim na različne jezike in kulture, ki so me zaznamovali, večinoma kar dobro znajdem, saj so del moje identitete, moje predstave o samem sebi. V odprti družbi to ni v protislovju s tem, da se ne bi počutil povezanega z neko deželo, ker, kot sem povedal, ni več nekega enotnega, jasno definiranega pojma domovine in ker v časih globalizacije, svetovne komunikacije in mobilnosti vsako deželo zaznamujejo mnogotere identitete njenih prebivalcev.
Se je v današnjih časih v Avstriji težko uveljaviti kot judovski avtor?
Kot avtorju judovskega porekla se mi v Avstriji gotovo ni težje uveljaviti kot človeku kakega drugega porekla. Sploh je v Avstriji ukvarjanje z judovskimi temami v zadnjih desetletjih postalo zelo popularno, in sicer iz zgodovinskih razlogov: ker se od osemdesetih let zelo intenzivno ukvarjajo s tako imenovanim »predelovanjem preteklosti«, ker tako imenovana »judovska tema« zadeva skoraj vsakogar, ki živi v deželi, v kateri je bil pred 70 leti na oblasti režim terorja, ki je izpeljal genocid nad Judi, režim, ki ga je takrat podpiral velik del prebivalstva ali pa ga je vsaj brez ugovarjanja sprejemal. Želja, da bi pogledali v svojo preteklost in si pri tem prišli na čisto glede zgodovine lastne družine, je v Avstriji vsekakor navzoča, seveda ne pri vseh, pri mnogih pa. To je bilo pred 40 ali 50 leti še drugače. Antisemitizem je vsaj pri izobraženih in kultiviranih ljudeh prepovedano območje, »no go area«. Da pa v avstrijski družbi še obstaja in da je še vedno močan, ni nobenega dvoma, prav tako kot dejstvo, da so Judje v Evropi vse bolj ogroženi, pa naj bo to zaradi islamističnih napadalcev ali skrajno desnih strank.
V vašem romanu Nenavadni spomin Roze Mazur se glavni lik, 92-letna Rusinja judovskega porekla, spominja mnogih ekstremnih dogodkov zadnjega stoletja: tihotapcev, antisemitov in birokratov, pogromov in judovskih beguncev, še posebej pa Stalina, s katerim jo povezuje prav posebna zgodba. Od kod vam pravzaprav te zgodbe, dolge celo stoletje?
»Moje korenine niso tako globoke, gredo morda bolj v širino, a zato ne tvorijo nič manj stabilnega temelja. Sem del te dežele, njeno mentaliteto sem v veliki meri ponotranjil in zlasti v avstrijski različici nemštva se počutim zelo dobro.«
Marsikaj so mi povedale priče časa, tudi moja babica, nekaj sem prebral, veliko pa sem moral tudi raziskati. Da zgodbe »funkcionirajo«, dolgujem predvsem zanimanju za temo in dobo, nato bržkone empatiji, sposobnosti, da se vživim v ljudi, ki so živeli v drugem času in povsem drugačnem okolju kot jaz, in tretjič kreativnosti ter veselju do oblikovanja zgodb. V zvezi s tem moram omeniti še nekaj bistvenega: med emigracijo, dolgo odisejado skozi različne države skupaj s starši, sem se kot otrok in mladostnik pogosto počutil izoliranega in tujega. Takrat so bile zame družinske zgodbe in podoba Rusije, ki so mi jo posredovali starši, sorodniki in prijatelji, prav tako pa tudi literatura, neke vrste pribežališče, fiktivna domovina, ki sem si jo sam ustvaril, pri čemer pa mi je bilo vedno jasno, da gre pri tem za fikcijo. Iz tega časa izvira moje intenzivno ukvarjanje z rusko kulturo in zgodovino. Mogoče je to razlog, zakaj moj roman, ki se večinoma dogaja v Rusiji, deluje tako avtentično. Vsekakor so mi to zagotovili mnogi bralci in bralke, ki prihajajo iz Rusije ali pa so čas, ki ga opisujem, deloma še sami doživeli.
Imate kakšen poseben razlog za to, da o najbolj strašnih rečeh v romanu pogosto pišete ironično, s humorjem?
Mislim, da je beseda »razlog« v tem kontekstu napačna. Naš svet ima dva obraza. Skoraj vsak tragičen dogodek ima bizarno, grenko, pretresljivo, včasih pa tudi smešno plat. V mnogih primerih lažje prenašamo absurdnost življenja, če se mu smejimo. Ironija ni metoda, temveč način življenja. Kdor hoče priti stvarem do dna, kdor stvari opazuje z različnih plati, jih kritično osvetljuje in vendarle ostaja čustveno vpleten, kdor je prizadet in si kljub temu prizadeva za jasen pogled, kdor kljub vsem katastrofam, ponižanjem in ranam ne izgubi spoštovanja do svojih soljudi in do samega sebe, temu skoraj ne preostane nič drugega, kot da na nekatere stvari pogleda ironično ali s humorjem in si jih po potrebi zabeleži na papir. Sam slednjega nikoli ne poskušam. Zgodi se kar samo od sebe. Humorističnega romana nisem nikoli načrtoval ali celo skonstruiral. Šele ko je besedilo končano, včasih ugotovim, da je ironično in polno humorja …
Videti je, kot da bi ženske v romanu Nenavadni spomin Roze Mazur ohranile boljši spomin na dogodke preteklega stoletja in imele boljšo strategijo preživetja. V primerjavi z moškimi figurami, ki imajo težave z odločanjem, so vaši ženski liki inteligentni, dobro izobraženi, z odličnim znanjem jezikov, prav tako pa se tudi ne dajo ponižati in znajo ohraniti svojo identiteto in tradicijo.
Čeprav to ne velja za vse ženske like v mojih romanih, so ženske zame pogosto bolj napete figure, saj morajo v mnogih primerih prevzeti različne in protislovne družbene vloge, pri tem pa vendarle ne izgubijo svojih posebnosti, svoje individualnosti. Pogosto je res tako, da morajo v patriarhalnih družbah ženske razviti bolj diferencirane in večplastne, včasih tudi bolj prefinjene strategije, da bi v življenju kaj dosegle in bile kos dvojni in večkratni obremenitvi v poklicu, družini in gospodinjstvu ter številnim predsodkom in diskriminaciji, ki so jim še vedno izpostavljene. Poleg tega so bolj kot moški odgovorne za »emocionalno« plat vsakdanjega življenja, seveda ne zato, ker bi bile po naravi bolj čustvene, temveč ker jim to vlogo pripisuje družba. V tem smislu so tudi nosilke tradicije, kajti tradicija ima vedno opraviti s čustvi, s kolektivnim spominom in predvsem z zavestnim spoprijemanjem s temi čustvi. Vse to je veljalo zlasti za sovjetsko in še danes velja za precej »mačistično« rusko družbo, družbo, v kateri moški navzven sicer nastopajo kot močne osebnosti, ženske v ozadju pa odločajo o pomembnih rečeh in prevzemajo odgovornost, hkrati pa na videz ne stojijo v prvi vrsti, ker morajo paziti na to, da njihovi možje, bratje, očetje in sinovi ne izgubijo ugleda.
Prav z Rozo Mazur ste menda ustvarili enega najbolj prepoznavnih in močnih ženskih likov v sodobni evropski književnosti …
Lik je nastal po naključju ali pa je preprosto stopil v moje življenje in si vzel prostor, ki ga je potreboval. To je čar kreativnega procesa, ki ga je nemogoče opisati in težko pojasniti, je fascinantno odkrivanje tistega, kar se dogaja v lastni glavi in je vendarle nepredvidljivo, je spoznavanje produkta lastne domišljije in nezavednega, povezava zunanjega sveta z notranjim. Bistveno pa je, da ustvarjena figura dobi lastne obrise, lastne, individualne poteze, da se osamosvoji, da tudi drugim ljudem, bralkam in bralcem, služi kot figura za poistovetenje in kot projekcijska ploskev ali pa za določen čas preprosto postane spremljevalka njihovega življenja, figura, s katero se ukvarjajo in spoprijemajo, o kateri premišljujejo. Za avtorja je vedno velik trenutek, ko spozna, da je ustvaril lik, ki izstopi iz njegove notranjosti, razvije lastno življenje, se približa bralcu in ostane z njim …
Med emigracijo ste, kot ste povedali, v ruski kulturi in ruskem jeziku našli svoje pribežališče. V svojih delih pa ste šli še dlje in ste celo obračunali z določenimi stereotipi o Rusiji.
Pa ne samo s stereotipi o Rusiji. Glede na moje poreklo in mojo biografijo sem se in se še vedno nenehno soočam s stereotipi. Za mnoge sem bil pogosto »tipični Rus«, »tipični Jud«, za nekatere v Nemčiji celo »tipični Avstrijec«. Znanci in sorodniki v Rusiji z mešanico občudovanja in zabave ugotavljajo, kako zelo sem se spremenil v »tipičnega zahodnega Evropejca«, »zahodnjaka«. Pogledati v ozadje stereotipov, pogosto na humorističen način, je vsekakor moja srčna zadeva. Pri tem pa vsekakor poskušam stvari opazovati diferencirano. Verjetno je pri meni tako, da na določene stereotipe, še posebej, če gre za bizarne neumnosti, odreagiram občutljivo, tako da spopadanje z njimi skoraj avtomatično vstopa v moja besedila.
Kako uspešni pa ste pri razbijanju stereotipov o Rusiji v času ukrajinske krize, ko mnogi zelo kritično nastopajo proti Putinu?
Sam sem do Putina in do sedanjega vladajočega sistema v Rusiji prav tako zelo kritičen. Naj še tako kritično ocenjujem razmere v Ukrajini – nacionalistično zanesenost, korupcijo, povprečno politično vodstvo, čaščenje fašistov in nacističnih kolaborantov, kot sta Bandera in Šuhevič, ki so ju preoblikovali v »junaka Ukrajine«, kršenje človekovih pravic in pomanjkanje demokracije – zame ni dvoma, da je Vladimir Putin pobudnik te vojne. Rusko vodstvo sledi imperialistični politiki, Putin je politik sovjetskega stila, ki misli v kategorijah 20. stoletja in hladne vojne. To pa ne pomeni, da vsi državljani in državljanke Ruske federacije mislijo imperialistično. V Rusiji je veliko ljudi, ki so proti takšni politiki. Da Putina žal vendarle podpira velik del prebivalstva, ima opraviti s tem, da se je lahko Rusija po propadu Sovjetske zveze le v nastavku razvila v civilno družbo, da katastrofe in travme 20. stoletja še niso dovolj predelane, da v tej vojni kot strup na površje pljuska nakopičeno sovraštvo zaradi pretrpljenih ran, revščine in brezperspektivnosti, da se znova razvnemajo stari konflikti. Ukrajinska kriza spominja na vojne na Balkanu v devetdesetih.
Tistim, ki danes v zvezi z ukrajinsko krizo strežejo stereotipom o Rusiji, naj povem, da so vodilni ruski umetniki in intelektualci v tem konfliktu večinoma na strani Ukrajine in ne na strani Putina, da skoraj polovica ukrajinskega prebivalstva govori rusko kot svoj materni jezik in je odrasla z rusko kulturo. K njim sodijo tudi mnogi, ki so pred nekaj več kot letom dni na Trgu neodvisnosti v Kijevu demonstrirali za Evropsko unijo in za evropske vrednote. To so bili ljudje ruskega porekla, ki pa so čutili pripadnost ukrajinski državi.
»Ironija ni metoda, temveč način življenja. Kdor stvari opazuje z različnih plati, jih kritično osvetljuje in vendarle ostaja čustveno vpleten, temu skoraj ne preostane nič drugega, kot da na nekatere stvari pogleda ironično ali s humorjem.«
Kako (ne)stereotipno se po vaših izkušnjah na to odziva Evropa?
Kar me je šokiralo v Avstriji in Nemčiji, niso bili stereotipi o Rusiji, temveč dejstvo, da mnogi ljudje, kot so pokazale ankete, kažejo razumevanje za Putinovo politiko ali pa so do vojne v Ukrajine ravnodušni. Toliko o tej »skupni strehi Evropi«, na katero toliko prisegamo. V nekaterih primerih gre morda tudi za stereotipe, ki so povezani s strahom, da je »ruskega medveda« bolje pomiriti in ga nahraniti, kot pa se spopasti z njim.
Izrazite stereotipe kot tudi s predsodki in z zaničevanjem povezano sovraštvo do Rusije pa velikokrat, razen v sami Ukrajini, najdemo v vzhodni Srednji Evropi, torej v tistih deželah, kjer je nekoč vladal realsocializem. Tam, na Poljskem ali v baltskih državah, se zdaj znova razvnema staro sovraštvo do Rusije.
Pravkar je pri založbi Deuticke izšel vaš novi roman Lucia Binar und die russische Seele (Lucia Binar in ruska duša), premierna predstavitev je bila 19. marca na Dunaju. Nas čaka še en kritičen spopad z rusko-judovsko preteklostjo?
Ne, tokrat gre za starejšo damo, Lucio Binar, rojeno Dunajčanko, ki ni niti judovskega niti ruskega porekla. V eni od številnih vzporednih zgodb, s katero je osrednja figura povezana na nekoliko grotesken način, se pojavi mlad moški z imenom Alexander, ki je baškirsko-nemško-čuvaško-mordvinškega porekla, a ga imajo na Dunaju seveda vsi za Rusa. Pomembna figura je tudi nenavadni ruski mag in domnevni čudodelni zdravilec Viktor Viktorovič Vint. Njegov oglaševalski slogan se glasi: »Ruska duša kot spremljevalka do onstranske izkušnje bistvenega.«
Vsekakor boste v romanu našli kritično-tragikomičen pogled na Evropo in tudi svet. Vsaj upam tako. Če se mi to ni posrečilo, potem sem nekaj naredil narobe …
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
